Težko je spoznavati. Dajati. Izustiti. Napisati. Mogoče na koncu spregovorimo. V upanju, da bomo vse to ponovili. V upanju, da se bomo znali dajati prav tako dobro, kot smo začeli. Brez pričakovanj. Kaj čutim je vprašanje, ki se ga vprašam kasneje ko neham kričati. Potem se zbudim. Zdaj smo se osvobodili. Obstaja melodija, katere refrena nikoli ne znam ponavljati. Za njo.  

Tako se začne. Ali pa konča. Ali je kakšna razlika? Srečali smo se, ker se drugače sigurno ne bi. Izgubili bi se sredi množic. Preglasili bi nas glasovi. Mogoče se ljudem zdi, da je virtualnost najlažja. Seveda je. Za tiste, ki blefirajo. Le kdo tega danes ne počenja?

Potem se usedeš na kavo. Položiš besede na mizo. Ter zreš v prekrasne roke, ki naj bi te tokrat prebujale. Za ta nauk se vedno plača cena.

Danes veš, točno veš, kdaj z užitkom rečeš, da hočeš še, še več tega, kar ima ona na drugi strani, potem se strezniš in prideš do stopnje, ko želiš tisto malo več.To želiš. Potem potoneš. Zapreš sebe pred zunanjim svetom. Ali se zavedaš, da mogoče ta pot sploh ne pelje domov?

To ni virtualna ljubezen. To je še vedno, do danes, čista magija, nemilost besednih zvez, tisto nekaj, kar je močnejše od mene, kar je šibkejše od obeh - virtualni delirous.

"Jaz pa sem razmišljala, če bo zdaj slučajno začela pripovedovati o rumenem povštru, ker modrega je vedno šparala samo za  mene. Ta jo je spominjal name. Zato je vedno vse skrila. Ko me je najbolj zanemarjala."

Na koncu se podpišem: " Tvoja MIJAV"

By mo2dra

Rada bi:

• - nalila kavo do roba ter jo namenoma polila. Ta trenutek bi potem fotografirala. Znova in znova. Iskala bi vedno nekaj drugega. Iskala bi besedo, ki bi se prelila čez rob. Iskala bi pomen te besede. Potem bi si znova nalila kavo.

• - predala bi se ženski. Ovita v bombažni brisači bi stala na balkonu. Moje oči pa bi umirale. Želele bi spregovoriti o besedi, ki bi imela toliko poguma, da bi obe vedeli, kaj z njo narediti. Tudi naslednji dan. Potem bi zarila svoje dlani v njene lase. To bi naredila. Z druge strani ulice.

• - Želim si izreči ta stavek: » Potrebujem te«. Tega nisem izrekla že sto let. Počutim se kot, da nimam popolnoma nobenih izkušenj. S tem stavkom, namreč.

• - Pohitela bi domov. Če bi ona imela mojo številko. Preskočila tri stopnice hkrati ter se izgovarjala, da nisem zaljubljena ampak bi samo rada čimprej prišla domov. To bi bila najbolj moderna laž.

• - Slišala bi šepetanje moje polovice. Še predno bi se tega trenutka dobro zavedala, bi ugotovila, da je to njen glas, ki mi vsako jutro znova šepeta. Ugasni budilko.

-      Odprla bi rada oči  ter si  vsako jutro zavrtela to pesem   http://www.youtube.com/watch?v=Ak2p1MqFMKA

By mo2dra

Peljali sva se. V pogovorih sva bili povsod. To me je vedno pri njej vznemirjalo. Kako je to znala? Odpeljati moje misli čisto nekam drugam. Jih tam ljubiti in potem sva zapustili namišljeno oazo. V bistvu pa sva ležali vsaka v svoji postelji. Imeli pa sva toliko drugačnih možnosti.

»Tebi je vseeno«, je rekla. Pri tebi vse mine.

Vrata spominov mi je sigurno znala odpirati. Še danes ne vem, če jih je resnično razumela. Z glavo je udarjala po mojih zidovih kot, da bi želela občutiti moj strah.

