Tudi ti misliš, da imaš časa na pretek?

Se tudi tebe dotaknejo občutki neverjetne sreče, ko se spominjaš, da si v sebi gojila drugačne misli?

Ali tudi o tebi nekdo razmišlja - zaman?

Ali te ne dušijo misli, da si želiš potovati? Potovati, kot ti želiš. Ljubiti, kot ti narekuje srce. In se ti zdi, kot da vsak dan nekdo poje tvoje misli? Tvoje žive želje, tako skrivoma in nevede?

Potem te vsi sprašujejo, če še vedno želiš ostati tukaj, kjer si sedaj?

Ali si ne želiš pobegniti iz svoje kože in se naseliti v drugo srce? Ali ne želiš, da želja in srce spita na istem mestu?

Vzšlo je sonce, ki ga ti tako ali pa tako, ne opaziš več. Hodiš, pa že dolgo ne čutiš več svojega koraka. Misliš, pa to niso misli, ki bi jih priznala vsakemu.

Ali misliš, da ne boš nekega dne, zgorela v lastni vročini? Ali res misliš, da ti  bo vedno tako udobno, kot misliš, da ti je danes?

Mogoče je časa na pretek..samo do nekega večera...ali pa do nekega jutra...Potem boš s tem bremenom odšla in se spraševala; » Le zakaj tega nisem naredila leta poprej? »

Samo takrat bo čas imel drugačno vlogo kot danes.

Le kako je krivično sanjati sanje, ki jih ne moreš povedati nikomur? Le kako je zaspati v objemu iz katerega želiš uiti?

To vse so podrte misli...Iz vsake strehe voda slej ko prej pricurlja v notranjost...

Takrat si ne boš želela spati malo dlje, ker ne boš mogla več spati...

Takrat kozarci ne bodo kristalno čisti...

Čas bo verjetno dokončal tisto, kar sama nisi mogla.

Postala boš ujetnik časa.

Ta ti je že od nekdaj šepetal pravilen odgovor.

Pojdi ali ostani.  

Svoboda še nikoli ni bila poceni. Mogoče si bila svobodna samo, ko si se rodila. Potem si prepustila svojo usodo drugim.

Težko je molčati ter celo življenje nemo občutiti čutila, ki niso umrla.

Čas jih pač ne bo potonil ali pa dal v pozabo.

Nekomu moraš priznati.

Daj vetru, daj soncu, daj svoji senci.

To je vse, kar je ostalo od tebe.

To si ti.  

Ti, ki si celo življenje verjela v ljubezen.

By mo2dra