Povej, Modra, modro mi povej...Kam naprej, če ljubiš dve barvi hkrati, a tebi niti ena ne pristaja? Barva tvojih oči se tepe z mešanico nepravih barv...Pa vendar ljubiš dve barvi. Dve popolnoma različni. Kot noč in dan. Črno in belo. Ljubiš ju. Eno s srcem, drugo z dušo...Modra, si kdaj bila v takšni situaciji? Jaz ne vem, ne kam, ne kako naprej. Ne reci, da se naj spustim na realna tla, ker pod mojimi nogami sploh ni tal. Samo globina, ki me srca vase.

Iz izkušenj ti povem;

- najprej vsrkavaš v sebe barve obeh; in ne zanima te več niti nebo in tudi zemlja ne; v bistvu čutiš, da lebdiš; v tebi nastaja takšna mešanica paletnih barv, da tudi ena barva nima ene nianse...
Cena je vedno "fascinantna"; kar ena nima; ima druga; kar ima prva, druga nima..Temu jaz rečem "kompenzacija"..

Čutiš obe...dokler jih lahko..
In cena za to "dodano vrednost" čutil, ki si si jih privoščila je sledeča:

- v tebi bo nastajala vedno večja praznina...in kmalu potem je ne bo mogla napolniti nobena od njiju...

In veš kaj je novega..Ti sama sebe ne boš več čutila sebe kot prej...
In tudi, če bosta obe zapustili tvoje življenje...bo minilo precej časa, da boš začutila - ljubezen, ki te bo napajala kot edina.

En sam trenutek je življenje. Pripeljejo pa te prej ali slej na razpotje.

Tudi, če ne boš sama ukrepala prej; življenje te bo sama pripeljalo na te poti...

Modra...Kaj naj porečem na tvoj odgovor? Tako resničen je. Nimam kaj dodati. Itak pa sebe že dolgo ne čutim...Kadar te berem, se nasiti moje lačno srce. Lačno dejanj, ki jih govorijo tvoje napisane besede. Nekje daleč si. Popolna neznaka, pa vendar me nasitiš. Razvnameš moje misli. Kar pišeš je tvoje življenje, pa vendar se dotika mene. Kadar iščem globino ali jo celo želim dajati, naletim na hladne zidove. Vedno znova. Kdo sem? Morda ne znam pravilno ljubiti? Morda ne zmorem? Nekoč "ukradem" tvoj mail in se ti v njem popolnoma predam in izlijem. Ne, nikar ne razumi narobe. Nisem se zaljubila v tvoje pesmi, misli, razmišljanja... Samo raznežila si me ))))

Vsak najde, kar najbolj pogreša v življenju..

Tako ugotoviš, da vsi ljudje kljub vseemu želimo enake stvari...

Le zavedati se moramo "prej" predno se življenje izteče; kaj nam je najbolj pomembno..in Cena za življenje - še nikoli ni bila poceni...

ampak življenje je kratkotrajen pojav...
Tvoje je in ti si tukaj edina odgovorna zanj..

Vplivi okolja in ljudi - saj veš "preživijo" samo najšibkejši...

Škoda, ker si sama sebe pripeljala do te meje, da se ne čutiš več...Izredna škoda..Minila bodo leta, ko in če sploh - boš lahko popravljala to "škodo" za izgubo vseh tistih čutil, ki so te naredila živo..

In vendar BARVA - uživaj do konca...Ko "si" med dvema ognjema; zapri oči in pozabi na vse...To je trenutek, ki ga imaš...saj kmalu ne bo ostalo prav nič več, kar boš čutila...

..dokler čutiš nianso rdeče in bele - dokler se ta niansa še vidi - pusti, da se iztroši...do konca..

Presliši v sebi vsa obsojanja; presliši vse, kar prihaja iz okolja...

dokler LAHKO - ustavljaj svoj čas...in počasi pripravljaj plan B - ko ne bo več dihalo telo ampak bo spominjalo na čisto umiranje...

In ko bo najhuje...stisni pesti in samo naprej...samo naprej...Nikoli ne nehaj iskati tistega, kar želiš čutiti...

Hvala Modra za tako čudovite besede.

Jaz trkam z glavo ob zid. Želeč si le eno in isto barvo. Včasih se tako zelo zlije z mano, spet drugič se tepe z vsemi odtenki, ki so jaz. Vem, da ve, kaj čutim. Ampak zanjo to ni pravo. Ni, pa čeprav se najini prsti tako čudovito in naravno in samoumevno prepletejo in sva potem eno. Za delček trenutka. Prepletanje prstov je vse, kar si deliva. Ampak danes me ni niti pogledala.