Včasih in danes   - se še vedno tako pogovarjava kot v sanjah. Zaprem oči in letiva čez vse ovire življenja. Okusiva vse, kar se med potjo okusiti da. Takrat občutim polnost. Žalost, veselje, njo. V tistih sanjah, ko me z besedami premetava dokler ne začutim, da hočem odpreti oči.

Potem na drugi strani slišim njen jok. Takrat razmišljam o besedah. Tistih pravih besedah, ki jih moram izreči. Ko jo nekako moram priklicati nazaj. V smeh. Takrat dolgo časa brskam po spominu.

»Rekla sem, da nikoli več ne bom jokala pred teboj«...

»Mar bi res lahko to počela, če mi ne bi zaupala?«  Bi si to sploh še želela?

Tega vsega ne bi mogli početi, če ne bi ena drugi odprli vrat. Ganila me je neskončnost njenih besed. Kar ni in ni jih nehala izgovarjati.

Včeraj sva se pogovarjali, kako je bilo, ko  sva prvič sedeli skupaj.

» Kaj si prvič opazila na meni?«

Utihnem in si prikličem te slike v glavo. V bistvu sem opazovala način njenega sedenja. Ko ji to povem, se začne glasno smejati.

» Kaj si opazovala?«

Način kako si se usedla. Prekrižala noge in potem nežno čez kolena položila še svoje roke. Kakšne kretnje rok. Neverjetno.

» to je vse, kar si opazila?«

To je vse, kar sem želela opaziti. Resnica je bila tudi, da bi se »že prvič« lahko najine besede križale. Misli bi doživele ognjene krogle. Ta njen temperament - bi to lahko sprožil, če bi se križal z mojim. Pri osebnem stiku bi njene besede mogle prodreti v mene - pa niso znale najti poti. Kar izgubljale so se. Bile so povsod. Samo v meni niso ostale.

» To je zaradi tvoje nedostopnosti«...

Imela je prav. O tem se je večkrat želela pogovoriti. Tako močno je razprla svoje roke, da sem jaz namenoma šla mimo. Zmanjkalo mi je trenutka. Zmanjkalo je mene v tem trenutku.

Ko v tistem jutru zadnjič prestavim slušalko na drug »ušes«  -  poslušam njeno dihanje. Tako sveže in lahkotno, takrat vpraša:

» Si se poljubljala od kar...?«

(dolga tišina)

»Ne, nočem vedeti.«

Vstanem. Odprem okno. V grlu se mi zataknejo besede. Sploh ne razmišljam o odgovoru. Temveč o poljubu. Ali ni bilo včasih to lažje početi? Poljubljati se...

Hm...Če bi me to vprašala ter gledala v oči potem bi neskončno dolgo proučevala mimiko mojega obraza. Vse dokler ji ne bi pojenjal njen strah potem bi me zopet to vprašala. To bi počenjala toliko časa dokler ne bi dobila željenega odgovora.

Če bi smatrala, da to želi vedeti, bi zaradi tega vprašanja bila pripravljena zastaviti tudi ves najin odnos. Tako je razmišljala. Tudi dežne kaplje ne bi mogle ustaviti njenih besed. Teh je bilo vedno preveč na zalogi. V odločilnih trenutkih se je začela dotikati spominov, sebe. Takrat sem bila jaz duh, ki bi to moral vse vedeti. Ona pa je to pripovedovala, ker ni želela, da jaz pozabim to.

»To«..

»Ko se je rumeno listje predalo

nežni vztrajnosti zelenega,

si se dotaknila moje samote

in moja zrela, rjava luskina

se je predala nežni novosti.

Naj se izgovarjajo samo še tiste besede, ki so kaplja čez rob. Naj se izgovarjajo samo še tiste besede, da jih bodo videli vsi. Naj se že to prekleto polletje prevesi v zimsko idilo. Naj me bodo potem samo še ušesa.

Izgubljena v ozkih ulicah, z rokami v žepih. Naj se izgubi vprašanje: " Si prepričana?"

NISEM. 

Brez tebe.  " Jaz sem prišla domov"...

Vse je ostalo tam. Ureznine, modrice ampak jaz sem preživela... SVOBODA je darilo . Tukaj in sedaj.

