Včasih si želim, da bi imela v sebi

malo več

ledenega vonja in tople kože

včasih si želim

da bi ostala na drugi strani brega

včasih si celo želim

da nikoli ne bi zaklicala

mojega imena

včasih si želim

da bi lahko

vedno ali pa kot nekoč

utapljala v tebi

skrila svoje strahove

ter bežala na drugo stran brega

vedoč

ti boš vedno tam

čakala

polna tistega upanja in veselja

včasih si želim

da bi zmogla izustiti najtežje besede

prav tiste, ki sem jih imenovala

prekleto

spet ne gredo iz mojega jezika

ostajajo nekje v meni

za koga

proti čemu se borijo

včasih si želim

da bi me začutila že

od daleč

da bi vonjala moj dež

ki bi me prinesel

včasih si želim

da bi mi vrgla v glavo

največjo resnico

tako težkega izvora

da bi lahko začutila

mojo nemoč

samo zato

da bi spremenila

svoj pogled

da jaz zmorem vse

proti vsem

včasih si želim

da bi bila tvoja ljubezen

močnejša

od mojih strahov

včasih si želim

da bila bi tu

ob meni

ves ta izgubljen čas

ki to ni

pa obe veva

da se ne znava boriti

proti sebi

proti vsem

včasih si želim da nikoli ne bi napisala

ljubezen včasih samo ni dovolj.

ni dovolj.

pa mi tudi te besede

ne zlezejo pod kožo.

By mo2dra

Kako malo vsega in preveč

med nama je ostalo

kako naju vse in prav nič

spušča in zapušča

kako malo in preveč

ljubezni

ostaja  v vetru sanjskih poljubov

kako malo in preveč

mene

hodi naokoli

kako sem jaz sebi

na trenutke privid

kako slepo se je čas izgubil

 želel iz nas narediti

velike otroke

tiste, ki so gluhi in slepi

za ljubezen

tiste, ki so molčeči

za svežine novih pesmi

Kako malo vsega in preveč

se dotika najinih misli

ki ne izginjajo

samo ostajajo v temi

ter me polnijo

z nekim čudnim

dihom neokrnjene

površine.

Kako malo in vsega preveč

je ostalo v meni.

zapomni si to

pri naslednjem begu

pred poslednjimi besedami.

Kar se je razbilo

se bo vrnilo

samo od sebe.

By mo2dra

Tam na drugi strani morja

kjer se tudi čas ne izteče

bodi tam

na moji strani srca

pusti sledi.

By mo2dra

Rada bi da veš

da znam padati

znam

globoko

pregloboko

rada bi da veš

da slišim

tudi ko usta ne spregovorijo

rada bi da veš

da se ne znam

ne znam

se vrniti tja

kjer se ljubezen plemeniti

Nekaj v poeziji besed

me je peljalo tja

okrnilo to površino

ki je bila moja

rada bi da veš

da se ne znam več vrniti

v ljubezen besed

začutiti dih

izdati njeno premoč

ne znam .

In ta strah bi moral biti večji

ogromen

zapisan

podpisan

pozabljen

pa ni

samo tam je

negibno stoji

na ulicah

miru

skrivnostnih hiš

ter šepeta morju

vrni se

vrni se

po njo nazaj.

Rada bi da veš

da dvojina z močjo tišine

nekoč zmaga

Nekoč

Rada bi da to veš.

By Mo2dra

Javi se Carla. Vsake toliko časa. Po minutah molka spregovori skoraj resno in zasanjano: " Koliko časa bomo še gledali v ta prazen kozarec - vsakič, ko odprem blog?!"

Nasmejem se. Kot, da obupno te dni potrebujem prav to. Hordo smeha v sebi in ne množice, ki karkoli  pričakujejo od mene. Slab igralec sem, Carla. Izredno slab. Vedno na strani zatiranih in vedno na tisti strani pravice, ki nosi slab renome. Nimaš kaj. Jaz bi temu rekla, da je to moj način življena. So stvari preko katerih ne morem. Pa tolikokrat hočem potem se ustavim in diham.

"Razvada" od doma, bi rekla - izberi svojo sredino. In sem jo. Tisto, ki nikoli ni bila najlažja. Tista, ki je vedno dišala, da bom že na začetku omagala in se nikoli postavila na noge. Vsaj tako so vedno izgledali začetki v katere sem jaz vedno smrtonosno verjela. Edina.

Izberi svojo sredino.

Danes sem jaz ta stavek preimenovala: " Odloči se in pri tem si zapoj "Oprosti gospod ampak RES je težko biti ves čas v življenju ponižen"...

Naslonim se na BESEDE. Tako se odločam. V danem trenutku. Z občutkom, ki ga imam. Težko rečem, da stvar ni bila premišljena. In še težje me je najti v trenutku neprištevnosti.

