Hej, če jaz hočem priti na tvoje valove  - moram nekaj narediti. Je tako? Moram. Zakaj že?

Če hočem spoznati tvoj val; moram razumeti gibanje, ki ga ti dopuščaš. Moram razumeti zakaj si zaljubljena v jutra. Vsaj zaželjeno je tako. Pomembne so tudi smeri tvojega gibanja. Celo veter moram upoštevati, da točno vem,  kdaj me ne boš zabrisala dol s tvojega vala.

To je preprosto. Vsaj zdi se tako. Mora biti. Ne?!

Ne morem vendar narediti tako, da stojim na obali in kličem »tvoj« val; » Eh, ljubica, a misliš priti na kopno in se razliti po meni?!...

Tudi do sem je jasno. Vsaj meni.

No, zdaj pa si mislim sledeče in to mi ni jasno;

• - Zakaj večina po prvem mailu napiše; » Hej, bejbi, greva na kavo?!..

            (a ti sploh veš »kako jaz diham«? Veš to? )

• - Ali to, kar se danes napiše; se to dejansko naredi samo zaradi tega, da se »dela vtis?«

           (je tako težko povedati RESNICO?..)..

• - Kje je ostalo; » Greva na sprehod?« in se nikoli ne vrniva...

Kje faking je ostalo to, da vsaj »malo« vložiš v sanje, ki jih sanja mogoče še kdo, ki ga ti ne poznaš?

Kje so ostali valovi, ki so prekrasni, ko jih samo opazuješ?

Kje so ostali ljudje, ki še znajo živeti brez tiste »navlake«, ki jo obvezno morajo prinesti v odnos?

Jaaaaa; le kje so ostale SANJE, ki jih je vredno sanjati? V dvojini?..

Kje za hudiča je ostalo tisto malo ljubezni, ki bi nas prebujala?..

Le zakaj vsi vsakemu naprej »zamerimo« in šele nato se lahko ljubimo?..

Sanje v pisani obliki danes najdemo v TRASH košu. Ali odpremo mapo z naslovom; »To je moje«...

Le zakaj je tako težko spregovoriti?..Le zakaj se vsi opirajo na slabe izkušnje?

Zakaj mogoče  ni potrebno napake PONAVLJATI, da se zavedamo, da smo se naučili »dialog« učenja?

Koliko žensk se počuti kot »dobrodelna ustanova«, ko rešujejo »osebe« iz globokih kriz?

Kdo ve kdaj se »humanitarne akcije« končajo?

Kdo to vse ve?...

Tako močno si želim, da bi se lahko preprosto pogovarjala. Brez laži in tistih intrig, ki stojijo v ozadju.  Mogoče celo izumiti banalni jezik, ki ga vsi razumemo ali pa samo dva, ki sta si namenjena. Všeč bi mi bilo, da nekdo noče delovati tako fantastično. Pogrešam pa tisto kemijo, ko lahko v nekoga ure in ure samo strmiš. In potem te iste občutke občutiš tudi naslednji dan. In tako dan za dnevom. Mene vedno nekaj zvije v želodcu in občutki niso več sproščeni. Vse je napeto. Vsem »nam« se preveč mudi.

Vsi bi bili radi »mokri« do kolen in vendar nosimo enake želje. Vendar manjka, tako prekleto manjka tisto strmenje brez besed.

Ko te zvije in sekundo kasneje pomisliš, da to bo sigurno najbolj intenziven trenutek, ki ga lahko doživljaš v življenju.

Motiš se, to si izrečem največkrat. Verjetno mora biti nekaj na meni. Mora biti, da privabljam ljudi, ki čudne besede izrekajo. Da nosim v sebi energijo, ki se ne more pomešati z osebo na drugi strani.

Verjetno se motim, ker čutim, da nočem živeti na polovico. Verjetno se motim, ker mi ni do tega, da hodim na razne »žure« in gledam, kako se je vse spremenilo v vseh teh letih. Verjetno sem tisti »zapečkar«, ki so mu celo nepomembne stvari pomembne.

Verjetno pa se ne motim, ko želim živeti. Kot si želim. Kot naj bi čutilo moje srce. V tem se pa sigurno ne morem motiti. Pa vendar imam nalepko »egoist«. Zanimiva je ta »nalepka«. Pa tista je tudi najboljša, da so mene preveč »razvajali« v otroštvu. Potem pride slednja, da sem preveč izbirčna, ker ne grem za prvo »žogico« v življenju in se podim za njeno »luknjo«. Oprostite. Narobe sem se izrazila. DA grem za vsako »žogico«, ki ima »luknjo«. Hm...

Jasno..Motim se.

In ko mi nekdo reče, da bo prekinil stike. Daj jih. Če bo potem manj zapleteno za tebe, daj jih. Jaz se sigurno ne bom podila za nikomer več. Tudi kolena si ne bom »zlizala«; ker bom nekoga prepričevala, da stvari stojijo drugače, kot pa so bile začrtane v glavah mnogih.

Daj naredi to. Jaz si dovolim to, da se motim. Seveda. Očarljivo bom izrekla tudi to, vsak ima svoje mišljenje. Upoštevam to. Ampak ponovno, proti svoji volji ne bom naredila prav ničesar več.

Lahko dobim še kakšno »nalepko«, pa moram povedati, da mi je vseeno. Aja, ker ne morem čutiti. Ja, seveda. To mora biti prav tako. Shit ne, ker ne dvigam slušalk ali pišem sms; ja, shit je vse to ampak enostavno se mi ne da poslušati, kako mi lahko nekdo pokvari dan ali pa mi samo ni do tega, da prav vsak dan poslušam stvari s katerimi se ne strinjam. Ne da se mi vsak dan »blažiti« pogovore in prepričevati polovico dejavnikov, da se ne razumemo. Klasičen stavek.

Se ne. SE ne bomo. In to je to. Aja, motim se...Iz navade verjetno.

P.S.

To so moje misli. Nastale v postelji. Niso namenjene prav nikomur. SE ne vežejo na nikogar. TO SO MOJE MISLI, KI SE MOTIJO.

Ne, nisem lagala v obraz. V enem samem trenutku sem bila tako "šokirana", da sem si želela, da mine "tista" ura tako hitro, da bi celo jaz premikala kazalce naprej, če bi se to dalo. Pustila bi, da moje besede ostanejo v vakumski cevi in se nenadoma vžgejo in razletijo. Hm...

..igrati se z ognjem...Spominjam se tega občutka...Dejstvo pa je, da je tega vedno manj...v meni ali v meni podobno mislečim.

Želela sem pobegniti ..TAKOJ..v moje svetove...v moje besede..v stvari, ki so moje...Lahko bi rekla, da mi je kakšna beseda ostala celo "v glavi"...vendar mi ni. Verjamem, da zaradi takšnih "preživetih ur" se ti lahko zmeša..

Kakorkoli...

naslednjič, ko bom prišla v takšno situacijo...Bom naročila šest steklenic piva..(pozabimo na to, kako jih bom dejansko lahko spila)...in moje misli bodo postale čista podoba..avtomobilu, ki se bo zdaj zdaj razletel v bližnji zid ali pa bom letalo, ki bo okušalo nebesna krila..Lahko bom karkoli...celo najboljšo pesem bi se dalo uglasbiti na takšno bedo-)))...

Vendar...jaz se ne dam..To je bil moj končni stavek.