Čas je neusmiljen. Ni važno, s čim ga primerjam - neusmiljeno teče. Skozi nočno nebo. Skozi trenutke. Prebije se skozi vročine. Neusmiljeno ne popušča.

Večkrat se mi zdi, da me bo raztrgal. Lahko bi rekla, da se ne zavedam dragocenosti besede "čas", pa temu ni tako.

Ob tej besedi mi večkrat pojenjajo moči. Razum popušča. Čustva eksplodirajo. V času se potegnem vase, zgolj zato, da se lahko nekega jutra ponovno premaknem. Ko mi čas vrže v obraz vse posledice. Ko izpulim iz svojega hrbta vse zabodene nože. Ko mi voda ne teče v grlo.

..ko lahko začnem govoriti...in si dovolim, spregovoriti.

Čas nas spremeni. Prilagodimo sebe času. Tudi, če se tega ne zavedamo. Nekateri se opravičujejo, da jim "čas" prekriža vse "pomembne" načrte. Da jim čas ne dovoljuje, da ohranjajo stara znanstva. Da vedno zmanjkuje časa za nove.

V bistvu,  pa za nas čas ni prinesel ničesar novega. Ni nas premaknil. Mi smo dovolili "času", da nas je upočasnil. Mi smo ustavili svoje korake.

Ker?

Se nismo znali prilagoditi spremembam, ki jih je le-ta prinesel. Ali pa enostavno nismo mogli sprejeti tega, kar je bilo videno.

Kaj je težje, se večkrat vprašam..Sprejeti sebe, ko "podležemo" spremembam, ki jih ne moremo sprejeti ampak SMO JIH, ker smo bili "prisiljeni" v to..

..Drugače bi bilo KAJ?...

..bi ljudje odšli iz našega življenja...Bi nam ušel zadnji vlak, ko nas je na peronu čakala ljubezen...Bi lahko do konca življenja samo zrli v nebo in šepetali, nismo zmogli..Takrat enostavno ni šlo drugače...

Danes...

Pustim sebe času. Naj teče. Jedro je vedno enako. Od mojega samega začetka te poti.

Ne moreš me "prisiliti", da te ljubim, če te ne "čutim".  Ne moreš me "podrediti" sebi in mi metati v obraz, ne gre drugače. Sprejmi to. Ne moreš mi vzeti sanj. Ne moreš mi "dajati" inpute tvojega razmišljanja v glavo, če jaz tega ne sprejemam.

Ne moreš me ustaviti, ker misliš, da jaz pričakujem preveč. Ne moreš mi izropati srca do konca. Ne moreš.

Zaradi teh besed, se jaz času ali pa osebi na drugi strani - nikoli ne bom podredila.

Cena. Vedno čakam to besedo. Cena takšnega razmišljanja. Posledice.

Večkrat slišim stavek: " Nikoli ne boš našla, kar si želiš"..Takšne osebe ni in je tudi v tvojem življenju ne bo. Sprejmi to, kar je. Sčasoma se NAVADIŠ. To je najbolj idiotski stavek, ki mi vzame vse besede ali pozroči takšen odklop, da mi je prav vseeno, kdo je v bližini.

Zakaj mi govorijo takšne stvari, se večkrat vprašam? Če to izreče "ena", se nasmejem in pozabim. Ko to slišim "ponovno" in "ponovno", takrat si mislim, v kakšno "zafukano" razmišljanje mene ženske pripravljajo.

Ker ne ljubim njih. Ker ne sprejmem, da "one" so tiste, ki mi "dajejo" vse samo jaz sem tisti "kripelj", ki tega ne vidi.

En stavek za vse tiste, ki so mi to metale v obraz - TO POČNITE še naprej - vendar ne pri meni; ne v mojem času; in sigurno NE; v tem življenju.

Čas je naredil nekaj čudovitega. Dal mi je možnost, da sem spoznala del sebe. Odšla tja, kamor večina ne gre. Naredila stvari, ki jih mogoče nikoli ne bi zmogla. Padla na tla in se pobrala.

In ko sem padala...in bila na tleh..sem vedno želela eno stvar. Izrekala sem jo v molitvi, prošnji in želji; " Prosim, prosim, zavrtite mi čas naprej..Bolečina je prehuda...

Čas je obstal. Toliko časa,  dokler se jaz nisem prebudila in naredila korak naprej.

Res je - ne moreš prehoditi sto korakov proti svoji prihodnosti, če se ne odločiš in narediš, začetnega.

Prvi korak je vedno odločilni. Narediš ga pa zato, ker te "življenje časa" tako kruto opozarja na njega. Takrat, ko ti tudi "lastna koža" ni več prav - takrat ČAS trka na vrata.

Lahko zapreš oči ali pa začneš dihati. Drugače. Brez meja. V lastni divjini. V največjem hladu. Bistvo je, da se zavedaš, da je to tisto, kar si TI želiš narediti s svojim časom in življenjem.

Koliko časa v življenju resnično počenjamo stvari, ki si jih želimo? Koliko svojih misli izrečemo, tudi ko se zlomi zaupanje?

Koliko časa "izdajamo" sebe, ker mislimo, da ljudem ni všeč, če smo takšni, kot v resnici smo?

Dejstvo - težko je danes ostati zvest sebi. In potem še svojemu času.

Preoblečimo se.

http://www.youtube.com/watch?v=u6nOWYSWL7k