...somewhere...

Moja soba
ima en stol,
brez števila misli
in tisoč sten.
Vse stene so bele
in vsaka ima svoje okno;
za vsakim oknom
je drug svet
in jaz odpiram ta okna,
da misli poiščejo
svoje svetove.
By Vanja Strle

Nočem, da je drugače.
Hočem le več.
Ne samo sekundo
črne noči
ali trenutek
belega dneva.
Hočem več.
Mozaik časa ter občutek, da si živ.
To je več.
Nič manj.
By mo2dra

Nevidne so samo tiste misli, ki ostanejo.
In teh misli je toliko,
da lahko bi bile
tvoje,
ker v njih je razmočen ostal
le tvoj korak.
By mo2dra

Začetek.
rdeče barve
modrega neba.
Jutra
prinašajo sanje.
Nihče ni vedel
ali želel videti
krvave noči.
Zdaj sem tu,
kjer se nič ne konča.
Začetek.
By mo2dra

objavil-a mo2dra 01.07.2008 @ 09:13:17 - Kategorija: pesmi
Komentarji
dreamerka je napisal-a:
Moj čas je od tistih,
ki jih je poljubila
vseenost po izpranju
in
zaneslo me je na streho sveta
in videti ni bilo nič
posebnega - vse
eno samo prepleteno
mrmranje luči in teme
in
potem,
v nekem parku sem zagledala
prazne oči Zemlje
in sem si rekla,
ali lahko to spregledam.
Vanja Strle
ki jih je poljubila
vseenost po izpranju
in
zaneslo me je na streho sveta
in videti ni bilo nič
posebnega - vse
eno samo prepleteno
mrmranje luči in teme
in
potem,
v nekem parku sem zagledala
prazne oči Zemlje
in sem si rekla,
ali lahko to spregledam.
Vanja Strle
07/01/08 10:07:39
dreamerka je napisal-a:
07/01/08 10:46:18
mo2dra je napisal-a:
Stare ljubezni nikoli ne umrejo.
S časom samo zbledijo. Potem se polasti tisti nelagoden občutek, kam se je vse to steklo.
In vendar ZBLEDIJO, ker drugače nikoli ne bi prišle nove.
In Dremy - piši svoje pesmi. Tiste pesmi, ki zbujajo in dajejo magijo besedam, ker imajo takšen ritem, kot ga imaš ti sama. Ker so le odsev in približek tistega, kar ti nosiš v sebi.
od tebe pa resnično nočem več prebirati tujih avtorjev.
Ti imaš v sebi - magijo..in ko se bo to razlilo, polilo, razmočilo - bodo oči dobile nazaj lesk. Modro zelenih nebesnih razsežnosti...
S časom samo zbledijo. Potem se polasti tisti nelagoden občutek, kam se je vse to steklo.
In vendar ZBLEDIJO, ker drugače nikoli ne bi prišle nove.
In Dremy - piši svoje pesmi. Tiste pesmi, ki zbujajo in dajejo magijo besedam, ker imajo takšen ritem, kot ga imaš ti sama. Ker so le odsev in približek tistega, kar ti nosiš v sebi.
od tebe pa resnično nočem več prebirati tujih avtorjev.
Ti imaš v sebi - magijo..in ko se bo to razlilo, polilo, razmočilo - bodo oči dobile nazaj lesk. Modro zelenih nebesnih razsežnosti...
07/01/08 10:55:17
dreamerka je napisal-a:
"Lahko bi čez tvoje pisanje prekrila tisoč mojih besed".
07/01/08 11:13:45
mo2dra je napisal-a:
Se spomniš, ko zbiraš tisoč dni, tisoč sekund, malo manj minut ter se odločiš, da napišeš svoje mnenje javno...Le kako se ti ne bi spremenilo življenje?
Le kako...
Le kako...
07/01/08 11:27:46
dreamerka je napisal-a:
Kako se vse to ujema z "začetki", moje izjave o "javni sferi" ... kar na smeh mi gre, ko se spomnim ...Hkrati pa pod tem smehom včasih skrivam solze. In ne morem reči, da se mi je spremenilo življenje ... Lahko rečem le to, da me je zaznamovalo (ne maram tega klišejskega izraza, ampak v tem primeru je ta idealen) Hm, to vračanje. Ne morem celo življenje hoditi naprej in se nenehno ozirati v preteklost, če se ta ni mogla nadaljevati v sedanjosti. Vedno pride nato vprašanje: Kako naprej? Zdaj? Ta trenutek? In potem odgovor: VSE, ČISTO VSE JE ODVISNO SAMO OD TEBE SAMEGA. Določamo se z odločitvami. Odločila sem se in dobila nazaj natanko to, za kar sem se odločila.
07/01/08 11:55:27
dreamerka je napisal-a:
Še drugače: zaradi barvne slepote sem na vseh semaforjih spregledala rdečo luč - pri sebi in še nekom drugem. Kaj sledi? crash, boom, bang ...
Ali pa je bila samo ljubezenska slepota? Najbrž še vedno ne poznam dovolj cestno prometnih predpisov ... in obnašanja na "avtocestah" (who the hell said this once)... A ni bolj zabavna vožnja po stranskih potkah? Ne, ni. Ker se izgubiš.
07/01/08 12:18:40
mo2dra je napisal-a:
"...ampak to, da ne zmoreš ljubiti...nikogar."
07/01/08 12:41:44
dreamerka je napisal-a:
This hurts. Still.
07/01/08 13:16:27
dreamerka je napisal-a:
Ti povem po pravici: odkar "je" ni več v moji bližini in se je ne morem več dotakniti, pišem popolnoma neberljivo poezijo. Ali pa sploh ne morem pisati.
Kakor koli že; "njeno" vračanje je slast, ki jo v polnosti občutim vsakič, ko prebiram nizanje njenih besed, ki so namenjene samo meni.
Kakor koli že; "njeno" vračanje je slast, ki jo v polnosti občutim vsakič, ko prebiram nizanje njenih besed, ki so namenjene samo meni.
07/01/08 15:24:59
Dodaj komentar