Vsi lahko VSE

                            Vzdihnili smo.

                                                   Enake nevarnosti.

Le kako bomo preživeli v dvojini?

Ali se bomo obrnili eden proti drugemu?

Iščemo mesto, ki  mu je ime ŽENSKA.

Potopiti  mora naše sanje.

By mo2dra

Neneh Cherry-Manchild

Na meni je nekaj prask. Pokončna drža popušča dokler ne zaslišim šepetanja. Hitrost gibanja, kot da so vpeli vse moje obrise.

In ona;

Stoji. Hodi čez snežne nasipe. Vedno nosi v sebi velika pričakovanja. Ni ji všeč moj ton glasu. Nikakor me ne more spraviti bližje. V trenutku, ko me neznansko privlači njeno zamišljeno vzdihovanje, njeni poljubi - v tistem trenutku se odmaknem. Sključeno jo poljubim.

To je poljub, ki ne obljublja prav ničesar razen; » Pridi«..

Ni važno kako se bo nadaljevalo...Ni važno, če bo bolelo. To je uvod v največjo revolucijo, ko si privoščiš zajtrk in v glavi nosiš miselne fotografije ter počakaš na tisto sladko zavlačevanje, ko sva obe še enako pogumni. Kot, da hočeva preživeti in mislim, da jaz  potrebujem dolgo, predolgo časa, da položim glavo v njeno naročje.

Zdi se, da ima prav.

Nikoli me ne zna poljubiti na vrat. Nikoli se me ne zna tako dotakniti, da bi jo; enostavno bi jo; poljubila na usta in odpustila za vse dotike, ki mi jih je podarila zgolj v mislih.

Neprijetno je vznemirjenje, ko mi nič ni jasno. Ko se nočem postaviti v njeno vlogo. Ko me ne more pograbiti tista sila, ki me ne bi spustila iz rok.

Vem. Lahko bi nehala v vsakem trenutku. Počasi.

Namesto vsega tega;  grem raje na svoj pohod. Iztiriti znam tudi na drugačen način. Nenadoma mi je postalo jasno, da je bolje, če ne rečem nič. Zožim svoj pogled in grem brez besed.

V obraz me bo verjetno udaril veter. Pobožal moja lica in izgubila se bom v svojih mislih.