Ne vem kaj točno imaš ti v sebi, da lahko v najbolj nemogočih jutranjih urah; sprožiš; prav tako; sprožiš, da pišem takšne maile. Zdi se mi, da  se sprehodiš s svojim pisanjem skozi mene; kot tista pesem od K.D. Lang - Wash me clean, ki me sprehaja iz ene galaksije v drugo. Pri tem sprehajanju zapira vsa vrata za seboj. Vsa pisanja, ki so nastala; so živa podobna manične potrebe -  po pisanju. V mojih mislih pa Alexander. V trenutku največjega pomanjkanja bližine; podoživljam napisane besede. V bistvu nisem tam, ko prebiram celoten tekst.

 Sunek, ki je tako poživljajoč, da me premakne in vendar ne zadane. V neskončnih urah, ki so minevale ...jaz še vedno sedim za ograjo, ki me varuje. Še vedno ne verjamem pastem in še vedno nisem brodolomec, ki bi bil pripravljen ponovno umreti.

Zdaj; po vsem tem času; se mi zdi, da se mi ni zgodilo prav nič. Leta so minila kot minute in jaz sedim na oblaku, o katerem ne vem prav ničesar. Iz nemira se rodijo največje ljubezni. Iz iskanja se razvijejo najbolj cinični pogledi. Če želiš dojemati čudovita dejstva o pripadnosti; so to le ostanki, ki jih nekateri jemljejo preveč resno.

Jaz še vedno živim; brez posebnosti...Še vedno vozim enak avto; še vedno plačujem račune (imenujem jih najboljše prijateljice, ker edine pridejo VEDNO in najbolj točno); še vedno sanjam enake stvari; še vedno začutim nemir na morju; še vedno izbruhnem v smeh, ko me oblečejo v stavke, da se ne bom nikoli spremenila..Kdo pa ve, če še vedno znam ljubiti kot norec. Kdo ve, če v nekem čudnem vznesenem razpoloženju ne prebiram knjige in jih glasno komentiram.

Minevajo meseci, tedni, dnevi...in jaz mislim na poletje...potem  v mislih ostajam v zimi...in mogoče, ko mi ničesar več ne očitajo, se spominjam samo še nasmeha, ko dežuje...rešim se pred to norostjo...in zabredem v tišino...

potem se "nesramno" poljubljam...kot, da tega nisem počela že sto let...Čutim vso šibkost in moč. Telo dobi toliko adrenalina, da bi se sobe same obarvale modro...in jaz razmišljam kako bi se drastično potopila v poljub, ki bi trajal tako dolgo, da bi mi zbrisal ves spomin in okoli srca bi se naredila celota. Tista celota, ki jo opevajo VSE izgubljene ljubezni, ki so dosegle dno. Bolečina, ki ne pusti ljubezni, da pride na površje. To je ena izmed stvari, ki jim jaz pravim - če imaš pogum...ali pa dovoliš, da ti nekdo v glavo reče; BULŠIT mo2dra - ne upaš si...

Mislim si, da ne oddajam več toplote. Tiste, ki bi osebo na drugi strani zibala v mojem naročju. Popušča vse, ker dotik me ne moti. Prav nasprotno. Vzburja me. Ne, ker bi popustil nad bolečino. O tem ne vem več ničesar.

To ni obrnjena vloga. To je samo sprehod, ki se ga ne razume. Ker ni ničesar, kar bi moralo biti razumljeno. To je svoboda, ki je moj smehljaj. To so noči, ki imajo zvezde na svoji strani. To ni začudenje. Potrebno je le  - dihati drugače.

So ženske, ki pišejo tako doživeto in so ženske, ki se poljubljajo tako, da se telo slači samo od sebe.

Danes sem jaz tebe slekla tako...

Na kateri deponiji me pobereš?

Nocoj...

..moje misli pa tako plavajo po morju...in v ušesih slišim vse galebe...in ribiške ladje, ki so se vrnile z nočnega ribolova...in moje bose noge, ki so tam zarite v pesku...in preživetje je postranskega pomena...Živi se, ker enostavno ni druge oblike....in moramo verjeti, da v teh oblekah, v katerih smo...da so pravilne in najbolj udobne...

In potem povej, zakaj so nam "vstavili" v glavo tako lepe misli, ki se ne ujemajo s tem, kar nas obdaja?...

In  kje je ostal izvir iz katerega se pije?...Kje je ostal neizbrisan, brezmadežen spomin....ožigosan na vsaki koži...

Sanje so tiste, ki jadrajo skozi noč...In nekaj je res. Luni ni nikoli dolgčas...Ona ima brezplačen program...Toliko kanalov...Toliko sanj, ki jih ljudje sanjajo...Toliko ljubezni, ki hrepenijo...Toliko imen, ki se nikoli ne izgubijo...

..zato zvezde...in modro nebo...

In potem pogledam, kje sem....in to ni moja postelja...in skozi okno ni morja...in na mojih nogah ni peska...in v mojih rokah ni drugega kot tipkovnica...

Spominjam se, da sem tisto noč po obisku muzeja sanjal. Hodil sem po travniku in nenadoma mi je nasproti zavel topel veter. Zdelo se je, kot bi začel delovati ogromen sušilec za lase. Pogledal sem navzgor in videl, da je nebo temačno. Nad vsem pa je bil čudovit ognjemet. Še nikoli nisem videl toliko take svetlobe: zdelo se je, kot da bo vstopila naravnost v telo. V tistem trenutku sem doživel poseben občutek: celice in atomi, kosti in kite so se spojili. Občutek ni bil neprijeten. Potem se je vročina spremenila v nekaj drugačnega. Namesto rok sem imel krila. Bila so dolga in mogočna kot pri pelikanu. Začel sem jih premikati in se počasi dvigovati više, vedno više. Drevesa pod mano so bila pikice in take so bile tudi hiše. Videl sem svojo, ki ni bila večja od drobtinice. Okrog nje je bila vas, potem mesto in cela pokrajina, razdrobljeni robovi obale in špičasti robovi gora. Krila so čudovito ubogala moje ukaze; lepo je bilo tam gori, v telesu, ki ni bilo več moje.

By Susana Tamaro - Anima Mundi