"Prav dobro ti gre", se zasmeje in me objame. Še vedno si tako občutljiva, če se te dotaknem po tilniku...

"Prosim, ne prekrižaj nog", se smejem nazaj.

"Le kje si bila toliko časa?"

Pozabila sem na življenje, so odmevale besede ....

Sumila sem takšen odgovor pa zato nikoli nisem nič vprašala, nadaljuje...

Si zadovoljna, ker si videla svoj rob sveta?

Bilo bi bolje, če bi se spremenila v čustveno valovanje in treskala z vrati spalnice. Misliš, da bi bilo to bolje? Misliš, da bi bilo to bolj podobno meni?

Kadili sva tišino.

"Se sploh še s kom pogovarjaš", dokler se ne osvobodiš...

Hm..

Poslala ti bom kartico, na kateri bo pisalo;

" Nikoli se nisem popolnoma zaprla pred svetom. Danes samo pazim veliko bolj na sebe, kot sem včasih..

Želim si..., izreče...

Prekrijem ji usta z dlanmi...

 Sedem let nazaj sem jo prvič videla. Vse, kar mi je ostalo v spominu..V tisti luknji, ki ji jaz pravim "ostanek videnega" je ostala tako izredno slikovita slika, ki se mi še danes prikazuje pred očmi, kot da jo vidim prvič.

Ostala je slika...način, ko je odprla vrata svojega avtomobila in šla skozi križišče...Še danes namreč hodi tako, kot da je edina na tem svetu...še danes je takšna, da se ne obrne za nobenim...Še danes ji pripisujem vse misli, ki sem jih imela takrat...

Vendar danes lahko rečem samo to, kako se MOTIJO NAŠA VIDENJA, ko se zazremo v nekoga...

Videz vara. Tako verjetno tudi moj, ko poslušam že celo življenje, da je nemogoče narediti "preskok" do mene, da se mi je nemogoče približati...Celo življenje poslušam kaj vse je nemogoče pri meni...

Skratka, ko sem jo prvič spoznala...se ugotovila samo to, da se znam prekleto motiti, ko nekoga pogledam prvič in mu dam nalepko na hrbet...To so besede, ki so šle skozi mene...

Mogoče sem samo jaz tisti bedak, ki je nehal prisluškovati svojemu srcu...ker je nehalo biti...meni se je zdel trenutek..za nekoga, ki je že dolgo ob meni...pa se ji je verjetno zdelo, da nikoli v življenju ne bom znala umiriti podivjanosti in najti mira v sebi...

Pa sem ga našla. In to je eden izmed glavnih razlogov, da sedaj živim, kot pač živim. Za mnoge izredno neverjetno..za mene precej vsakdanje...Mogoče se mi samo ne da biti več na sto krajih hkrati...Mogoče se mi samo ne da živeti, da  vse skupaj spominja na sliko  umiranja na obroke...

Ja, ta bližina, ki je "baje" v skritih besedah vedno bolj prisotna, ne spominja več na erotiko...Mogoče pa sem samo "golo erotiko" zamenjala za faking malenkosti, ki jih nikoli v življenju nisem prej videla...ker se mi je zdela beseda "malenkosti" tako trden in nepremagljiv zid...

Zdaj samo bolj opazujem...Mogoče pa samo skušam ohraniti moment v sebi, da bi mi vse bilo, kot prvič...To so stvari, ki jih vedno nesem v svoj korak..

Nisem več pustolovec samo zaljubljena v jutra, ko sem sredi "ničesar" in tonem v globok sen. Predrami me iskanje sreče -  na slepo;  ali pa nekdo, ki mojega psa imenuje, kar tako, na slepo, brez uvodnega imena, brez žalosti v očeh, izreče, da on bi se moral imenovati: " BLUE HEART"..in tako bo dobil ovratnico s tem imenom...

To vse ni naključje. Ali pač?

Katico sem celo pot zabavala z uvodno uverturo, da v prejšnem življenju je bila ona moja "nočna plesalka"..Včasih je prihajala k meni "zgoraj brez" in včasih, ko je bila najbolj drzna, pa celo "spodaj brez"..in tako mi je do jutra dokler jaz nisem bila popolnoma izčrpana od njenega plesanja, ušla samo zato, da lahko spoznavam ljudi, ki še vedno tako dobro plešejo, da mi zadovoljno snedejo nasmeh iz ust..

Katica ob poslušaju moje polne domišljje vedno samo reče, od kje mi takšne domišljijske slike...

Verjetno od "pretirane vožnje" z..

Potem lovim tisti trenutek, ki je skoraj neulovljiv..trenutek v katerega se potopim in nikomur ne izdam svojih misli..

Trenutek, ko se mi je vredno približati ...takrat dovolim potop v stvari, ki so mi svete...Stvari, ki še vedno imajo svoj smisel..

..in se zazrem za puščavskimi zakladi neba...