Kako se to "že" naredi?

Diham

torej se ne poljubljam.

By mo2dra 

Konec avtoceste

Mir.

By Novica Novaković

Vzdihnem. Kakšen dan. Toliko ene resnice ampak v meni ni več prostora. Privlečem se domov in naredim nekaj, kar že dolgo časa nisem. Nalijem si vrelo vodo v »moj lavorček«, pri tem umetnem delu si skoraj poparim vse noge, se usedem na stol in počutim se, kot da bom zaspala kar sede.

Tako vsaj deset minut poslušam čisto tišino, dokler ne pokliče Katka, ki jo takšno vreme resnično meče iz tira. Zopet mi »fila« glavo s slikami o dvojini...v stilu...dežuje, glej, zaspiš na kavču, si ogledaš kakšen noro dober film, se pogovarjaš do onemoglosti ter poslušaš dihanje in kapljanje dežnih kapljic na okensko polico..

Nekaj časa jo poslušam. Zavzdihnem. Potem izrečem: » Draga, pozabila si dodati, da bi mogoče » na koncu« predlagala še, če se gremo sprehajati bosi po dežju..«

Začneva se smejati. Ta Katka, ko že mislim, da ne bom preživela, me potreplja po hrbtu in še predno uspe kaj izreči, ji rečem, da tudi slučajno ne bi zdaj izrekla tistega stavka: » Saj bo«...

Mehko "hrope" v telefon; » A ti veš, da si naravnost najbolj seksi takrat, ko se tako razburjaš in po »nepotrebnem« trošiš vso energijo?!«

Natočim si vodo ponovno. Nocoj ne potrebujem besed. Dež je prinesel različne občutke.

Lahko mi puščaš odprta vrata, lahko se me tudi dotaknejo besedne strasti, lahko vse to ampak sprašujem se: » Zakaj sebi dopuščaš mene?«

Ne poznaš moja poškodovana mesta, ne poznaš momente, ko me še vedno vse boli, ne zvenim prav nič drugače tudi, ko so moje besede krvave in potrebne temeljitega premisleka.

Pa vseeno pustiš, da te boli, pa vseeno te nikoli ni v moji kopalnici, pa vseeno nikoli ne boš odstranila mojih ran s poljubi..pa vseeno ne boš prišla nikoli tako blizu, da se bodo menjale strasti...

A moram ti povedati..ne puščaj odprtih vrat. Ne potrebujem jih. Nikoli ne bom objemala tvojega telesa, videla svoje življenje v tebi, nikoli ne bova govorili o smešnih malenkostih, ki podaljšujejo noči, nikoli ne bova prestopili meje...

Četudi bi si  jih jaz vedno želela prestaviti, te meje, ko ne morem stopiti naravnost proti tebi, ko v hladnih nočeh ne mislim nate, ker še vedno pišem in prisluhnem vsakim sanjam, četudi sem izgnana iz tam...

Ta stavek: » Ni še čas« lahko prav razočara človeka. V takšnih trenutkih si rečem, seveda, vse to »do sedaj« je bila zgolj vaja. Tem stvarem ali ljudem se nisem mogla izogniti. Zveni kot najboljši izgovor.

Bi se ampak se nisem. Ko sem bila enkrat »tam«, sem bila v svetu ležanja na oblakih iz čistega bombaža. Svila je izgubila pomen. Bistvo - mogoče sem bila pa srečna. V njihovih tišinah  - nevidna v sebi in za njih. Vedela sem »večino časa«, da ne smem, pa mi je vedno nekaj vzelo vse moči.

Tesnobni občutki so me zadušili. Prepričljivo so napovedali moj »zlom«. Iz rok so mi začele padati stvari. Vse je bilo tam - samo tega vprašanja nikoli ni bilo: » Si osamljena ob meni?

"Si kdaj sploh pogledala moje oči?" SI???

