Žal mi je ptic. Nihče jim ne

pove, da letijo. Nihče jim ne

razkrije nevarnosti višin.

Da je mogoče omahniti. Ali

biti priklenjen na zemljo. Žal

mi je ptic. Nihče jim ne pove,

da letijo.

Spoznavamo se na begu

od tistega, česar ne znamo obdržati

in se neprestano srečujemo, čeprav bežimo vsak zase

kot nočni metulji...

Dve samoti nista dovolj za srečanje

in tudi mraz ne zagotavlja, da se telesa zatečejo v tople objeme

ledene dobe so očiten dokaz

posute z ostanki osamljenih, izumrlih skeletov

vsa živa bitja muči čudna nezaupljivost

do najbolj enostavnih in razvidnih rešitev.

Ko upihneva svečo, prenehava biti velika

in daleč vsaksebi na stenah

takrat od širokih, mogočnih zamahov

ostanejo drobni, plašni namigi

zato se ogibava tistega mraka

kot dva majhna zajca

ki se bojita najtišjega poka

bitja srca v razburkanih prsih

otrpla

brez besed in velikih gest

zavita v tesnobno samoto.

By Alojz Ihan

(Salsa)

Zmore čas okus, ki mu slediš s pogledom in otipljivim poljubom?

Zmore čas mene?

Sestavljeno ali pa ne?

Zmore čas ne (več) žalostnih pogledov in izgubljenih poti?  

Zmore čas, da se naceja brez vodoravnih vijug?

Vprašam te, čas…

ali nas znaš tako dobro sleči kot nas vedno znova oblečeš? 

Oči so lačne

jaz pa ne zajtrkujem.  

By mo2dra  

Kako malo stvari ostane napisanih na koži. Kako malo stvari ostane znotraj mene, v spominu spominjanja. Kako malo stvari je še tam - na dosegu ne-minljivosti, ko zaprem oči. Kako prekleto malo (nične) bolečine je v meni.

Ostala je samo ena stvar zaradi katere bi lahko (umrla) tisti trenutek ali pa takoj naslednji dan: " Poljubi"...Tisti, ki imajo iskreno mehkobo, ljubeče podivjane oči. Poljubi, ko ljubijo.

..ko in če sploh se poljubljam - takrat čutim...Drugače ne morem...

Poljubi

Ko so in ko jih ni 

 edine sledi, ki krvavo puščajo sledi.

By mo2dra