Veš zakaj obstajajo jutra?

V jutrih si vedno bližnje dokončnemu okrevanju. Zato so jutra najbolj pomembni element mojih odnosov. Zato jih je tako malo. In še ta, ki so se zgodila, štejejo..

Seveda, me začudeno gleda. Takšnih »dobrih juter« pri tebi sploh namreč ni...

Hm..

Sledi mi...

Jaz ne ocenjujem ljudi v večerih. Ocenjujem jih po jutranjem srcu. Tistemu velikemu, pustolovskemu, ki je še vedno dovolj močno, da potoni v sen ali pa se izčrpan vrne iskat tisto, kar je vsakemu najbolj pomembno v življenju.

Poglej okoli sebe..Kaj vsi iščejo?

Čredo, ki bi ji sledili ali pa mora čreda slediti njim. Koliko je takšnih, ki svojega obstoja ne prodajo vsakemu? Koliko je takšnih, ki te že na daleč spomnijo na tebe? V koliko pogledov si se zjutraj zazrla in dobila občutek, da si prišla domov? Kdaj si nehala sanjati?

Zato mi nikoli več v življenju ne izreci, da ne bom našla jutra, ko bom izčrpano našla srce, ki zna, ki hoče, ki ve, ki ljubi, ki bo moje...

Ne morem za čredo, ker vsi delajo tako. Rajši samoto in okus slanosti na obrazu. Rajši na kolo v jutrih in hrepenenje se nekako izživi. Vsaj za tisto jutro. Za tisti dan.

Ko bom tako daleč, da bom obupala, bom to napisala in se podpisala.

Do takrat..pa bom samo živela tisto, kar sem si izbrala. Vsako obdobje je namreč učenje. In življenje ni samo zabava ter dobri občutki v  minevanju zapravljenega časa.  

Življenje je lahko veliko več. Tudi bolečina. S solzami v smehu. S počasnimi sprehodi. Nenehnim učenjem, ob katerem še besede izgubijo pomen.

Odločiš se za sprehod po ozkih ulicah. Bistvo je, da ne bežiš. Ne, ker ne znaš. Ker tudi ne moreš večno bežati. Na koncu ulice vedno srečaš le sebe, svoje srce.

Vedno v življenju ti lahko nudim sprehod. Skozi moje občutke, skozi moja opažanja. Skozi vse kave, ki se lahko izlivajo v potokih...To ti lahko nudim. Tega ne nudim vsakomur.

Ne morem pa ti nuditi svojega srca, svoje ljubezni, pripadnosti, ker je to strašansko oddaljen občutek.

In ko te čutim, te ne čutim zaman. In ko te iščem, te lahko vedno najdem. Ker te želim. Ker mi tvoja bližina še vedno pomeni več, kot pa vse tiste, ki so izgubile svoje ime v puščavi.

Zato mi sledi, kjer koli SI in jaz bom za tebe tam..na drugi strani nasmeha, na drugi strani solz, v tvoji sreči, v tvojem hrepenenju..nekje v tvojem mozaiku življenja.

Ko mi je bilo najhuje v življenju...

...ko sem prvič v življenju čutila, da lahko tudi umrem, ker ne morem živeti, kot tudi NE preboleti...Ko sem prvič v življenju ljubila, ko sem prvič in tudi zadnjič srečala sebe v osebi na drugi strani, ki me je strastno poljubila in pustila leteti...Ona, ki me je naučila leteti in tudi umreti...Ona, ki je znala zapolniti mojo praznino..vsaj za nekaj časa...

Takrat sem napisala nekaj tako absurdnega z naslovom:

»IZGUBLJENA PTICA V LETU...(17.10.1999)

Odprem prvo stran...

Kostanj

Imela si kostanjeve oči in kostanjeve lase, ko sem te spoznala. V tej čudoviti barvi  si omrežila moje srce in izpopolnjevala moje sanje. V tistem jesenskem dnevu, ko so bili parki polni zelenja in čudovitega vonja, sva odšli vsaka na svojo pot. Ponovno nekoč te srečam v tej kostanjevi idili. Samo to ne boš več ti. Ona bo z nogami razmetavala listje, da bi našla pot. Tisto pot, ki jo vidita le dva, ki sta si namenjena. TE vse neprehojene poti, ki jih midve nisva znali...Mogoče se bom na tej poti znašla tudi jaz...potem bom dolgo časa zrla v oči, ki ne bodo tvoje, ustnice, ki se ne bodo smejale kot so se tvoje..nastopila bo tista magičnost trenutka, ko mi bo moralo biti vseeno, za to, kar je bilo...važno je tisto, kar stoji pred menoj...