Najlažje je reči "saj bo", vstati in zavzdihniti. Prav smo naredili, ker smo pokimali in izmaknili poglede. Vse to, kar smo naredili, se nam je zdelo, da smo se že davno odrekli lastnim slabostim in strahu. Poglede smo samo opazovali. Komentirali jih nismo, ker bi preveč ranili mesto, ki je pravo gojišče za solze.

Zavzeli smo položaje in igrali igro "žal mi je". Kar te zmrazi, ni podobno lastni ignoranci ampak zdelo se je, da prav nihče ni trpel zaradi izgube. Ljubezen je odtekla čeprav smo bili ves čas izredno koncentrirani na igro.

Počutili sva se na vrhu sveta čeprav sva izgubljali, ko je bil dan vroč ali pa hladen. Čeprav sva se prestavili na vse možne načine, da bi ujeli ritem. Tisti ritem, ko srce reče: " Bodi previdna"...

Vendar to ni pomembno. Vse se je odvijalo v tako počasnem posnetku, da se je "trenutek" sam zgodil hitro.

Zidovi na ulici so naju objeli. Dlani so mehčale jesensko listje. Vse, kar je steklo proti nama ali pa za nama, so bili ljudje, ki jih nisva poznali. 

Si tam?

Tako dolgo se igraš z vetrom, tako dolgo zreš v porumenele fotografije, tako dolgo ostajaš sama v hladnih nočeh, tako dolgo se ne deliš, tako dolgo ljubiš le sebe, tako dolgo sanjaš trenutek, tako dolgo samo sediš in opazuješ nedotakljive ljudi okoli sebe, tako dolgo te že boli vse, tako dolgo se zvijaš ob vsakem zvoku...

Tako dolgo samo tvoje ureznine, tvoje opekline, tvoje solze...

...oprosti ampak "ne morem" je prav beden stavek...

Zbudi se...

By mo2dra

Včasih si človek lahko želi nekaj tako močno, lahko je tako poln želje po tem, da enostavno pozabi, kaj si sploh želi.

 Pride tako v življenju. Enkrat gremo gor potem zopet strmo drsimo dol. Malce kasneje se zbudimo z takšnim občutkom tesnobe, da ne vemo kaj točno bi slekli iz sebe, da bi se sprostila vsaj "koža", ker vse drugo nas preveč utesnjuje.

Včeraj sem se prav iz srca nasmejala. Ironično sem opazovala nasmeh na drugi strani in ga občutila, kot da bi bil moj.

Poznate ta občutek, ko se nekako "zaveste", da gre v odnosu zares - zares. Pa ne znate, pa ne morete, pa nočete, pa 100 zakaj-ev, pa 100 ne-jev - pa ne znate razvozlati, kaj točno se dogaja. Lepo vam je, čutite ( vsaj mislite tako) pa še vedno  - koža bi morala biti prožna, pa vas vse tako nekaj vleče stran, stran - potem pa pride vprašanje: " Kaj pa zdaj?" Kaj se dogaja z menoj?

Saj mi je vendar - LEPO?!...

Nauk: verjetno je res problem v tem, da nam je "lepo" , pa vsega   tega nismo  " več " navajeni.

Iz nekega drugega kota pa dobim nazaj takšne poglede, da bi na vsako misel lahko rekla, da se ne strinjam. Vsi bi radi, da nas sprejema oseba na drugi strani takšnega kot si/sem, pa se vedno znova zalotimo, da "tekamo" v začaranih krogih. Vedno se zatakne pri mejah "svobode". Vedno se zatakne pri  besedi "spoštovanje".

Vedno se vse nekaj "zatakne". Najbolj zanimivo pa je to, da včeraj sem končno (mi je le uspelo - histerično) najti odgovor na vprašanje: " Le kako sem jaz v življenju pristala na dve resni vezi?" Le kako se je to "sploh" zgodilo?

