Ni vsaka koža, da se piše po njej.

Ni vsak vonj tisti, ki te mami, še dolgo potem.

Ni vsak glas takšen, da ti ustvarja metulje v trebuhu.

Ne moreš hrepeneti znova in znova.

Nekatere stvari se ne spreminjajo. Samo ostanejo.

Ko sem prvič zavzdihnila in grešila v njenem objemu, v njenih poljubih, ko sem prvič začutila šibko točko v svojih kolenih - takrat so se pojavili fenomenalni vlažni trenutki. Ko svet iz katerega si pobegnil, ni obstajal. Ko veš, ko se bo dotaknila tvoje kože, ne bo zgrešila. Stopila bo v središče omotičnosti in vseeno mi bo, kaj bo potem, kot mi je bilo vseeno, kaj je bilo pred tem...

Glasovi  utihnejo. Celo demoni  nehajo preganajti nemir v telesu.  

To je edini trenutek, ko se počutiš tako nemočno, da si želiš, da nikoli ne bi več odmaknila svojih oči od njenega bistva. Edini trenutek, ko ne začutiš straha pred padanjem in življenje... življenje postane znosno -  njena roka s prsti pa skozi moje lase...

Vsak prvi poljub je neznosen spomin. Zapreš oči in si TAM. Prepuščen ter zadržan. Potem se previdno premakneš in takrat pustiš objem, še predno se previdno premakneš v svoje lastno varno območje.

Tako še vedno občutim nedotakljivost tujih nemirov. Tako še vedno vstopam tja, kamor večina ne sme. Tako še vedno izrečem, da najhujše pride samo zato, da dokažemo, da znamo preživeti - takšen poljub.

Ko enkrat ob ženski doživiš TO, veš, kaj iskati. Misli tako zdrsnejo, da se še besede prestrašijo.

Hm...inspiracija nastala zaradi te pesmi -  The Edge - Rowenas theme..- odnese me oz. me je!