Yes, Yes - kako da ne?

http://www.youtube.com/watch?v=GAwyP1fCcpA&feature=related

Ob gledanju tega videospota  - samo odprem usta in jih ne zaprem nazaj. Zavpijem: " Mama", prihajam domov " .=))))... 

To je ena izmed največjih razvad, ki jih imam. In tega so me navadile ženske. Z takšno lahkoto sem se jim prepuščala in še danes to počenjam, da se razumemo, ker enostavno ne morem brez tega.

Kasneje, ker sem bila preveč radovedna, sem želela probati vse vrste masaž. Pristala sem (beri: še vedno) na klasičnem stolu - Tajska masaža mi odpre vsa čutila in naslednji dan nisem najbolj sigurna, če želim vstati (beri; ko vsi centri preverijo, če sploh lahko vstanem). Vem samo to, da ko sem bila najbolj v življenju na tleh in ko sem zbrala zadnje atome moči - sem pristala v Tajskem centru.

Tiho sem poslušala. To divjo vojno nemirov v meni. Ta čas atomskih bomb, ki ubija vse dobro in slabo. Ta čas in zavzdihnem.

Prižgem si cigareto. Razmišljam kako naj prepričam svojo glavo, da premakne telo, da se bo obleklo, odklenilo vrata in steklo proti veličastnim kapljicam, v neko zeleno dolino,  na čisto pravo belo kavo.

Zdaj, zdaj, zdaj - bodo pozitivne misli vstopile v mojo glavo. Smejem se.

Potem bom dvignila slušalko in rekla: » Ej, veš kaj je novega? Midve greva na belo kavo..in vse, kar se bo slišalo bo: » V letu nikoli, ne«, in potem se bo začela glasno smejati...

Jaz pa bom samo rekla: » Če ti tako imenuješ ta trenutek«...

In dan bo zamenjal noč....

 Zadnje čase so moji možgani, misli, reakcije,kretnje - na off sistem. In potem pride JULIJA in ne odneha s svojimi vprašanji. Kot, da bi me zabadala z iglo direkt v telo, kot bi luknjala mojo tišino, ki jo imam sama s seboj. Ej, Julija saj ti nisi dvojček?

:) - še sreča, da nisi Strelec ali pa Oven...zato pa imaš ogromno besed  - tistih srčnih. DA lahko mene prebadaš. Ti si moja besedna simbioza...(stop).

DAJMO VSI

Afrika ima nekaj, kar nima nobena dežela. Afrika ima UPANJE in SRCE. In ko si enkrat TAM - najdeš in občutiš SRCE. Ker vsak gre po svojih poteh, ker v vsakemu gori majhen ogenj in vsak se rad prebudi iz lastnih sanj.

TOREJ - omogočimo nekomu SANJE. Od tam se še nihče ni vrnil več ENAK.

Brez heca ampak vsak dan me ob istem času napade vedno enak občutek. Ga poznaš? Ne morem. Ne morem. Pa ne morem dvigniti slušalke. Evo, ne morem. Počutim se, kot, da se premetavam, kot da me vse boli, kot da se moj svet širi in krči, hkrati. Smešno, jaz pa še vedno ne morem.

Nov ekstrem je  tudi to, da  čez vikend »spet« ne morem v Bohinj. NE MOREM.

Zakaj že NE MOREM? Ker ne morem in to je odgovor, ki je dober zame. Nakladaš. Totalno!

To ne moreš verjeti. Enostavno ne moreš. Zdaj bi napisala celo stran kletvic. Vse bi izčrpala od začetka do konca. Pa ne bi prav nič pomagalo. Pa tudi hladni tuši ne pomagajo. Zdi se kot, da izganjam demone, ki niso moji.

Ponavadi mi prija, če se sama sebi smilim ampak danes, pa je razpon pretiravanja močno usmerjen v težke izdihe.

To ne moreš verjeti. DA se jaz počutim tako »gnilo«, ne morem napisati drugače.

Brez besed bom sedaj oblekla najbolj strgano trenirko in šla ugotavljat, kje leži moj pof..problem?