Najbolj preprosto. Ker obsolutno nisem razmišljala. Nič. Stvari so samo stekle. Mislim, da se sploh nismo nikoli vprašali: " Draga, ali sva v vezi?"

Kar je bilo včasih "samoumevno" je danes daleč od tega.

Nisem zagovornik, da gre v življenje Up ali pa down,  da se potem zopet  znajdeš v krogu "razgibanih misli". Samo težko je najti "utež" in ostati v ravnovesju.

Najbolj zanimiva misel, ki se mi je ustavila v grlu na potovanju je bila, ko mi je dotični moški povedal en stavek: " Potrebno se je predati"...potrebno je dati iz sebe vse, kar imaš..Ne zadrževati v sebi...

Kako lahko ga je bilo poslušati, ko je izrekel te stavke. Mene pa se je polastil samo tisti občutek: " Če bom to sploh še kdaj zmogla"...In zavedala sem, da če tega ne bom zmogla potem je bolje, da se preselim na Aljasko in opazujem vreme do konca življenja.

Tudi ta stavek, namreč, se mi ni zdel prav nič napačen. Ampak potem to vse ne bi bila več jaz.

Julija vedno sanja o nemogočih vprašanjih in potem se dolgo sprašuje, če bodo kdaj še prišli na njeno uho moji odgovori. Tukaj so. Imaš prav - ne vem, če bo kdaj še čas za njih. Ne vem, če bo kdaj še čas za kavo in vse malenkosti, ki sodijo zraven.

Nekoč si me vprašala, kaj si mislim o tvoji ljubezni, o tvojem delovanju, o tvojih telesnih oblikah, ki jih vidim in ne razumem...Kaj si mislim, ko nočeš leteti, čeprav imaš dovolj moči v sebi, da to lahko še vedno narediš... Kaj si mislim o tvojih vrelcih egotripa, ki niso v skladu s teboj?

Tukaj je - odgovor:

" Povedali so mi, da mutanti, ki umrejo v puščavi, ker ne vidijo vode in pobesnijo, nato pa obupajo, pravzaprav umrejo zaradi čustev."

By Marlo Morgan Imenovali so jo Dvoje src

....

Tvoja vprašanja:

Ogromno je vprašanj, ki bi ti jih še rada zastavila. Na primer, katera je tvoja najljubša pesem, ki si jo kdaj koli napisala ... Kdaj si se počutila najbolj ranljivo ... Kdo je pustil največje brazgotine v tvojem srcu ... Kdo te je najbolj vznemirjal ... Kdaj te je bilo najbolj strah in če se spomniš trenutkov, ko si hotela ustaviti čas...

......

• Moja najljubša pesem, ki sem jo napisala pri 21. letih, ko moja mama ni najbolje razumela »ta del mene«, ki čuti drugače. Mislim, da nikoli ni brala mojih pesmi. Ta pa je bila edina, ki ji je bila poslana. In še danes je ne morem brati, brez solz...in zato je uvrščena v rubriko: » Ne beri, če hočeš »normalno« preživeti dan...

MATI

Skušam pozabiti, a vedno

tvoj glas me popelje daleč stran,

stran od ljudi, ki ne vidijo jih več moje oči.

Še čutim tvojo bližino, tvoj korak, tvojo milino.

Ne obstaja dan in ne noč, da ne pozabim tvoje skrbne

nege za mojo bližino, ki nočeš je več, je pozabljena

nekje na dnu srca spravljena.

Ne zavedaš se, da ni časa na pretek, niso nama usojeni dnevi,

ki oproščajo in dajejo izraz sreče, ki vidna postane v očeh

in za vedno ostaja ohranjena v srcu.

Ne želiš si moje bližine, čeprav pozabljaš,

si moja mati, si milina, še zmeraj moja najljubša tišina.

Skušam čutiti dneve tiste sreče,

ki iztečejo se drugam,

kakor v dno neke reke,

ki nikdar dneva več ne ugleda,

je posušena in izgubljena.

