Tolikokrat pomislim nate. Pogrešam tiste pogovore, s hitrostjo sto na uro. Sredi tedna. Ali pa čisto navadne lenobne dneve. Takoj zatem začutim moč, ko prihajajo jesenski dnevi. Mogoče šele takrat dobro začnem poslušati veter, ki sili moj obraz, da pogleda nebo.

Ostal je dež. Ta velikanski razpon dežnih kapelj, me nikoli ne pušča hladne. Dramatično vreme prinese na plan čudno strast. Ustnice bi si jemala takrat z rokami in izmenično bi poljubljala tvoje zaprte oči. Ne bi se mogla upreti takšnemu glasbenemu ritmu, ki bi jo stopnjevale telesne govorice.

Ali se spominjaš občutka, ko se ti nabirajo v grlu čustva?

Rada imam strah, ki stiska v grlu. Še vedno. Tudi zapeljivim nasmehom se ne morem upirati. Jemljem jih preveč užitkarsko. Čutiti toplo sapo, ki vedno pride v različnih intervalnih slojih. Kot ne morem kontrolirati svojih rok, ki so vedno plavala skozi tvoja stegna.

Kako zelo smo sami, ko smo v čutenju osebe. Kako močno se ovijamo drug v drugega.

V kuhinji pogrešam listek na hladilniku: » Pojdi v trgovino«...

V kopalnici -  vse pogovore...

V spalnici  - razmetano tvojo stran postelje...

V predsobi -  vedno velike odločitve...

V dnevni sobi  - slike, ki jih ni...

In vem...objame me nenavadni pomirjujoč občutek. Kaj vse se v življenju preživi...

To je najbolj utrgan listek mojega spomina...

Zdaj ljubim nočne sprehode. Še bolj kot sem jih včasih. Tukajšnje življenje, ki ne spominja več na limonade. Na nekem balkonu.

 Spolzke blatne ulice in lesketajoč pogled na zvezde. To je moralo upočasniti moj korak. Ne more mi biti žal,  prav za ničesar v mojem življenju. Veliko sem vadila »napake«. Včasih v gruči ljudi ali pa sem se skrila v stanovanju. Ena na ena je še vedno najlepše.

Priznaj, da se je posrečilo vsem. Nekdo je pomežiknil in pokazal na mene. Potem sem se jaz dotaknila tvojih solznih oči in prišel je čas smeha.

Bil je to varen prostor za spanje.

In ko nimaš ničesar več za izgubiti potem začneš opazovati svet okoli sebe. Moja soseda je izgubila čisti interes. Pozdravi in odhiti naprej. Po moje jo je zapustila radovednost, s katero je včasih prežala name. Hišnik je zadovoljen, ker me vedno lahko dobi doma.

Pravzaprav sem danes imela čudne misli. Zjutraj. Ovijale so se po meni, kot da hočejo vse odgovore. Z nenavadnim pogledom sem zrla v določene ljudi. Spet. Spet čutim, da moram ostati budna.

Odvila sem si vse rane »oceanskega časa«. Ti povem nekaj smešnega?

Začelo bo snežiti. Vsi bodo odhajali, le jaz bom prihajala. Drugačna sem kot prej, a cela. Od časa do časa skomignem z rameni, kot, da bi pravkar prišla ven iz kome. Kakšne so to danes misli. Kot, da ne bi bile napisane ampak izgovorjene. Očitno sem sama sebi dala dovoljenje, da začnem od tam...

SAMO ČAS ŠTEJE...

By neznana avtorica

Vse ideje, ki imajo velike posledice, so ENOSTAVNE  - By Tolstoj

Odklenem vrata. Odprem okna. Odložim ključe. Pogovarjam se s teboj.

"Veš kaj bom, ko bom velika?"

Tvoje misli bom brala. Ujela bom tisti trenutek, ko jih boš želela zavreči.

Občutki iz sanj. Začutiš jih, ko prihajajo nežno. Potopljena sem v objem. Objem iz besed. Takšna varnost nikoli ni imela strehe nad glavo. Vse je dišalo po snegu. Ta belina so moje sanje.

"Kaj ti misliš o mojih sanjah?" Kdaj premišljuješ o njih?