Stanje: diagonalno čez križišče in samo pločnik nad menoj...

P.S.

Katka je v mojem današnjem "masivnem" razpoloženju opazila "le" mojo trenirko. Joj - TUKAJ JO IMAŠ:) - Jaz nove ne kupim!

MOKRIŠČA

16. avg. 08  (napisano pred tvojim novim prispevkom)                                 

Pogovor ob dveh ponoči.

• - Jaz sem v popolnem leru, rečem obupano in z obešenjaškim smehom na ustnicah, zagozdenim v grlu.
• - Ona pa: Jaz sem v leru, poleg tega imam zategnjeno ročno, hkrati pa z vso silo tiščim na gas!

Sledi huronski naval smeha, ki nariše temi in dežnim kapljicam bele sence.

(temu se reče modrosti življenja, podpisani J&S)

16. 8. 2008
 
                                                                                                                    Buona Sera, Principe!

Tvoj najboljši stavek:

»Na koncu odvržemo vsa oblačila, ker se ne upiramo več ideji, da smo ujeti. Postane nam preprosto vseeno.«

By Julija

Ali sem bila jaz »tam«? Tam. Na drugi strani. Oblečena. Ali sem bila res tisto noč tam, s teboj na drugi strani?

Spominjam se, da so mi »Opeke« letele v glavo, spominjam se, da sem se morala večkrat preobleči, spominjam se, da sva »samo« govorili. Roke so bile priklenjene na ušesa. Vedeli sva, da to so noči, ki jih več ne bo. Vsaj ne takšnih. Dobrih. Vedeli sva, da to so noči, ki se bodo prenesle. Jaz to vem.

In nekoč z nekega letališča, osamljenega in zakotnega, zopet pokličem. Ker ni lepšega trenutka v življenju, kot potovanje po tvojih zemljevidih. Ker ni lepšega kot pa to, da se nikoli nočem več zavedati, kje sem. Hočem samo, da mi je udobno, kjer koli sem. Tudi, če ne vidim tvojega draženja z očmi, tudi če ne vidim bitke, ki si jih morala preživeti.

V mojem spominu, pretesnih besed, je malo ljudi. Imela si, vsaj za trenutek, moje srce. Trenutki pa so različni dolgi v življenju. Bolj je mene bolelo,kot pa tebe osrečilo.

Preživelo se je, da lahko nastane nekaj novega. Veličastnega.

Za teboj je ostala sleherna podrobnost. Mogoče, ker se je v meni nekaj spremenilo. Ali pa sem se jaz samo zdrznila in ti to povedala.

By mo2dra

Pogovori kot poljubi. Vedno! Samo takšni.

Ljubim glasove, ki niso votli ali pa tuji. Lahko so otopeli in zavrženi samo ne takšni, da se jim ne moreš približati. Samo ne takšni, od katerih ni ostalo prav ničesar več.

Mogoče so mi všeč takšni, ki zbujajo misli, da lahko potem dolgo zajemam sapo. Glasovi ob katerih ne potrebujem pogoltniti vsa čustva. Ob katerih ne potrebujem tega, da zavarujem svojo zasebnost in potem gledam čez svoje rame še dolgo po potem.

Res je, da se pogovarjam z izredno različnimi osebami. Nekatere so varno pospravljene, da lahko žalujejo, nekatere oči tako pečejo, da se ne spominjajo na kateri strani kavča vsako noč zaspijo potem zopet ekstremi od katerih te boli samo glava in življenje jim je en sam velik televizijski ekran.

Redko se pa zgodi, da tako neznansko uživam, da spuščam človeka tako blizu, da mi je že v jutrih tako domač, da si z roko pokrijem glavo. Z njo lahko v tistem trenutku postanem veter ali pa najhujši orkan. Vse občutke zna zbuditi v meni. Potem sledijo verbalna navodila, ki so kakor zemljevid po njeni notranjosti. Na koncu odvržemo vsa oblačila, ker se ne upiramo več ideji, da smo ujeti. Postane nam preprosto vseeno.