To sovraštvo, ki v mojih žilah se pretaka,

zastruplja mi srce, odganja moj razum,

ki še zmeraj ne razume tvoje jeze in ljubezni,

ki vodi jo v prepad, pozabljen in neznan.

Prositi ne znam te odpuščanja,

ne jokati, ker ne morem ob tebi biti,

a moja ljubezen zate ostaja močna kot takrat,

ko držala  si me še pod roko, učila me življenja....

Nekje je tudi zame dom,

nekje je ljubezen, ki še tli,

nekdo bo še molil zame

in verjel, da mi bo uspelo,

čeprav  to ne boš več ti,

ki zavrgla si vse,

kljub temu, da vedno ostanemo sami,

na začetku in na koncu.

Če si preklela mojo dušo, moj obstoj,

prepričala vse bogove naj določijo moj propad,

ne bom oporekala tvojim besedam,

ki zvenijo mi v ušesih,

da sem Vse, samo človek ne.

Si moja mati.

Vedno si bila in boš.

Tvoje odločitve so tvoje.

Tvoje sanje niso moje.

Ampak JAZ moram živeti

svoje sanje.

Moram!

Drugače ne znam in nočem.

By mo2dra

•  Najbolj ranljivo sem se počutila takrat, ko NISEM imela ne časa, volje in tudi želje ne, da bi razmišljala o  stavku: » Kaj pa zdaj?« In takrat sem naredila najboljše poteze svojega življenja. V svoji največji ranljivosti sem potegnila iz sebe zadnji atom moč in naredila najtežje stvari v življenju. Bilo jih je preveč ali pa premalo.

• Največje brazgotine (smeh) - odločitve narejene zaradi mojega ranjenega ponosa so me, kar dobro zaznamovale. Ampak nekatere je »pač usojeno« preživeti in se tudi iz njih kaj naučiti.

• Najbolj me je vznemirjala v življenju »srednješolska ljubezen«...Tako čisto in nedolžno se je sprehajala po mojem telesu...potrebovala sem deset let, da sem izdavila: » A ti veš, da sem bila jaz noro zaljubljena v tebe?«

         (to sem pač jaz-)

• Najbolj strah ... - še danes me je najbolj strah škodljivih ljudi. Predvsem pa tistih, ki ne poznajo svojih mej in potem mislijo, da jaz na drugi strani ne poznam svojih limitov. Za bedarije, za izrečene besede. In da ne znam pokazati svojega drugega obraza, če se me pripravi do tega.

• Ob vsaki ženski je bil trenutek, ko sem želela ustaviti čas. Pravzaprav bi lahko darovala svoje življenje "za en sam trenutek", ki bi trajal.

        Takšne trenutke si je potrebno narediti. Samo tako postanejo

        "nepozabni". Bilo jih je veliko in še vedno "premalo".

poljubiti moje misli...še vedno molče sediš..še vedno samo strastno bereš...dokler dokončno ne pridem proti tebi...

ko pa... 

najdem le

zabrisane sledi...

By mo2dra

Nekje blizu mene

raziskuje ta planet

tako bosa in oblečena

zmrznjena

čista senca sebe

stopa

 kot oblak

v neskončna jutra.

Divja malo sem ter tja

življenje na begu

ona pa v žepu

nosi

košček svojih sanj.

Tako nekje

blizu mene

vsako jutro

se čez nebo

izpišejo

njene misli.

By mo2dra

Okušam lastne misli.

Le kako bi bilo, če bi se izpisale na zvezdnatem nebu?

Utrujena sem od nenavadnih spominov. Brišem in tudi za milimeter se ne premaknem. Ta kruta realnost v katero sem se vrnila; ne obvladujem vseh stvari. Tudi slišim še ne. Tudi topim se ne. Spreminjam barve. Nekaj v meni pa se širi brez večje logike. Ni kaj za razumeti...

