Želim si vsako jutro, da bi se čas lahko ustavil. Tako močno bi se mogel ustaviti, da bi jaz celo slišala kako nekdo vzdihuje moje ime. Tiste tri najbolj nevarne besede. Tisto zmajevanje z glavo. Poljubi dolgi in počasni. Gibanje rok, ki jih ni mogoče ustaviti.

Tako močno bi se mogel ustaviti čas, da bi obležala sredi trave brez besed.

V bistvu pa vse, kar potrebujem  je tišina. In tisti stavek, da se vse prepusti času. Potrebno bo prestopiti meje lastne notranjosti. Ko se nimaš več kam skriti, takrat pride na dan tista volja po preživetju. Krogi se sklenejo. Misli ostanejo nedokončane.

Okušati je potrebno...stare dobre čase.