Nocoj lahko zaspiš v mojih mislih. Švigale bodo tako visoko, da te bo takoj pograbila panika. Vse ladje bodo nocoj ostale v pristanišču. Obrnila boš svojo glavo proti morju. Oči bodo pekle, ker v njih ne bo več prostora za solze. Globoko boš zajela zrak in spominjala boš mene, kako nenehno iščem edino pot v življenju. Pravzaprav sta dve, me boš spomnila. Ena je pot za beg in druga , ko skušam pogoltniti vsa čustva. Potem se uležem na velik kavč. Misli se počutijo tako otopelo in poslušam samo tiktakanje ure.

Ugibam lahko vsako tvojo misel. Nisem veter. Imenuješ me tornado za misli. Tornado za srce. V nekem redkem trenutku se ti prikažem kot sončni žarek, ki te vedno opazuje od blizu čeprav je daleč stran.

Vedno mi šepetaš, da sem preveč posebna. Kot da nisem ustvarjena za ta svet ali pa svet ni pripravljen darovati vse tisto, kar jaz potrebujem. V isti sapi se zasmeješ in me vprašaš; » Ja, modra, kaj je pravzaprav »tisto«, kar ti sploh potrebuješ?«

Mogoče pa potrebuješ moj zamišljen obraz ali pa kakšen košček papirja, ki ti leti direktno v obraz. Da, prav res. Poznaš moj ton glasu in izraz na obrazu. So stvari, ki jih mislim »blazno« resno tudi, če se smejim. Ne objemam se v slovo in nikoli ne veš, kaj točno sem našla pri tebi. Težko je izbirati prave ženske. Težko me je objeti in zadržati. Takrat me stisne v grlu, ker ne zmorem besed.

Vzdihnem. Ne ljubi se mi več -* zaljubljati. Takrat se začneš smejati. Slišim tisti tvoj smeh, ko se ves prostor začne smejati s teboj.

Imaš prav, mi rečeš. Kdaj si se »nazadnje«? Potem me dregneš v sedmo vreteno in mi z očmi nakažeš; » Hej, kdaj pa misliš kaj narediti na tem »področju«?

 V šali ji rečem: " Ali temu sedaj rečemo »področje«?

Imaš prav, ji rečem. Zamišljeno razmišlja. Pošilja mi tiste opozorilne luči v glavo in nekaj časa prisluškuje moji tišini in reče; » Če boš pa sedaj rekla »ne vem«, prisežem, da bom začela kričati.

Ne morem, da ne bi. Izrečem. Ja, ne vem, nooooo...

Smejeva se. Meni je vseeno. Ona pa ve, da je to narobe, ko izrečem; Vseeno mi je!

Raziskuje koliko atomov v meni je še ostalo. Kje se je ustavilo moje vesolje in izreče; » No, jaz upam..(se ustavi)...jaz nadaljujem

Da se bom »svečano« poboljšala in moje besede ne bodo samo deroče reke v kateri se nenehno izgubljajo vse stvari.

V isti sapi mi reče, da ni ravno mislila to izreči ampak jasno ji je, da bom na tem »področju« delala »poskusno«.

Zmanjkalo ti je volje, resno pove.

Pogledam naokoli po prostoru. Ona na drugi strani čaka in jaz v smehu izreče; » Aha, moj odgovor potrebuješ?«..

Ni »problem« v volji. Problem je »v področju«, kakor mu ti rečeš.

»Mar res« se zasmeji. Si prepričana?

Potem ustaviva smeh na ustih. V glavi se nama vrti film. Kaj vse je bilo v teh najinih  »toplih  spomnih«. Morje. Med tednom. Spomni me na »moje ljubimke«; na vsa križišča v katerih je vedno gorela rdeča luč. No, samo jaz sem »baje« videla same »zelene«.

Zamišljeno jo gledam. Včasih mi je vedno govorila, da sem drugačno neresna. Ni se ji zdelo narobe, da nisem kot večina. Vedno je poudarjala, da tega nikoli ni želela spremeniti pri meni. Potrebovala je samo čas, da je vse to sprejela.