Ta trenutek je zdaj. Tukaj sem jaz. Na drugi strani ona. Kaj več lahko pričakujem? Kaj več si lahko želim? Kaj več sploh potrebujem?

Zavijem z očmi. Nalijem kavo. V ozadju tišina in potem gre. Resnično gre. Kot, da bi sedela na motorju, snela čelado z glave in se peljala direktno po cesti, ki ne vodi nikamor. To ni čudaško. Takšni so samo pogovori.

Pogovori so kot poljubi. Z nekaterimi bi se človek vedno poljubljal . Pri nekaterih pa zadošča samo en poljub in veš, da ga nikoli več ne boš ponovil. Ni prave strasti. Ni želje. Ni tiste energije, ki bi vlekla in raztrgala zadnji  atom v tebi.

Ali smo zahtevni, ko se nekdo sprehaja skozi nas in si ogleduje naše »spominke«, ki so ostali varno shranjeni nekje v trgovini?

Zasebnosti ne razkazujemo vedno. In sigurno ne pustimo, da nekdo odkrije vse skrivnosti našega vesolja in na koncu pride ven z takšnim butastim vprašanjem » No, in kaj naj zdaj z vso to »kramo«?

Takrat verjetno ustvarimo prostor. Globoko vzdihnemo in odpremo vrata. Takrat si dovolimo, da nekdo vidi naše neravnovesje ali pa vse te podivjane hormone, ki švigajo mimo nas kot stranski učinki.

Še vedno pa pravim - ne moreš se pogovarjati z vsakim. Še vedno ne moreš vsakemu narediti prostora v sebi. Kot tudi ne moreš dovoljevati, da vsak vidi tvoje solze. Vidi in razume. Težko je reči, kdaj se počutiš varno. Težko je ugotoviti, kdaj oseba na drugi strani sebe prestavi v »ler«, pozabi na »ročno« in ne pritiska na »gas« istočasno.

Dobri pogovori so temelji. Takrat ne potrebujem izreči: » Si prepričana?«

Takrat lahko samo obesim na vrata znak: » Time off«..in to so občutki, ki me preplavijo kot topli spomini. To so stvari, ki jih vedno odnesem seboj. Takrat verjetno veš, koga želiš imeti v svojem življenju in koga enostavno nočeš. Brez dodatnega pojasnila.

»Dajva«, ker to je najina drugačnost. Tudi, če samo s polovičnim časom. Izgovoriva te besede. Ne bodo zvenele, kot bi jih izrekla jaz. Ne bodo padle s stola. To mora nekaj pomeniti.

»Pa dajva«, ker to je najin spomin. Potem se lahko takoj izgubiva. Potem lahko takoj pobegneva čez zadnja vrata. V najino dvorišče. Tja. Kjer se je že vse zaraslo.

Prekleto, toliko stvari je, ki jih še nisem povedala. Toliko spomina, ki bi ga morala izreči, pa ga je pretrgal glas. Toliko korakov, ki so postali domači. Toliko vročine me je že zadelo, pa vseeno nisem občutila žeje.

»Samo razmišljam«...

Nikoli, ko odidem ne pišem več kartic. Samo kupujem jih. Za sebe. Na letališčih. Tudi shranjujem ne več tistih, ki prihajajo. Mogoče danes raje gledam človeka v oči. V obraz. Opazujem način, kako so se mu približale vse te slike, ki jih je videl. Mogoče tako spoznam način, kako oseba na drugi strani preživi. Ko se vrne nazaj. V mislih imam sedaj eno deklico, ki nikoli ne pride enaka nazaj. Zdi se mi, da vsakič, ko se srečeva, da jo je vedno manj. Vse več njene duše ostane tam. Vse več njenih občutkov se nikoli ne vrne več nazaj.

Tukaj je, čeprav bistvo je ostalo drugje. Vprašam enak stavek. Vedno. "Ali je smiselno, da si se  vrnila nazaj?"

