Zaman razmišljamo, da lahko še vedno pobegnemo sami pred seboj. Pozitivno nas ocenijo, ko delimo pozitivne misli. Ko delimo polno košaro svežega sadja. Ali kdaj sežeš z roko v košaro in vzameš sadež na dnu? Ali ne sežemo vedno po tistem, kar nas omami? V bistvu nas mora tako močno oslepiti, da zaznamo nov občutek. In potem? Se ustavimo. Zanimivo. Kako "malo" je potrebno, da nastane "veliko"?

Kdaj smo se ustavili, ker smo sami tako želeli? Takrat, ko nas ni gnalo neko poželenje ali pa strast? Ali smo si kdaj rekli, da smo se odločili, da bomo postali samotarji? Ali je samota odločitev ali zgolj posledica neke ceste, ki ni vijugala zgolj naravnost?

Zakaj ljudje mislimo, če se nekdo ne smeje, da je v bistvu nesrečen? Zakaj potem mislimo, če se nekdo VEDNO smeje, da je srečen? Zakaj pomilujemo tiste, ki izrečejo, da nimajo ciljev? Zakaj enostavno ne sprejemamo tega, kar nas obdaja? Zakaj vedno iščemo tisti glamur, ki nam ne ustreza?

Zakaj za hudiča je tako težko govoriti po resnici? In zakaj, le zakaj, ljudje lažejo?

Le zakaj se je danes tako težko zaljubiti? Ali ima to kaj opraviti s tem, da je večina zaljubljena zgolj v sebe? Da moraš imeti prava očala, da znaš pogledati še ljudi okoli sebe?

Ali je res tako lahko? Zaljubiti se s pogledom? V dotiku? V tišini. Ali je res tako težko doseči trajanje neizbežnega?

Kratkotrajen ta pojav po imenu - zaljubljenost. Jaz jo mečem v povsem enak koš kot navdušenje nad nekom. Vsaj zbledi na enak način. Ima točno enake znake.

Ali se zaljubiš, ker se hočeš ali pa ker tako pogrešaš idejo, da bi bil?

Vem. Primanjkuje mi sape. Morda tiste, ki bi me gnala naprej. Ja, pa tisto razumevanje, ki vedno nekam ponikne.

priznam - meni leta, ki so prišla niso olajšala moje glave. Tudi misli mi niso sprostila. Zdi se mi, da vedno znova obešam na svoj obešalnik več stvari, ki jih NOČEM imeti ob sebi.

Občutek. To je edino po čemer bi se morali ravnati. Hm..pa smo lahko razočarani. Kaj ko bi si enkrat rekli; " Ja, pa kaj potem?"..Pač bomo. Tudi najboljšim se to dogaja. Mi pa nismo najboljši. Tudi najslabši nismo. Mi smo "sredinski ljudje". Vedno lovimo meje. Označujemo teritorije. Hodimo po sredini. Tudi pobegnemo čez drn in strn. Po sredini. V množici vedno hodimo po sredini. In ko smo sami sredi ceste - vedno - po sredini.

Ljudje mislijo, da znamo jokati. Se zlomimo. Negibno ležimo. Čakamo, da nas bodo prišli iskat. Kdo že? Kdo pride? Aja, najboljši prijatelji. Najboljša ljubimka. A " pridejo" ? Ponavadi se zgodi, da vedno pridejo tisti, ki tega nikoli nisi izgovarjali na glas. Tisti, ki so stali molče. Ob strani. Tisti, ki so nas opazovali in molče spremljali. Tisti, ki nikoli niso izgovarjali "samo" lepih besed. Tisti, ki so povedali tako realne stvari, da so nas odbili že v začetku. To so ljudje, ki pridejo. Ko je najhuje. To so ljudje, ki jih sami poiščemo. To so ljudje, ki jim rečemo: " Ti razumeš in si tujec v mojem življenju"...

Besede zarežejo. In potem mislijo, da prav vsak lahko izgovori besede, ki ostanejo v glavi? Da prav vsak lahko "lepovezi" in dela "gublene" ter si obeša "pokale" na steno? Zakaj vsi mislijo, da je to najlažje?

Jaz vprašam; " Le kaj za hudiča je potem zate najtežje?"

Vedno "hoditi" čez prehod za pešče. Zakaj? Ker so nam predstavili, da je to varno. Tam se nam ne more nič zgoditi. Živeti varno pa je pravzaprav najtežje. Vedno ustrežljiv. Vedno pazljiv. Deliti vero,  ki jo večina nima.   Sprogramirati sebe,  da se moraš ljubiti samo, če je varnost v ospredju. S tistim kančkom občudovanja. Zmoreš. Ne smeš biti sam..  Ker te lahko ocenijo, da si čudak. Kar pa za današnjo družbo - ni sprejemljivo.

A temu se reče življenje?

Seveda je to življenje. Pomembno je samo tisto, kar ljudje lahko vidijo. Kdo pa ima čas, da posluša in dejansko sliši?