Nenavadno je pomisliti na ogenj, ki te boža. Gostijo se besede, ki se prijemajo skoraj na vse. Lebdiš zaradi nepopustljivosti. Ali je to skrajna mera ali pa samo stopnja, ki določa naše ravnovesje.

Ko se srečata dan in noč; takrat te nekdo drži v ravnotežju. Plesalka na vrvi. Diham v tebe. Zrak iz mojih vnetljivih pljuč.

V  praznini vidim svoj konec. To ni cilj. Izgubljena ter večno lačna. Odvisna od gravitacije, ki me lomi. Kost za kostjo. Dokler me ne razdrobi. Dokler me ne vrže na površje. Dokler ne razmišljam; ali me ljubi srce ali zgolj telo.

Želim se ohranjati pri življenju. Ne trgati kožo. Ne ponujati svojih rok. Želim se izgubiti v zaprtem prostoru. Ostati za trenutek brez diha. To je način zaradi katerega bi spremenila svoj način življenja.

Životarjenje ter umikati sebe pred drugimi; glodati kost za kostjo; nočem več. Skoraj vsa okna so odprta. Resnica pa taka. Oplazijo me razmišljanja. Mlačna toplota, ki jo sestavljajo tisti, ki so presegli svojo lastno normo.

Zamisli imajo krila. Naj me zabava tišina. Jaz poslušam. Zaradi preživetja ostajamo goli. Žalostne poteze na obrazu te ne spremenijo. Zaradi ljudi, ki se zanašajo na srečo; misli umirajo. Zaradi prvih poljubov, ne ostaneš nikoli več enak. Zaradi človeških napak; nastajajo vedno nove igre.

Napačen gib. Napačen detajl - pa si spet pri tistem odgovoru; ne vem.

Ne vem, če imam raje rezultate kot pa teste. Ne vem, če raje opazujem tisto, kar nastane na koncu; ali pa sploh ne začnem začetka.

Ne vem, če je spodobno izgovarjati svoje sanje, ki jih ne razumemo. Ne vem, če obstajajo še romantične sanje, ki so otipljive.

Ne vem, če se znam oprijeti ljubezni. Beseda »ne vem« pride ponoči. V ritmu udarcev. V ritmu okusa. Glasno udarja na mojo sočutnost.

Kdo je bolj osamljen od noči?

Močnejši nikoli ne preživijo. Ne, ker se preveč dobro poznajo. Ne, ker vedo za vsako svojo napako. Ne, ker vedo kaj jih lahko ubije. Ne zaradi tega, ker so sami sebi preveč oddaljeni.

 Nikoli ne zdržijo toliko časa, da  telo spremeni svojo barvo. Ker vedno stojijo v predsobi svojih sanj. Vedno mislijo, da lahko odprejo vsa vrata. Vedno se osvobajajo (zaradi sebe).  Vedno iščejo usta, ki bi zadovoljila srce. Vedno pozabijo na telo, ki ne sleče varovalnih oblek. Močnejši ne preživijo pravih ljubezni.

Preživijo šibkejši. Ker slišijo, ko ni nič za slišati. Ker ljubijo kljub temu, da ne morejo raztegniti lastnih kril.

Ker kričijo, ko jih nihče ne sliši. Ker počivajo, ko drugi zatavajo. Ker jim je prav vseeno, če je zrak okoli njih preredek. Ker se slačijo, ko se drugi oblačijo. Tudi v poplavah najdejo korak. Tudi utoniti znajo in priznajo, da ne znajo plavati. Šibkejši imajo srce pred razumom.

Tudi enega izgubljenega dneva ne moreš povrniti. Tudi ene resnične meje ne moreš premakniti. Tudi ene solze ne moreš posušiti, če se ne predaš toku. Toku življenja ali pa manični energiji, ki je lahko izjemnost ali pa brezglavnost.

Kdo lahko odloča; kako se bo živelo? Kdo lahko določa; kako se bo umrlo?

Motivatorji življenja bi rekli; " Mi sami"; ...mogoče pa drugo vprašanje lahko odgovori na prvo; in nihče ne preživi, ker si vsi obupno želimo, da bi imeli prav. Tudi, če živimo le na polovico. Tudi, če si zaupamo do zavisti.

V tem je čar igre.