Prepozno zapiram oči. V očeh se mi kristali tako čudovita žalost. Koraki služijo samo še kolesu. Jutra, v dežju, večeri v razvejanih besedah, raztegnem roke in rečem: " To morate poskusiti"...

Lahko te ubije ali pa  te prebuja iz zimskega spanja. Uf, kdo bi si mislil, da že toliko časa spim?

Smeh...

Vendar je res.

Danes se mi zdijo najbolj samoumevne stvari, tako prekleto komaj obvladljive.

Vsako jutro sebe dejansko "rinem v mislih" iz postelje. Kaj vse si ne govorim, da bi vstala. Edina najbolj uspešna stvar je, da redno menjavam baterije v budilki. To, kar najprej zvoni in zvoni.

Danes pa Bled...obožujem ga. V marcu. V dežju. V snegu. V večerih, ko se mi zdi, kot da mi duša počiva. Na vsakem vogalu sence sveč in svetloba, ki vedno zlomi besede.

Redke stvari obožujem.

P.S.

V Bohinju pa se enostavno izplača  - zaljubiti...