Danes sem dobila direkt v glavo dva stavka. Verjetno sta modra. Morata biti, ker kakorkoli jih obračam in vrtim, vedno imata enak pomen. Samo osebi sta različni, ki sta jih izrekli.

      1.  Ej modra modra, kdaj se bos zares obarvala v pravo modro, da ne bomo zgolj hlastali za odtenki...

      2.  Modra,  jaz čutim, da ti trpiš. Zelo. Ker te dostikrat izda pogled v katerem lahko zagledam žalost...

Zakaj je tako? Sprašujeta me, zakaj je tako?

Preprosto. Ker ne sledim več nobenemu. Ker tudi gledati ne morem proč. Ker ne slišim nobenega, ki me kliče. Ker nočem plesati, ko mi nekdo šepeta na uho. Ker se počutim kot, da v meni vedno primanjkuje pomanjkanje občutka.  

Ker mi ni do tega, da nekdo »samo« greje moje telo. Ker se nočem zjutraj spraševati, če sem preživela ali pa spet na polovico umrla. Ker ne morem gledati, da nekdo sedi pred menoj z razširjenimi krili; jaz pa sem MRTVA.

Počutim se kot, da potrebujem tuširanje. Kot, da sem jaz tista, ki odvleče žive ptice v kletko in potem jim prereže peruti.

Lahko pustim, da se me nekdo dotakne ampak vprašaj me naslednji dan, če sem čutila. Vprašaj me, kaj sem sploh čutila?! Nihče noče plačati te cene in potem nastane molk. Vsi pa postanemo najboljši prijatelji - s tišino okoli sebe.  

Bolijo moji izrazi v očeh. Boli, ko nekdo nemočno sedi in ne more zbuditi osebe na drugi strani.

Spet. Nismo vsi za vse. Tako enostavno je življenjsko pregrinjalo. Ne more te vsak predramiti. Ne more vsak sedeti s teboj in natančno vedeti o čem razmišljaš.

Meni pa se ne da vedno spominjati »modric« v življenju in trenutka, ko nisem kričala, ko bi morala.

Na hrbet mi lahko narišejo avtokarto, ki naj bi ji jaz sledila. Vendar ne morem. Mogoče način ni pravi. Mogoče celo oseba ne. Mogoče  samo jaz nisem pripravljena dati moje nedotakljivosti.

V bistvu pa moram povedati, da ne morem več razmišljati o sebi. S svojega okna vidim modro nebo. Vidim sonce. Nekdo zgoraj ve, da se bom vrnila nazaj v svoj obstoj, ko bo čas. Takrat se bom verjetno vsem razdajala. Takrat  bodo moje misli našle dom in nekdo ga bo našel pri meni.

Do takrat; mene ne boli prav nič več. Tudi vdihi in izdihi ne. Rebra ne pokajo; kosti se ne lomijo. Hrbtenica ostaja zaceljena. Stare fotografije so zamenjale nove. Dobile so strast ali pa nazaj svojo slast.

Lahko se tiho odmakne svet od mene. A jaz za temi srci ne bom šla. Tudi na nekem samotnem hribu se ne bom več spraševala, če se počutim izgnano ali pa se nekdo drug počuti tako.

Ne moreš nekomu dajati samo »odlomek« sebe in nikoli celotnih delov.  To je to, kar se trenutno da dobiti od mene. Odtenki so drugačni. Čeprav se veliko ljudi trudi, da bi bila oblečena v povsem drugačne barve. Da bi me nekatere besede tako močno potegnile, da bi jim celo sledila. V tišini ali v največjem hrupu.

Od deških let že nisem bil

kot drugi - ne z očmi odkril,

kar drugi so - in ne strasti

pil v skupnem vrelcu kakor vsi.

Iz vira istega sprejeti

gorja znal nisem, ne ogreti

srca za isto slast omam;

kar ljubil sem, sem ljubil sam.

By Poe

Two Of Us - Blue Night Shadow