Vendar današnje besede, ki jih bom odnesla v odločitev bodo Carline:

" Uspela boš. Uspeš, ker veš, da tako mora biti. Ni diplomacije. Samo okostje brez mesa.

To so besede v katere bom danes strmela vsakič,  ko bom potiho pela pesem: " O Gospod težko je biti  ponižen" in upala, da zavoljo napisanih besed, ki jih bom imela pred seboj - ne bom postala val, ki se razlomi .

Narobe napisano.

Popravek:

 VEM, da to se meni ne more zgoditi VEČ. To so stvari, ki sem jih premostila že davno nekoč.

ko mi rečejo

nalij si čistega vina

jim še vedno

komurkoli

kjerkoli

zadaj

spredaj

pogledam v oči

in rečem

oprosti ne pijem

rada

preveč čistih stvari

tako se ustavijo vprašanja.

Zato je potrebno spraševati samo tiste stvari, ki jim je potekel rok trajanja.  

by mo2dra

Odrekanje. Disciplina. Predanost. Vztrajnost. Zvestoba. Lojalnost. Prezrt trud.

Vam že postaja slabo? Vse te besede nam prikličejo podobe bolečine,

trpljenja in leta razočaranj na poti do naših sanj. Postajajo čedalje manj

priljubljene, še posebej pri današnji generaciji ugodja in udobja.

Toda jaz sem tu, da vam povem, da so vse te stvari potrebne, če želimo

premagati težave, slediti svojim sanjam ter iz vseh stisk in težav priti

močnejši in pametnješi.

Vsi uspešni ljudje s področja poslovnosti, športa ali vere, ki sem jih spoznal, so se morali čemu odreči.

Uspeh ima visoko ceno in neuspeh drago plačamo. Toda cena neuspeha je večja.

By Pat Mesiti, Sanjači nikoli ne spijo

Hm....te sanje in potem to življenje, vse to izustim v enem stavku, z rahlim zavzdihom ter večnim priokusom, ki ga poznam.

Gledam črke in (one) ostro gledajo mene nazaj. Izgovarjam tudi tisto, kar sem zamolčala - pa vedno pridemo do enega in istega zaključka. Uspeh in neuspeh si podajata roke kot, da hočeta ter želita biti večna prijatelja. Kot, da hočeta doseči tisto, kar nihče ni mogel pred njima. Kot da želita vsem dokazati, da vse je odvisno od nikogar in prav nič od vsakega posameznika na drugi strani. Kakšen stavek. Pojavi se nasmeh na ustih, rodi se bilijon misli in vse so dobre. Od vseh se da izvleči še tisto malenkost, ki ji jaz rečem -

»Levinja na drugi strani je navelična (sicer) bojev VENDAR (ta velika beseda)  je »le« počivala toliko časa v njej, da lahko (kljub vsemu)  kadarkoli, kjerkoli vstane iz svojega naslonjača in brez besed pove tisto, kar tišina zna povedati (z ali pa brez nje).

Tvoja tišina je močnejša, pravi Julija in Katka izusti, tebi bi šlo brez besed bolje kot z besedami v življenju.

Še vedno pravijo, da želim biti (tam) in po drugi strani nočem biti nikjer.

Odločitve in ves ta strah povezan s tem. Pa pravijo, da strah je vedno prisoten tam, kjer se napovedujejo spremembe. Kot živali, ki začutijo marsikatero stvar veliko prej kot človek, kot ženske, ki čutijo še predno vremenoslovci napovejo stanje vremena.

In ko velika večina okoli mene gleda skozi ali pa (v mene) jaz na drugi strani delujem, kot da sem izgubila svoj kompas ter pustila svoj zemljevid daleč stran od mojih oči.

In vendar včasih ali pa vedno  - redkokdaj so besede tisto ogrodje s katerim izrazimo svoje odločitve, redkokdaj zaznamo z besedami ves ugodje in strah, redkokdaj in VENDARLE je možno, da nas življenje pelje po poti.......

...do zemljevida, do kompasa..do vseh izgubljenih stvari...preko besed....in od tam naprej pride tisto dihanje, ki ni več plitko...tiste navade, ki niso avtomatske...tista trava, ki je bila vedno zelena, že od nekdaj, če smo jo le za trenutek dobro pogledali..

Torej...danes sem obstala ob sledečem vprašanju:

» Kakšno glasbo slišite, ko se ljudje pogovarjajo z vami ali ko se pogovarjate sami s seboj?«

Največji primankljaj se nikoli ni občutil tako močno v ljubezni kot se v komunikaciji. Brez tega me lahko pokopljejo kar "včeraj", če se mene vpraša. Brez komunikacije se tudi nobena ljubezen nikoli še ni in se tudi še dolgo ne bo začela. Ker recimo (z malo ironije v očeh ) - na stara leta bi pa še rada doživela kakšno debato, ki me bo sezula iz čevljev (ker imam občutek), da bom že takrat tekala bosa po svetu.