ZOPET

ne poslušam svoje intuicije. Again and again. To ni nič novega. Mogoče še dan ali dva ostanem na površini molka. Potem se bom vrnila nazaj v odgovor.

Hm...

Nekdo mi bo položil besede na jezik. Tako dobro se bo zavarovala, da bom morala sprejeti njen način razmišljanja. Po boemsko se bom postavila v kot in molče skušala dotakniti v sebi imena, ki ga še ne poznam.

Potem bom napolnila potovalke in takšna bom odšla -  namesto slanega okusa v ustih bodo povsem mrzla ter hranljiva jutra. Sama ušesa me bodo.

Pogrešam morje...ter mrzlico ljubezenskega klica v sebi. Le kateri mesec je že?! Čas je postal resnično nepomemben. Pravzaprav se mi zdi že vse tako smešno, da se mi tudi prepirati ne da več - sami s seboj. Kristalno jasno sem si zamislila rdečo črto, ki je postala del mene. Vsake toliko časa moram to divjino živalskih krikov umiriti v sebi, mogočnih rek, pisanje ene same pesmi. Skratka, dilema, ki jo doživljam je trenutno prezahtevna za mojo glavo. Še vedno se vse odbija od mene.

Jaz pa (še kar)  v valujočem morju modrega oceana. Sever, jug, vzhod, zahod - vse je še znotraj mene.

:)

P.S.

V bistvu najbolj pogrešam (strahotno) mojega Princa...Kako je možno, da pogrešam tega otroka tako nenormalno?!..To bodo postali očitno redni obiski na Štajersko..(pa sem rekla, da tja ne grem več)..Napaka-)

Morda ne bi smeli

izkopavati tako globokih jam.

Morda ne bi smeli

oddrveti proč

ne da bi se trudili

prepoznati

skorje tkanin,

za igro

ustvarjanja.

Morda bi se morali

končno

prepustiti

čistemu olajšanju.

Morda

so to koščki

radostnega krika

nepokritega delca

besede drugih.

Morda

je to pot,

ki je v tej divjini zadnja.  

By mo2dra

Bežim & bežiš

daleč stran.

Ni pomembno

kako daleč greš...

Ni pomembno

kam greš...

Ko se ustaviš

javi

svoj trenutek.

In ko boš TAM...

Naj te ljubi veter,

ki bo prizanesel

tvojim solzam

na obrazu.

By mo2dra

Ne bi si mogla zamisliti pesmi, če me ta

ne bi zasvojila.

Ne bi mogla gledati vse te črne noči,

ki so bile tako vrtinčeno temne,

če ne bi poznala

tujosti,

ko nisem imela moči

slediti srcu.

Pljuča so hlastala za zrakom.

Morala sem

kot, da ni druge izbire.

Vdihniti.

Utoniti.

Potem sem lahko

zajela zrak.

Potem sem upognila sebe

kot nekoč.

Potem sem lahko

potovala nerazumljivo

skozi vse glasove,

ki niso bili moji.

Skozi vse strahove,

ki so odšepali

daleč stran.

Tako sem stala

na dežju.

Ne gola.

Ne oblečena.

By mo2dra

Zgodi se, da zbežiš proč. Zgodi se tudi to, da dobiš občutke, ki jih prej nisi imel. Zgodi se tudi to, da preživiš »vse to spreminjanje« na povsem drugačen način. Zgodi se, da posvetim tokrat svojo zahvalo nekomu, ki je star  - ne več kot tri leta in pol - in zgodi se tudi to, da so vse slike v aparatu od njega.

Bil je PRINC mojega potovanja. Odpovedale so vse zavore. Ostal je nasmeh.

Zato tudi ime: » Princ vseh morskih valov«...Hvala ti...za vse tople trenutke, ki so ostali tako zakoreninjeni v meni, da jih lahko sedaj dolgo časa vrtim v počasnem posnetku...

Tako se je začelo..