Robovi sanj

so vedno

prostor, kjer si

dovolimo

prepotovati svet

gor in dol.

Nikjer nam ni težje ali lažje.

  Naše življenje

je zgolj miza,

ki ima dva stola

 ter trdo

vzmeteno žimnico.

Povsod se sanjajo enake sanje.

Želiš si podariti

romantične sanje.

Ne,

 iz neke druge roke

za tujo stvar.  

Tokrat  za naše sanje.

Ne,

 ker si še vedno

premalo zaupamo.

Enostavno

 želimo nadaljevati

otipljivo

do roba,

da bo še dovolj

moči,

predno

skomignemo z rameni

ter si napovemo;

» Nenapovedljivo stanje«

By mo2dra

Začelo se je sveže vdihavanje kisika. Pregnali smo brezvoljnost, glavobol, duševno lenobo. Imunske celice smo prevetrili in srcu dovolili miren utrip, v ritmu, ki smo ga neznansko pogrešali.

Nobenih ovir za srečo nismo srečali med potjo.

"Vmes" so se mi pojavile takšne misli, ki bi kričale. Ostal je stavek: " Vsi smo šli po svojih poteh"..Zvezde so prižigale noči in ugašale z jutrom. Ogenj v meni nikoli ni nehal goreti. Dokler sebi nisem dovolila tišine. Pri tem "še danes" večkrat zamajem z glavo.

Sanjala sem svoje sanjsko doživetje. Pritisnila svoja stopala ob njena. Ujela sence na njenem obrazu. Morda pa le ni vse obtičalo v brezčasju. Morda pa se le nisem izgubila. Ko sem takšna, si enostavno pustim, da se z mene preberejo vse misli. Ganejo me prav vsi občutki.  Nežen vonj kože.  Vsi nedokončani stavki. Sunek vetra skozi njene besede.

Ko sem takšna pustim, da zemlja zakrpa vse spomine.

Glejte, vse se je zaraslo-)...