Hej, deklica, ki pušča stopinje v pesku..potem izginja in prihaja..potem ostaja na površju, kjer lovi zadnji dih svojih sanj in potem se ovije v čisto žalost ..

HEJ, dd - jaz imam vsaj "eno" nadležno lastnost, da vedno pridem do tistih, ki mi nekaj pomenijo. Mogoče nikoli ne pokažem, kdaj diham na škrge, mogoče sem prevelik sanjač za vse ženske, ki začutijo romantiko, ko pride polletje. Jaz še vedno ljubim zimo. Morje v zimi, šal okoli vratu, snežinke na ustih, mokre poljube..

Tega meni polletje ne more dati..pa vsi zahodi gor ali pa do..To je samo za fotkat..

AMPAK...

Centra jaz sicer organsko ne prenašam in vendar tudi peš do tja; do tiste hruške in potem se lahko obesim na zvonec ali pa začnem manično prepevati, tako, da v vsakem primeru ti izredno priporočam, da nimaš slušalk na glavi ali pa izklopljenega zvonca.

Gremo..na morsko kosilo...brez mojega spremljevalca...ta ostane v varstvu...

Saj veš, če ne prej, te pa sigurno ujamem na letališču in MOGOČE to res ne bo PUČNIK ampak, ko je treba narediti iz besed dejanje - so vse ovire v smislu, če se samo enkrat živi, naj takrat teče kri tudi navpično, če je potrebno.

Zato DD; slabo voljo sem jaz zapakirala v škatle, nesnago odnašajo samo ob torkih in petkih in ti imaš pripravljen nahrbtnik poln sanj in obvez.

Prej ali slej - boš iskana.

P.S.

Slušalke za Skype so "still" zapakirane. Takšne bodo tudi ostale. Pojdi z menoj na tisto morsko kosilo http://www.youtube.com/watch?v=3BTomqsanSM&feature=related - obljubim od Ljubljane do konca poti samo TA PESEM-)..

Označila sem ti pot - kako točno prideš iz svojega stanovanja, potem manično (kot bi storila jaz) stečeš čez oba križiča in na tistih klopcah te čakam jaz-). V rdeče semaforje "še vedno" ne verjamem.