Nikoli se nisem mogla soočiti z dejstvom, da nisem znala zapolniti praznine v tebi.

By Julia

Včasih se mi zdi, da sva na mojo praznino izpraznili vse besede. Zdi se mi, da je zmanjkalo celo moje sape. Pa vem, da se tega nisem pogovarjala s teboj. Čeprav bi se morala, pa ne bi razumela. To se čuti.   V praznini ni nobenega občutka razumevanja. Tako je logična kot je nelogična. Vsaj moja. Ti bi rekla, da je praznina moj dom. Moje zavetišče in prekleto svetišče. Z njo se pogovarjam, z njo bivam, k njej se vračam. Kot, da jo negujem v sebi z najbolj omamnimi dišavami. Po drugi strani bi se začela glasno smejati in izrekla, da to je tisto, kar je tako neustavljivo v meni. Skrivnostno radovedno bi še vedno stopala proti meni, čeprav bi se morala ustaviti. Pa ne moreš. Pa nočeš.

Jaz v neki poltemi, milijon zvezd okoli meni. Hladno je, čeprav še vedno diši. Opojen veter me ziblje v sen.

Sprašujem se, kdo se je nehal smejati in kdo je začel jokati?

Ob tem občutku mi postane hladno. Nisem prestopila svoje notranje meje.

Moja praznina je odgovor, da se nisem mogla predati. Ne tvojemu objemu. Ne tvojim ustnicam. Nisem se mogla skriti v tebe, ko je bilo najhuje. Nisem znala poiskati tvojih dlani. Pozabila sem celo na tvoje ustnice. Povesila oči in našla nove besede, ki so bila najboljša "umetna"  razlaga mojemu razumu. Nisem človek, ki bi iskala bližino na vsak način.  

Vendar tvoje misli hranim v sedanjosti.

Sledim senci izpisanih besed, da lahko počasi strmoglavim, zdrsnem, pozabljam, se spominjam..