Če te v jutru sleče ona ali pa obleče v dež....Danes mi je vrnila. Za včeraj. Le kdo bo mene potem "oblekel" nazaj?

In ko mi rečejo  ženske, da  ne znajo pisati...In ko mi rečejo, da  ne znajo zapeljevati... Takrat jaz rečem; "Jaz sem pa strašno sramežljiva"..

This morning I had this wonderful dream..

This morning you were dressed in nothing but rain....

and I sat beneath you, try to make a single sound and kept my breath as silent as

I could  just watching the thousand morning kisses of this rain falling down on

you..

and I took one thousand pictures of this rain kisses

for the time of your absence and the time of mine presence...

Dež. Priznaj. Noro. Na ustih se ti pojavi kisel nasmeh, ker iz čistega "spoštovanja" do mene; ne izrečeš: " Ta dež ubije vsa čutila"...Le kaj je tako "lepega", ko dežuje?

Me poslušaš?

Ko dežuje so moje misli drugje. Takrat je največ časa. Resnično veliko časa. Ne potrebuješ izgovorov, da zamujaš. Ne potrebuješ odvečnih mimik, ki naj bi bile izredno prepričljive, ko nekomu razlagaš; "vzrok zamude je pa"...DEŽ!

Nikoli ne boš vedela, da prav takrat skozi vetrobransko steklo pridejo iz mene; do mene; misli, ki jih ne morem ustaviti. Želje, ki se bodo uresničile. Poti, ki se bodo odprle same po sebi. Ljubezni, ki bodo stekle v mene in proti meni.

Življenjske norosti. Tega se spominjam takrat. Hudo dobri časi, ki me spominjajo na spontane "provokacije" življenja. Gledam. Ne vidim nič. Slišim. Vse, kar mi odzvanja v glavi so dežne kaplje. Sedim v avtu. Prva, druga in potem sem celo večnost v "leru".

Tega sem se danes spominjala;

Nekoč bi "morali" s Katko brez (copatka) na izredno pomembno srečanje. A ga ni bilo hudiča, ko sva se vozili po obvoznici, ko je mene spreletelo, da enostavno ne morem toliko časa "presedeti" nekje; z zlaganim nasmehom in narediti "škodo" moji domišljiji, ki se bo na vse pretega trudila, da najde en sam beden izgovor, da "kulturno" vstanem in se poslovim.

V zadnjem trenutku ji rečem, kaj ona misli, če bi pri naslednjem odseku zavila proti morju. Dobim tisti pogled; saj veš, da je to nemogoče...Morava biti tam. Čakajo naju.

Jaz; " Ne upaš zaviti, ne...A je bolje, da boš cel večer gledala kako bom jaz zavijala z očmi-)...

Privijem glasbo do konca in čakam kot majhen otrok, ki mu bodo kupili igračo ali pa tudi ne.

Katica izbere zadnjo sekundo ter dokaže, da letne gumbe so odlične tudi za tako ostre ovinke in kriči; " MISLIŠ, DA NE UPAM"....

Smejiva se. Posledice so samo v glavi. Čakajo naju skoraj uro, ko mirno sporočiva, da naju ne bo. Meni je bilo "izredno slabo" in Katka je imela" zobarja" . Jasno. Nihče ne verjame. Kar ni pomembno. Posledice BODO v dnevu, ki sledi. Midve pa sva imeli - TISTI DAN! 

ampak takrat se je čas ustavil. Obveznosti smo potopili v morje. In glasno kričali; " Vse ampak res vse mi lahko vzamete ampak te dihljaje zadnje svobode VAM PA NE DAM...NE DAM!!...

To je nora spontanost. Lahko bi se nama zgodilo, da bi takrat izgubili vse. In vendarle - preveč stvari izgubljamo med potjo, ko se iščemo. Čas, ko ne najdemo načina, da bi spremenili lastne poglede. Čas, ko se ne znamo dovolj upogniti, da bi začutili elastičnost. Preveč izgubimo, ko se dajemo in mislimo, da prav nič ne dobimo nazaj.

Zakaj vedno mislimo, da lahko uživamo LE, če imamo nekoga ob sebi? Zakaj smo srečni samo takrat, kadar je sonce? Zakaj tako hitro ubijemo otroka v sebi, ki nam daje elan in nas VEDNO ampak VEDNO pripelje do konca dneva?Če le pustimo...

Prav danes je lahko TA DAN. Dan, ko se odmrznemo. Nekdo bo vzel iz predala tiste stare barvice, vsa črnila, vsa pisala in sebe obarval v čisto nove barve. Tiste obstoječe. Dež bo samo spral vse, kar je staro. Iztrošeno.

Pajčevine dežja narišejo vidne sledi.

Ali slediš?