Če bi mislila (tuje) »misli«, bi verjetno odgovorila takole:

» Jebat ga..to sem jaz...se približujem in potem spet oddaljujem..diham le svojo sapo, zadržujem dih...Ja, imaš prav...Ne vidim vedno vse tako, kot vidiš ti ali pa večina okoli mene..Sorry, ker mi je prav vseeno, če nočem jesti iz dlani, ki bi dajale..Sorry, ker me nič ne spominja nate...Sorry, ker z mojim spominom ni ničesar narobe..To vse sem jaz...Nočem spreminjati in nočem sprejeti...Tudi nočem ugotoviti, kaj delam narobe, ker to vse so tvoje želje, tvoje sanje..Še vedno ne vem, kje sem jaz...Sorry, ker ne ljubim...To je samo še fraza...sorry, ker tudi ušesa ne dobijo več tega ritma, da bi me uspavala...Oprosti, ker NIHČE več ne razume besede NE...sorry, ker nisem kot večina, ki teče za tistim, kar ne more imeti..

Moj moto je še vedno; » Veš koliko je drugih? «..včasih je treba spominom pustiti prosto pot..včasih se je potrebno naučiti spustiti človeka na najbolj krut način..Včasih je potrebno priznati, da te/ali pa me je strah, da nobena cesta ne bo peljala naprej....ampak vedno znova, ko se ustavim,  me nekaj draži, da stisnem pesti in grem naprej...Nočem vedeti kam...samo vem, da to, kar čutim - ni ljubezen...To, kar je v meni - je slaba plat za prijateljstvo...In sorry, ker misliš, da je  potrebno človeka najprej poriniti ob zid in potem bom jaz  razumela, da ti si nekaj najboljšega kar se mi  je zgodilo...Le zakaj ME JE POTREBNO vedno "porivati" v nekaj, kar NOČEM? Le zakaj je vedno potrebno iti do mojih mej? Le zakaj je treba vedno misliti, da ima vsak neomejen limit za bedarije? Le zakaj mi vedno piše na čelu: " To mi delaj,ker jaz to "potrebujem"?

NOČEM!

Jebat ga..imenuj me, kot želiš..Preklinjaj me, kot še nikoli...Nočem NAVADE VEČ v življenju; NOČEM nekoga vzljubiti, da lahko rečem; No, saj se bom navadila«...

Jebat ga...Nočem tega....PIKA!

 ..se odpraviva tja, kjer naju ne najdejo...

Vmes (pa takšne) bedarije nastanejo...

Jesen je pred vrati. Smešno, kaj vse mi ni ostalo v spominu.

Ne spominjam se toplih napitkov...

Ne spominjam se glasov...

Ne spominjam solz...

Tudi nasmehi mi niso ostali

v spominu...

Razen ...

Strašna vprašanja,  

ki jih preoblačim,

slačim

in še vedno ostanem

pred samim vprašanjem...

Težava niso samo vprašanja.

Moji odgovori so

nerazumljivi.

Nepojmljivo zakomplicirano

modri.

Odgovori so vedno strahovi.

Jaz pa se počutim kot duh,

ki se ne spominja

ničesar.

By mo2dra

Včasih je bilo zabavno - spreminjati. Sebe ali pa njo. Včasih je bilo zabavno, če so se dlani samo prekrile. Danes je to žal premalo. Tako odločno premalo, da se tudi prebiti ne da skozi prvo plast osamljenosti. Tudi vsak odgovor ali pa vprašanje ni več dobro. Gre samo zato, da me zanimajo povsem drugačne stvari. Gre samo zato, da danes občutim stvari drugače. Je to sprememba? Je to drugače kot nekoč?

Mogoče pa samo potrebujem več počitka kot včasih. Tako je, da se mi prav nikamor ne mudi. Mogoče bi res potrebovala "očala", kot so mi svetovali.

Besede so tiste, ki mi prav nič več ne pomenijo. Ne gre več za besedno zaporedje, ki mami ali pa draži. Občutek, ta je tisti, ki ni pravi. Ob nekaterih osebah je tako grozen, da me zlomi na polovico, čeprav stoji pol metra stran od mene. Ne prenašam več takšne zlagane bližine ali pa približevanja. Kje je šele objem ali poljub...

Nasmehnem se...očitno bo potrebna revolucija. Po dežnih kapljah-)