Minilo je. Nikoli pa se ni spremenilo. Zatopljena v sebe. Pogovorom za mizo že dolgo več ne sledim. Dvignem pogled više, v vse smeri in  še vedno iščem svojo smer.

Z razprtimi vekami in nenavadnim izrazom na obrazu; hodim po ulicah. Umaknem sebe in tisto, kar me še vedno preseneča, je prava čarovnija.

Veš, da si pripravljen;  za trenutek;  obuti nove čevlje. Zdi pa se, da celo večnost gledaš v nogavice, ki so tam; v omari. Smejiš se letom, ki bežijo. Jecljaš, da si naredil vse, kar se je dalo narediti predno so te  ustavili. Vsi bi si samo radovedno ogledovali neznanca. Vse zanima kako živi.

» Je to pomembno«, se sprašujem?

Prekineš tišino. Z rokami dvigneš lastno glavo. Ogledala te obkrožajo. Veš. Točno veš, da se boš tega trenutka spominjal še dolgo potem, ko te bodo prijeli za gležnje in te porinili na tla. Veš, da vse nekoč mine. V naglici. V resnici pa ne opazim časa, ker ga merim zgolj s pogledom.

Za kaj točno gre pri ljubezni, se sprašujem? Ne vem...Zdi se, da nihče nobenemu več ne verjame. Vsak nosi svoje sanje v  levem žepu. Vsak upa na najboljše.

Dokler imaš dober spomin, gre. Ne, saj ne gre za spomin. Gre zato, kdo bo prej pokleknil. Gre za tistega, ki ga bo manj skrbelo. Gre za to, kdo bo prej opazil odsotnost.

Genialno. Bistveno je, da nikoli ničesar ne vidiš. Bistveno, da se ne nehaš smejati. Jutra so še vedno namenjena temu, da lahko vstaneš iz postelje.

Magični so le poljubi. Tisti, ki se ne zgodijo; le »prvič«. V neki veliki hiši; brez oken. V nekih sanjah, ki jih nekdo ni ravno najbolje; odsanjal.

Slej ko prej si kupiš novo obleko. Potem potrebuješ nekaj časa, da se navadiš. Na sobo v kateri je ta obleka. Na čas, ki ga porabiš, da raziskuješ nov občutek v sebi. Potem te splašijo lastne misli. Kasneje te zabavajo. Nadvse pa je občutek, ko hodiš bos, ker nimaš več tega razkošnja, ki so ti prej mašila usta. Pritisk, ki ga nisi mogel prenesti.

Ideja o ljubezni te razgali. Včasih si ji s takšno lahkoto slekel spodnje hlačke; zmanjšal svoj strah na minimum in tako je noč stekla v neko kopalnico, ki je tako ali pa tako nisi prepoznal. Vsaj sanjal je nisi v takšnem smislu.

Zagotovo se zaljubiš ob takšnih priložnostih. Tega ne naredijo besede. Mogoče ugrizi. Izmenično dotikanje dveh teles. Užitek, ki mu ni konca. Mravljinčenje, ki ga čutiš v jutrih. Mednožje, ki je zasičeno z vročino. Le čigavo delo je to?

Z vso silo naprej. Proti novim dnevom. Strah bo izginil. Mora. Faze procesa odvajanja ali pa privajanja. To ohranja napetost v telesu. Zdi se, da mučiš lastno srce. Mučenje, ko začneš nov stavek.

Z glavo navzgor. Ne glede na to, kdo je na drugi strani. Nadaljuješ na hrbtu. Zreš v strop. Škoda, ker ne moreš šteti »grče«. Bilo bi jih sto krat preveč.

Zapreš oči. To so misli za posebne priložnosti.

Nihče ti ne bo podaril ljubezni. Najmanj pa nekdo, ki pojma nima, kaj vse vsebuje ljubezen. Vsak misli, da ve. In vendar si VSAK NE MORE privoščiti tega luksuza, da ljubi brez opozorila. Mogoče ne gre zato, kar pravijo, da je bolj preprosto stati za črto in gledati togo medtem, ko nekdo hodi mimo tebe.

Mogoče pa je čas, da dvigneš glavo. Se spraviš iz postelje. Mogoče pa te bo obšla skušnjava in vsaka stvar lahko preseneti.

Čista resnica je, da dvomi pridejo pozneje. V obliki obleke, ki je nisi nosil že dolgo časa.

Spomnim se le privlačnega prepada. Nedoslednost, ko si ne moreš slediti. Mogoče te prav to  raztrešči. Mogoče je dobro; ne pozabiti občutka; kako je biti srečen.

Nevzdržni pri ljubezni so vedno stavki, ki jih nisi hotel razumeti. Nasveti, ki niso bili slabi. Pogoji za sanje, ki so se celo dali razložiti.

Na koncu izbereš. Neustavljivo privlačnost ali pa besede, ki se ne odbijajo od stene, v neka ušesa, ki tako ali pa tako ne slišijo.

Ljubezen je preprosta. Takrat lahko spiš ure in ure. Takrat se vedno vse dobro izide, ko si varno pospravljen v objemu. To ni nek grozen film.

Ljubezen je preprosta. Kar pa ni preprosto - smo MI, ki ne znamo nositi obleke, ki bi nas prepričala, da naj se ne navadimo na temo ampak začnimo premagovati ovire. Z vso spretnostjo, ki jo premoremo. Z vsemi ključi, ki ležijo v omarah. Napnimo ušesa in prisluhnimo. Vsem vzdihom in se nasmehnimo.

Ljubezen je preprosta.

Ta "skopa" nežnost te lahko omehča. Potiska naprej. Boža po glavi. Nedolžno našemi obraz v smeh. Odstrani bodice okoli srca. Lepa je že beseda sama po sebi. Navdušeno so jo pozdravile zašiljene besede.

Zdaj pa - stopi proti njej...