Ko ni več zabavno, se zapreš v sebe. Nehaš razmišljati o trenutku, ko še ni bilo slabo. Nehaš razmišljati o svojih korakih, ki so vedno vodila do nje. Ko ni več zabavno, se skriješ v sebe, potegneš ravno črto, postrgaš vse, kar naj bi še ostalo. Oh, da,  ko ni več zabavno, nehaš skrivati navdušenje. Pričneš se obotavljati. Skoraj nemogoče je opaziti tisti pogled, ko si živ in vendar zakopan v sebi.

Takrat, ko ni več zabavno, slišiš v sebi nepozabno olajšanje. Nekaj ti leži na duši. Trudiš se, da bi prepoznal odgovor. Menjajo se letni časi. Odgovorov je vedno več. Vprašanja dobivajo tiste luknje skozi katere vedno nekaj pronica.

Kdo ve kam so odšli spomini? Verjetno sem jih pustila na nekem asfaltu, ko sem čutila, da je čas, da jih pohodi še horda drugih ljudi. Tistih, ki nikoli ne bodo vedeli, kaj dejansko so pohodili. Mogoče je bil to edini izhod.

Vendar vsi ti koraki, ki danes ne vodijo prav nikamor - se počutim kot terapevt na terenu. Koliko ljudi pogoltne svoja čustva in koliko časa traja, da pustijo, da vsi strahovi pridejo na površje. Večkrat si rečem, če je mogoče kaj takšnega na meni, da mi ljudje zaupajo svoje življenjske zgodbe. In vendar je nekaj res - namesto, da sem se samo zlivam v nekoga, sem se začela zlivati še v okolje v katerem živim.

Nikoli ga nisem poznala prav dobro. Ni bilo interesa ali pa velike želje. Mogoče misliš, da je net edino sredstvo, ki ti omogoča spoznavanje novih ljudi in vendar temu ni tako. Katka je vedno presenečena, ko se vrnem » s terena« in imam sama zaprta usta, ko razmišljam o ljudeh, ki jih srečujem.

Kako malo je potrebno, da se približaš nekomu in kako prepozno vedno prepozno mislimo, da nimamo nič več v sebi, kar bi nas primoralo do tega, da čutimo.

Jaz se moram zahvaliti njemu...Za vse nove ljudi, za vsa na novo obujena čutila...

..zadnje čase sem preveč odprt, preveč čustven, to bi bil lahko bumerang, ampak naj bo, nekega jutra me tako ali pa tako ne bo več, pobral bom svoje stvari in izginil, brez besed, brez poslavljanja, enostavno se bom obrnil in odšel, kakor okrutni brezglavni jezdec, ki še vedno verjame v svet....

By Novica Novaković