Poraženka


Naučila se je izgubljati naravno,
brez cenene patetike, skoraj
z eleganco.
Še vedno ni odpravila globoke užaljenosti
ob porazih,
kot da je samopomilovanje le njej
nemenjen užitek.
Zmagati bi pomenilo ukrasti,
morda bi jo odmev kot
plaz pokopal pod sabo.
Vse ostalo je nepredstavljivo
v modrem steklu,
ki blaži bolečine in zamrzuje
tiste nežne dele,
ki jih nekateri kar naprej razgaljajo.
S sramom zakriva črne štrclje,
in odrezano drevo,
ki pomladi čudežno ozeleni.
Njeno telo je lokvanj,
ki se ponoči razpre,
znotraj je tema
in noč kar traja,
ožajoči se zrak sika
skozi njene nosnice.
Še pol litra.
In tu je vse kar je,
vedno je bilo le to,
odkod te bajke o nekom
in o krajih zunaj.
Morda je enako,
če si pritiska na oči
in vidi svetlobo, like, barve;
pod boletstnim pritiskom
nastaja lepota.

Jana Putrle

 

 

ženske kuhajo..Fantazija...

na koncu si privoščim še dooooolg sprehod (po dežju) ter si zaželim, da bi bilo resnično dobro, če neha deževati, ker vsaka "luža" ter blato ostaja na meni. Res pa je,

da včasih tudi slučajno ne bi ob takšnih dnevih uživala tako močno na dežju, kot se temu enostavno "ne morem" upreti danes.

Sonce - potrebovala bi sonce ...