Nisem več pustolovec samo zaljubljena v jutra, ko sem sredi "ničesar" in tonem v globok sen. Predrami me iskanje sreče -  na slepo;  ali pa nekdo, ki mojega psa imenuje, kar tako, na slepo, brez uvodnega imena, brez žalosti v očeh, izreče, da on bi se moral imenovati: " BLUE HEART"..in tako bo dobil ovratnico s tem imenom...

To vse ni naključje. Ali pač?

Katico sem celo pot zabavala z uvodno uverturo, da v prejšnem življenju je bila ona moja "nočna plesalka"..Včasih je prihajala k meni "zgoraj brez" in včasih, ko je bila najbolj drzna, pa celo "spodaj brez"..in tako mi je do jutra dokler jaz nisem bila popolnoma izčrpana od njenega plesanja, ušla samo zato, da lahko spoznavam ljudi, ki še vedno tako dobro plešejo, da mi zadovoljno snedejo nasmeh iz ust..

Katica ob poslušaju moje polne domišljje vedno samo reče, od kje mi takšne domišljijske slike...

Verjetno od "pretirane vožnje" z..

Potem lovim tisti trenutek, ki je skoraj neulovljiv..trenutek v katerega se potopim in nikomur ne izdam svojih misli..

Trenutek, ko se mi je vredno približati ...takrat dovolim potop v stvari, ki so mi svete...Stvari, ki še vedno imajo svoj smisel..

..in se zazrem za puščavskimi zakladi neba...