Merjenje noči

Zdelo se je preprosto. Vzameš december,

narediš kepo in ga vržeš v steklo januarja,

ki se raztrese po tleh, kristalčki odsevajo

eden v drugem, odsevajo vsi v vseh,

pred sabo imaš tepih univerzuma

- lunarno, sublunarno smer -

sam moraš posesati matafizični pepel.

In vse, kar si, je odvisno od tega, kar nisi.

Kadar ubiješ, je v tebi sled žrtev in dobrega.

Kadar si preprost, je v tebi zapleten pečat.

In kadar najbolj ljubiš, sovraštvo guba čelo.

Tam, kjer narediš posodo, je vredno ustaviti mesec

in ga pregovoriti: Za en dan, bodi daljši za en dan.

Ker ko vzameš december, vzameš zadnjo kepo tega leta,

ko razbiješ januar, urediš prvo stvar nadaljnjega štetja.

In če imaš v dobrem dan, je to ena noč in ena svetloba.

A potem, ko enkrat vržeš december, si zalučal svoj lastni konec.

Ko enkrat raniš januar, zadnje odseva v tvojem začetku.

Zdaj si december tega januarja nadene črno masko dneva

in zabija hrastovino krste.

Mrzli žeblji.

Luknje proti nebu.

By Primož Čučnik