Potem se ji ne poskušam več približati s tem vprašanjem. Zdi se mi, da lahko traja dneve ali pa tedne, ko bo njen obraz dobil nazaj tisto podobo, ki skuša preživeti ta kaos, ki jo obdaja. Ta hrup, ki se ji nikakor ne more vtreti v kožo. To bližino, ki jo ona išče na tako nerazumljiv način. Za mene. Včasih se mi zdi, da je njeno bistvo umrlo na neki ulici, ki nima imena. Ko pride nazaj, dolgo časa zrem v njene fotografije. Molčim. Vsak del mene pa umira. Ne vem točno, kaj bolj občudujem pri njej. Besede, ki mi jih napiše na zadnjo stran fotografije ali pa vse to, kar je na teh slikah. SVOBODA. Ob njenih fotografijah bi človek jokal. Kot, da bi izgubljal sanje, ki jih ne more živeti. Tako močno me vedno ganejo njene fotografije.

Zdi se mi, da je nihče več ne more priklicati nazaj. Tudi, če bi jo vse roke tega sveta ovile okoli pasu. Ona ni pozabila svojih korenin. Tudi, če bi se dotaknila mojega obraza, povečal bi se samo pritisk.

Kako nas potovanja razgalijo. Mogoče prav zato užitek, če potuješ sam. Mogoče od tam slast, ki jo umirijo ljudje, ki so samo na videz neznanci.

Mogoče smisel sploh ni ljubezen. Iskanje le tega. Težko je najti izvor. Brez ugovarjanja. Kot poljub. Ko te potegne s konicami prstov po licih in vse, kar nastane »vmes« je temperatura, ko tvoje dlani vzame v svoje.

Vmes pa se ne spominjam prav ničesar več. Skrči se svet.

In resnično traja mesec dni, da se zavem. DA spregovorim. DA si zašepetam. DA zaspim nazaj.

..........                                                           .................                                       .....................

"Ti potuješ?"

Večkrat, kot si to sploh smem dovoliti. Vedno, ko se potapljam v nekoga, odpotujem. Vedno, ko gledam črno nebo osebe na drugi strani, umiram. Vedno, ko gledam zvezde v očeh, oživi tisto, kar je v meni nekoč umrlo.

Včasih je ta trenutek tako dolg, da ne pomislim, kako se bom vrnila nazaj s tega potovanja. Kako bom našla sebe. Ponovno. In ko sem tam, utopljena v trenutku, me je tako strah, da pozabim dihati. Pozabim živeti. Vse ulice se mi zdijo enake. Vsake kavbojke se enako lepijo na noge. Zato pa vedno mislim, da nekoč ne bom znala več nazaj. DA nekoč bom samo še lovila zrak in se spraševala, če znam skozi ves ta prah, skozi vse te prašne ceste najti tisto pravo pot. 

Morala bi slišati, kar sem čutila. Morala bi te poklicati. Morala bi te. Vedno odlašam predolgo. Potem pride tista temna noč. Ko se verjetno počutim ujeto. Ko nočem več pojasnevati, kaj se z menoj dogaja. In takrat pokličem. Ko dežuje. Samo zato, da slišim, ko mi rečeš, da sem jaz edina, ki kliče ob  "nenormalnih urah". Se pojavim in potem me zopet dolgo ni.

Nasmejem se. "Kako vedno veš, da sem jaz?"

Ker  si edina, ki kliče tako pozno ali pa v jutrih.

Pa vedno znova rečem: " Dajva"...ustaviva trenutek. Morda bo res čudaški ampak ko boš odprla oči zjutraj, se ga boš spominjala še dolgo potem.

"Čudna ženska"...., ki kot veter gre skozi moje misli. Nikoli ne ostane toliko časa, da prekrije moj obraz. In potem kot spužva v vodi izgine.

Daljši kot je trenutek, bolj čiste so moje besede.

Za tebe.

Daljši kot so trenutki, dlje časa ostanem.

Vsakič v tvojem glasu

najdem kaj drugega.

Tisti trenutek,

ko se ne morem ustaviti

ali ga opisovati tako dolgo,

ker želim tvoje besede

tako žive in krvave

občutiti

na sebi.

Takrat potrebujem tvoj glas in deževna jutra.

