Še vedno se najraje "telesno" ubijem v petek. Fizični samomor - od nekega začetka proti nekemu koncu. Brez vprašanj. Brez odvečnih odgovorov. Brez vsega. Takšno jo imam verjetno najraje.

Na deževni dan - in potem ta pesem v ozadju; Bruce Springsteen - Waitin " on a Sunny day - in moja ušesa onemijo.

Kdo potrebuje odgovore? Kdo sploh še sprašuje? Do kam vodi cesta in kje se konča? Kdaj ulice molčijo? Kdaj jutra ne govorijo?

Kdo za hudiča potrebuje odgovore?!

Not me anymore. Hvala za rože; ostal vam je prečudovit vrt. Vsake toliko časa ga pa le "malo" zalijte. Da bo raslo. Cvetelo. Da bo v nočeh pokazal svojo lepoto; pod zvezdami. Naredite "vsaj" to.-)

Življenje ima davek. Vedno. Jaz ga pač ne morem "odplačevati" dovolj hitro.

Počutje; Na koncu moje ulice - mora biti sonce-)