Ko mi je bilo najhuje v življenju...

...ko sem prvič v življenju čutila, da lahko tudi umrem, ker ne morem živeti, kot tudi NE preboleti...Ko sem prvič v življenju ljubila, ko sem prvič in tudi zadnjič srečala sebe v osebi na drugi strani, ki me je strastno poljubila in pustila leteti...Ona, ki me je naučila leteti in tudi umreti...Ona, ki je znala zapolniti mojo praznino..vsaj za nekaj časa...

Takrat sem napisala nekaj tako absurdnega z naslovom:

»IZGUBLJENA PTICA V LETU...(17.10.1999)

Odprem prvo stran...

Kostanj

Imela si kostanjeve oči in kostanjeve lase, ko sem te spoznala. V tej čudoviti barvi  si omrežila moje srce in izpopolnjevala moje sanje. V tistem jesenskem dnevu, ko so bili parki polni zelenja in čudovitega vonja, sva odšli vsaka na svojo pot. Ponovno nekoč te srečam v tej kostanjevi idili. Samo to ne boš več ti. Ona bo z nogami razmetavala listje, da bi našla pot. Tisto pot, ki jo vidita le dva, ki sta si namenjena. TE vse neprehojene poti, ki jih midve nisva znali...Mogoče se bom na tej poti znašla tudi jaz...potem bom dolgo časa zrla v oči, ki ne bodo tvoje, ustnice, ki se ne bodo smejale kot so se tvoje..nastopila bo tista magičnost trenutka, ko mi bo moralo biti vseeno, za to, kar je bilo...važno je tisto, kar stoji pred menoj...

Tam se bom pustila objeti, poljubiti...kostanjevi deklici...

Dotik

Z dotikom spoznavam kako močno te pogrešam, ko tebe ob meni ni. V odhajajočem jutru tvoj dotik ostane. Na meni. Tako čist in nepozaben. Zatekam se v tvoj objem, v najhujši bolečini. Polletje občutim kot dotik dveh dlani, ki obsije jih samo žareče sonce in neskončna ljubezen.

Izgubljena

Izgubljena v jutru, ko naznanjaš svoj odhod. Izgubljena spoznavam, da brez tebe ostajam sama. Moreče sanje, obsedeno ljubim in izgubljam te. Kje je pot, ki vodi nazaj, v tisto jutro, ko si odhajala z nasmehom...

Zakaj nisem negovala jutra, ko srečna sem bila s teboj? Sem bila tako hudičevo izgubljena, a ti tako noro pogumna..Ko iščem te po spominih.. spomnim se samo srečnega jutra in tebe...

Ko te ni

Ko te ni, vem, da nekje obstajaš. V drugem objemu, v drugem času. Ne verjamem, da te ni, ker si, v meni. Tam se hraniš, živiš, me obsojaš, sovražiš. In ko se zavem, da si, sežem po tisti dlani, ki mi pripada in nikoli ne odhaja. Neskončno dolg je čas, predno te spet začutim. A moja pot sigurno preko tvoje gre. Srečava se. Nekoč. Nekje. Tam se zavem, da spet te ni in ko si, stojim brez besed.

Hvala

Beseda iskrenosti in zaničevalnosti. Hvala, ker odhajaš brez besed in truda. Hvala, ker si me razumela, ko tega ni znal nihče. Hvala, ker ostajaš še zmeraj v meni tudi, če izgubljam. Ta beseda nikoli ni imela pravega pomena zame zato rečem samo to, hvala času, da te je pripeljal na mojo pot.