By mo2dra

Med...sem stisnila kos papirja. Potem sem dvignila glavo. Občutek pa je vseeno obstal. Po ulici navzdol, vse dokler me niso začela boleti pljuča. Pozdravili so me obrazi, ki jim ni jasno, da se počutim tako prekleto ......., da bi zarohnela  in to počela več ur skupaj. Od enega sončnega zahoda do drugega.

Namesto vsega tega sem se ulegla na kavč in počakala na tiste misli, ki jih nisem mogla zavirati. Te misli sovražim, ker so tako nepopustljive. Kot, da bi nekdo s konico krede pisal po meni.

Ni moj čas ampak jaz se vseeno počutim nenavadno. Takšne misli je včasih bolje pustiti na miru. In prekleto želim si, da bi skozi vsakega človeka lahko pogledala...tako, kot pogledam skozi okno. Všeč mi je razgled ali pa zaprem okno in spustim rolete dol.

Prekleto, ne maram občutka kadar se bojujem sama v sebi. Raje se vozim v tišini. Rajši zasedem mesto, kjer lahko gledam moj zastoj. Te proste roke včasih porodijo strah.

Zdaj bi lahko iskala prave besede. Vendar te pridejo samo pozimi. Potem se izgubim. Potem naj vse obvisi v zraku. Potem ...

Ja, grem gledat v belo steno...po idiotsko!

Kako sovražim, ko skozi stisnjene zobe razmišljaš. Kako sovražim, ko mi rečeš, da to ni pošteno in kričiš, ker imaš to pravico, da si prizadeta. Kako se vedno počutim bedno, ker se mi glas zmehča, kot da ne smem pokazati, da čutim in čutim.

»Je bilo težko?«

Z nogami bi brcnila v mene, pa raje brce v beton, pravi, da boli skoraj enako. Živčno me pogleda ter čaka, da se obrnem in grem proč.

Ko mi zmanjka dialoga, takrat izgubim ves navdih. Kot v tistih starih dobrih časih, ko si nisem vzela časa, da se neham sestajati sama s seboj. Pa sem potrebovala večkrat. Sebe. Ta občutek, ko sem gledala svojo prihodnost. Nikoli nisem videla tebe poleg sebe.

Mogoče bi morali v lokalu sedeti toliko časa, da bi zmanjkalo čistih kozarcev ali pa tistih stavkov, ki so že v naprej pripravljeni.

»Mislim, da bi ti bila všeč«, reče in ugrizne v svoj jutranji rogljiček.

Prav v tistem trenutku sva se spogledali in se do solz nasmejali.

»Bilo je neverjetno potovanje«...«Le kako sva ga preživeli?«

V resnici pa sva samo potrebovali tisti občutek, da živiva nevarno. Do roba. Dokler se nisva sesedli. Samo tako sva se čutili. Tako sva tudi preživeli.

»Živiš s kom?«, se ji zjasnijo oči.

Prisežem, da bi se najini srci ob tem vprašanju lahko tudi ustavili.

Odkimam brez besed.

Na ovitek cigaret zapiše svojo telefonsko številko. Položi svojo roko na mojo ter srka kavo.

»Nisi se spremenila prav nič«, se nasmehnem.

»Ali potrebujeva, da zapravljava čas z lažmi?« Ali sva ga kdaj koli prej zapravljali, ker si nisva znali povedati stvari direktno?

Še predno sem stopila iz lokala na ulico in se izgubila med množico, še predno sem naredila vse to, sem naredila to, kar ni imelo smisla nadaljevati. Pustila sem ovitek od cigaret na mizi.

By mo2dra

Najbolj neverjetno je še vedno zapeljevanje. Takrat si vzameš ves čas tega sveta. Vsaj prvič. Ne, ne gre za žensko. Gre samo zato, da si vzameš čas. Ne, za skok med rjuhe. Tukaj še besede postanejo preveč zadržane.

Gre samo za trenutek, ko kava pljuskne čez rob skodelice in čas se ustavi. Tako divje in noro občutim komunikacijo, ko malo odprem svoja vrata.

»Imaš vročino, ker nočeš več?«, je presenečena.

