Veš zakaj obstajajo jutra?

V jutrih si vedno bližnje dokončnemu okrevanju. Zato so jutra najbolj pomembni element mojih odnosov. Zato jih je tako malo. In še ta, ki so se zgodila, štejejo..

Seveda, me začudeno gleda. Takšnih »dobrih juter« pri tebi sploh namreč ni...

Hm..

Sledi mi...

Jaz ne ocenjujem ljudi v večerih. Ocenjujem jih po jutranjem srcu. Tistemu velikemu, pustolovskemu, ki je še vedno dovolj močno, da potoni v sen ali pa se izčrpan vrne iskat tisto, kar je vsakemu najbolj pomembno v življenju.

Poglej okoli sebe..Kaj vsi iščejo?

Čredo, ki bi ji sledili ali pa mora čreda slediti njim. Koliko je takšnih, ki svojega obstoja ne prodajo vsakemu? Koliko je takšnih, ki te že na daleč spomnijo na tebe? V koliko pogledov si se zjutraj zazrla in dobila občutek, da si prišla domov? Kdaj si nehala sanjati?

Zato mi nikoli več v življenju ne izreci, da ne bom našla jutra, ko bom izčrpano našla srce, ki zna, ki hoče, ki ve, ki ljubi, ki bo moje...

Ne morem za čredo, ker vsi delajo tako. Rajši samoto in okus slanosti na obrazu. Rajši na kolo v jutrih in hrepenenje se nekako izživi. Vsaj za tisto jutro. Za tisti dan.

Ko bom tako daleč, da bom obupala, bom to napisala in se podpisala.

Do takrat..pa bom samo živela tisto, kar sem si izbrala. Vsako obdobje je namreč učenje. In življenje ni samo zabava ter dobri občutki v  minevanju zapravljenega časa.  

Življenje je lahko veliko več. Tudi bolečina. S solzami v smehu. S počasnimi sprehodi. Nenehnim učenjem, ob katerem še besede izgubijo pomen.

Odločiš se za sprehod po ozkih ulicah. Bistvo je, da ne bežiš. Ne, ker ne znaš. Ker tudi ne moreš večno bežati. Na koncu ulice vedno srečaš le sebe, svoje srce.

Vedno v življenju ti lahko nudim sprehod. Skozi moje občutke, skozi moja opažanja. Skozi vse kave, ki se lahko izlivajo v potokih...To ti lahko nudim. Tega ne nudim vsakomur.

Ne morem pa ti nuditi svojega srca, svoje ljubezni, pripadnosti, ker je to strašansko oddaljen občutek.

In ko te čutim, te ne čutim zaman. In ko te iščem, te lahko vedno najdem. Ker te želim. Ker mi tvoja bližina še vedno pomeni več, kot pa vse tiste, ki so izgubile svoje ime v puščavi.

Zato mi sledi, kjer koli SI in jaz bom za tebe tam..na drugi strani nasmeha, na drugi strani solz, v tvoji sreči, v tvojem hrepenenju..nekje v tvojem mozaiku življenja.