Tam se bom pustila objeti, poljubiti...kostanjevi deklici...

Dotik

Z dotikom spoznavam kako močno te pogrešam, ko tebe ob meni ni. V odhajajočem jutru tvoj dotik ostane. Na meni. Tako čist in nepozaben. Zatekam se v tvoj objem, v najhujši bolečini. Polletje občutim kot dotik dveh dlani, ki obsije jih samo žareče sonce in neskončna ljubezen.

Izgubljena

Izgubljena v jutru, ko naznanjaš svoj odhod. Izgubljena spoznavam, da brez tebe ostajam sama. Moreče sanje, obsedeno ljubim in izgubljam te. Kje je pot, ki vodi nazaj, v tisto jutro, ko si odhajala z nasmehom...

Zakaj nisem negovala jutra, ko srečna sem bila s teboj? Sem bila tako hudičevo izgubljena, a ti tako noro pogumna..Ko iščem te po spominih.. spomnim se samo srečnega jutra in tebe...

Ko te ni

Ko te ni, vem, da nekje obstajaš. V drugem objemu, v drugem času. Ne verjamem, da te ni, ker si, v meni. Tam se hraniš, živiš, me obsojaš, sovražiš. In ko se zavem, da si, sežem po tisti dlani, ki mi pripada in nikoli ne odhaja. Neskončno dolg je čas, predno te spet začutim. A moja pot sigurno preko tvoje gre. Srečava se. Nekoč. Nekje. Tam se zavem, da spet te ni in ko si, stojim brez besed.

Hvala

Beseda iskrenosti in zaničevalnosti. Hvala, ker odhajaš brez besed in truda. Hvala, ker si me razumela, ko tega ni znal nihče. Hvala, ker ostajaš še zmeraj v meni tudi, če izgubljam. Ta beseda nikoli ni imela pravega pomena zame zato rečem samo to, hvala času, da te je pripeljal na mojo pot.

Nikoli se nisem mogla soočiti z dejstvom, da nisem znala zapolniti praznine v tebi.

By Julia

Včasih se mi zdi, da sva na mojo praznino izpraznili vse besede. Zdi se mi, da je zmanjkalo celo moje sape. Pa vem, da se tega nisem pogovarjala s teboj. Čeprav bi se morala, pa ne bi razumela. To se čuti.   V praznini ni nobenega občutka razumevanja. Tako je logična kot je nelogična. Vsaj moja. Ti bi rekla, da je praznina moj dom. Moje zavetišče in prekleto svetišče. Z njo se pogovarjam, z njo bivam, k njej se vračam. Kot, da jo negujem v sebi z najbolj omamnimi dišavami. Po drugi strani bi se začela glasno smejati in izrekla, da to je tisto, kar je tako neustavljivo v meni. Skrivnostno radovedno bi še vedno stopala proti meni, čeprav bi se morala ustaviti. Pa ne moreš. Pa nočeš.

Jaz v neki poltemi, milijon zvezd okoli meni. Hladno je, čeprav še vedno diši. Opojen veter me ziblje v sen.

Sprašujem se, kdo se je nehal smejati in kdo je začel jokati?

Ob tem občutku mi postane hladno. Nisem prestopila svoje notranje meje.

Moja praznina je odgovor, da se nisem mogla predati. Ne tvojemu objemu. Ne tvojim ustnicam. Nisem se mogla skriti v tebe, ko je bilo najhuje. Nisem znala poiskati tvojih dlani. Pozabila sem celo na tvoje ustnice. Povesila oči in našla nove besede, ki so bila najboljša "umetna"  razlaga mojemu razumu. Nisem človek, ki bi iskala bližino na vsak način.  

Vendar tvoje misli hranim v sedanjosti.

Sledim senci izpisanih besed, da lahko počasi strmoglavim, zdrsnem, pozabljam, se spominjam..