Ponavljam se. Plačam in grem dalje. Ne razumem ali pa ona ne razume mene. Že ko sedim v avtu, brišem iz spomina, to kavo, ki je pljusknila čez rob. Ne moti me, ker je vedno osebno. Sploh ne. Moti me samo to, ker se obrnem proč. Moti me, ker ne čutim. Potem sedim v avtu in se sprašujem, če imam krizo. Predihala sem jaz te čase.

Torej »kaj« potem?

Tolažbe, ko se lahko ali pa smem dotakniti njenega glasu v meni. Od ugodja tega trenutka me je včasih kar treslo. Potisnila je svoje dlani v moj obraz in se tako sproščeno prilegala mojemu trenutku, ko srce ni bilo zaščiteno. Kasneje me je prijela za ušesa in me dolgo samo gledala v oči.

»Zaupaj«. Ne obljubi.

V teh besedah je vedno nekaj dramatičnega. Kot, da bi ugnezdila svoje besede v mojem srcu. Kot, da bi preizkušala, če lahko začuti, da odprem srce ali pa samo mislim tiste misli, ki ne bodo mogle ničesar dati. Skrbiš za tega otroka v sebi in nihče ne more slediti tvojim stresljajem, ko na površini z dlanmi nežno kriliš po gladini mojega jezera.

»Greš noter ali te moram prav tukaj poljubiti na usta?«

Osupne me žar v njenih očeh. Osupne me prodornost njenih besed.

In to je vse. Osupne me. Presenečeno zmajam z glavo. Tulila bi v noč in potem bi se sesedla.

»Najbrž ne«.

Nisi drugačna samo slišiš več ne. Nikoli nisi bila tukaj. Sploh še nikoli nisi bila tukaj. Mogoče si tvegala. Potem si ujela zadnji prevoz domov. Prihaja čas, ko ne bo več zadnjih vlakov. Ko ne bo več zadnjih minut, ki se bodo iztekale v tisti svet, ki ga razumeš samo ti. Prišla bo tudi ženska, ki ji boš ti zaupala. To je to, ne?

Zaupanje in samo predigra o krizah tega sveta. Sliši se grozno, ko ti to pripovedujem. Sliši se tako ponošeno, ker vem, da imaš celo življenje pred svojimi očmi. Lahko povesiš svoje oči. Lahko misliš, da je čas na tvoji strani. Zapomni si, prihaja.

Mogoče ne bo kot tista pesem, ki jo hraniš v denarnici. Ker jaz vem, da bo še boljša. Pritisnila bo na tiste čute, ki jih nihče ne vidi v tebi. Tako močno bo pritisnila prav tja, da boš dobila solze v oči. Obsedela v tišini in ne boš znala več domov. In tudi ne bo rekla, da ostani ampak samo, da pojdi, če ne moreš sprejeti. Da pojdi naprej, če se ne misliš sočiti s tem, kar imaš pred seboj. To je vse, kar ti bo rekla.

» Kako to vse veš?«

Ker drviš točno tja, ker stanuje ona. Samo ona ve za tebe. Ona te pozna. Tako dobro, da ne bo dolgo, ko bo stopila v ospredje. Ti si edina, ki tega ne boš prepoznala.

Ker boš morala sprejeti. Sprejeti, da te nekdo razume in pozna. Ker ti bo zaupala od začetka in potem še dolgo naprej. Prišla bo v tvoj center ugodja. In verjemi, da nekdo, ki ima disciplino v ljubezni, lahko zlahka prenaša tvojo napetost in drvenje v vetru.

Imaš samo eno pravico. Živeti ali pa sprejeti.

Ta nekdo bo pritisnil na tvoje zavore. Peljal tvoje misli skozi oblačno nebo, dokler ne bo zmanjkalo goriva. Dokler ne bodo besede samo še besede in rane samo nagrada, da si imela prav, ko si želela živeti in ne umreti ob nekom, ki ji je tako ali pa tako zmanjkovalo sape.

Ta divjina v tvojih očeh bo dobila nov pogled. Gledal bo verjetno samo še v nebo.

SE zresnim in čez usta se mi razleze nasmeh.

"Samo zanimalo me je, kakšna si videti, ko se ti obraz zmehča"...

By mo2dra