Sleepless...

Tako me je imenovala. Še predno me je sploh spoznala. Verjetno tudi takrat, ko me je samo brala. Tudi takrat, ko je kupovala letalske vozovnice in se vračala v dežele, ki so se je lastile. Prav tam ji je veter šepetal vse besede, ki jih je pozabila izgovoriti. Verjetno tiste, ki so obstale. V drugem kraju. Z neko drugo osebo.

Včasih sem si tako močno želela govoriti z njo, da se mi je zdelo, da bom večno stala pred njenimi vrati in nikoli vedela, če so to pravzaprav sploh njena.  

Ona je želela spreminjati svet in jaz...se poigravati z mislijo, kaj bi bilo, če bi se jaz in ona znašli na istem igrišču? Kako bi se vse to sploh lahko začelo?

Danes sem se udobno naslonila na stol. Odprla mail ter poslušala pesem, ki jo je poslala. Od dveh poslanih sem odprla samo eno. Poslušati besedilo ali melodijo ali pa se pri tem samo smejati ter narediti oba »zamaha« hkrati?

Mogoče mi samo namiguje naj spremenim ime. Namesto mo2dra v  Sleepless ?

Alexander bi rekel;

»Ti je jasno?« se je večkrat spraševal. Želiš nebo, podobo divjine, nekaj drugačnega kot ponavadi in vendar si se izgubil v lastni puščavi. Kdo bo umiril te krče v želodcu?

Kdo bo ulil to drugačnost v tebe, če tega nikoli ne boš pustil?

Kdo te bo obvaroval samega pred seboj, če se nikoli ne boš v resnici dal?

Kdo se bo s teboj selil na sever? Kateri vonj bo močnejši, da boš enkrat ostal? »

Ona bi rekla;

»Predstavljaj si da je moj optimizem zdaj na nuli...

In nadaljevala;

vmes pa ... you know, I'll be back ;) tole spodaj pa na temo minevanja tvojih nights and days;)

Alexander bi ji odgovoril nazaj;

»Nekoč dojameš, da so sanje tiste sence, ki te spremljajo tudi, ce zamahneš z roko in se za njih ne zmeniš. Nekoč dojameš, da vse ljubezni se ne zgodijo v preteklosti. Nekoč pogledaš skozi obraz, skozi oči  nekoga in začutiš dve duši, ki sta povezani. Dve peruti, ki udarjata po zraku enako; dve dlani, ki ne moreta ena brez druge..

Takrat začneš od začetka - živeti. Predvsem to. Alexander prične živeti. Za tista jutra v katerih so sanje več,  kot resničnost in dlan, ki jo želi imeti, so čista podoba sence, ki so središče njegovih sanj.«  

Ona bi se ob vsem tem branju zgolj nasmehnila. Globoko zajela sapo in rekla, da je odkrila skrivnostni pristan, ki jo strada in ne preživlja. Kljub temu, da se počuti neopaženo; obstaja velik del varnosti.

Mo2dra pa še vedno posluša (izredno zamišljeno)

•       Cultivation - Gram Rabbit - Follow Your Heart

In takoj zatem se zavrti naslednja pesem;

•           Grove Da Praia - Is This Love

Dajte mi sekundo. Moje oči počivajo. Strmijo skozi okno. Do naslednjega dne. Neslišno olajšanje.

By mo2dra

BOLI, A JE LEPO 

kadarkoli me zadeneš v sredo srca

boli

a je lepo

tako kot me je

v otroštvu

bolel globoko v dlan zariti drobec stekla

a je bilo lepo gledati

kako se

na soncu

lesketa v mavričnih barvah

By Josip Osti