Jaz sem potrebovala »samo« dve leti, da sem sprejela njeno bližino. Da je tam. Na dosegu mojih misli. Sovražila me je, ko me po več dni skupaj ni bilo nikjer. Ne glasu. Ne moje pojave.

Čutim, je vedno modro rekla, da nima smisla takrat te spraševati, kje si. V kakšen objemu. V kakšni noči, kjer »spet« govorijo vse zelene luči. V nekih jutrih, ki jim pripadaš.

Mislim, da takrat se je vedno bala za mene. Kot da bi čakala, da pogleda v moje oči. Včasih se je vedno vse »svetilo« v njih. Enkrat je bila jezna. Drugič spet vesela. Vedno pa je trmoglavila po svoje.

Danes ji pa rečem, če mogoče ni srečna, da so tudi semaforji izgubili »signalizacijo«.

Ve kam sem namenjena. Ve, da kjerkoli sem - sem varna.

»Ne«, kriči. Ni res. To vse nisi več ti.

Poljubim jo na čelo. Vedno v mislih. Žalosti me, ker ima tako žalosten obraz, ko gleda v moje oči. Kot, da gleda v sence, ki potujejo po zapuščenih morjih. Glas se ji zlomi, ko gleda moj nasmeh.

Daj še enkrat, izreče. Še enkrat poskusi najti »voljo« ter »področje«. Zdi se mi, da  že dolgo nisi začutila »pravo vrednost« lastnih hormonov.

»Skrajšamo«, ji rečem.

Imaš prav. Zaljubila se bom tako noro in histerično, da mi bo od vseh čustev postalo tako slabo, da vse, kar bo ostalo od mene; bo neizmerno olajšanje. -)..

»Ti si bolna, veš...A si lahko resna?!...

V pozdrav ji rečem; » Tudi slučajno ne bom več resna«. Saj veš, ljudje, ki smo na »posebnem področju drugačni« živimo v pisanih barvah. Svet je enkrat velik, drugič je premajhen. Duši nas samo občutek, da se bomo skrčili, če se ne bomo več borili na odprtih bojiščih.

Zresni se, vpije.

Jaz dvignem roko visoko in rečem; Borba do konca, darling. Kaj si že »točno« rekla, da moram najti - področje, ne?«..

Nenavadno občutje me je spreletelo. Med obračanjem ključa. Dve misli, ki sta se združili skupaj. Svojo tišino podari nekomu. Začni pisati z modrim črnilom. Vdihni v sebe topel zrak. Izgubi se v množici. Najdi tiste oči.

To vse med obračanjem ključa. Hm...

Vedno nosijo del mene v sebi in jaz nosim del njih v sebi. Moje barve so takšne zaradi vseh, ki so kdaj koli stopile na mojo pot. Zaradi vseh solza in smeha, ki smo ga preživeli skupaj.

Življenje v vseh možnih odtenkih. Ženske v vseh možnih položajih nihanja. Noči, ki bi jim lahko rekli: " Nočna šepetanja" ...

Veliko bo še takšnih noči. Tako smo si različni, da smo si vsako sekundo tudi bolj podobni. Čeprav ne priznamo. Nočemo. V nočeh dihamo povsem enako. Ni vsak smeh podoben smehu. Kakor tudi niso vse solze zgolj solze.

Pridem do točke, kot sem zdaj, ko nočem vsega res razumeti. Polovici ljudi kimam samo zato, da ne dobim več naslednjega vprašanja. Samo zato, ker ne morem sprejeti njihovega načina razmišljanja. Poslušam toliko "bizarnih" stvari hkrati, da na koncu rečem; " Go blue, go blue - you need a red woman! Vse ostalo te lahko ubije-)..

Hej, razlijte svoje barve. Včasih paše. Tako strašanko paše, ko si "neodvisen" od svoje volje in še vedno znaš početi stvari, ki so prepovedane. V glavi. Na vseh ostalih igriščih se je dovoljeno igrati in se raziskovati.

Meni pašejo dnevi, ki jih sploh ni na koledarju....