Vsak dan nova vprašanja. Naj jim bo. Naj gredo mimo brez odgovorov. Povsod, kamor me zanese moj korak prisluhnem, koliko vez se je raztrgalo, raztreščilo, uničilo, iztrošilo - dobile so nalepko - DOTRAJANO. Rok potekel.

Nasvet:

 »Z nogami naprej, brez klime v glavi. Do tistih zbeganih pogledov, do katastrofalnih vročinskih valov, dokler ne bo udarila strela direktno tja, kamor mora.

Slišala sem že toliko velikih besed o času, o bežanju, o tistih šestih sekundah, ko bi morale biti  izrečene odločilne besede, ki jih ni. Ker? Ni še čas, ni še pravo obdobje, ker ni prave energije, ker ni motivacije...

Spet:

» Ne čakajte, da vas življenje ustavi samo. Najdite v sebi prostor in nekoga, ki bo vaše misli izpiral, prebiral, užival, jokal ob njih.

In ko mislite, da ni nikogar več, ki bi vas razumel - namočite noge v morje ali v  »lavor«, karkoli in si recite:

» Samo DANES ga/jo ŠE  ni«...