In kaj zdaj?

Najhujše stvari so se že zgodile. V letih, ko sem naivno padala na poglede. Zgodili so se točno v predsobi. Potem je zavladal molk in jaz sem nemo zavzdihnila. Odklenila vrata in vedela, točno sem vedela; podarila sem ji še eno brezupno leto. Ker nisem zmogla - dokončnosti.

In jaz?

Ne bom iskala boljšega sogovornika v dialogu. Ne bom dokazovala svetu, kaj vse potrebujem za svoj obstoj. Ne bom se trudila obrniti stvari v drugačne smeri. In tisto, kar BOM NE; iskala odgovore v času.

ČAS  - Kdaj pa je čas delal za vse enako? Kdaj?

Lahko sem sanjač in bedak. Nekaj, kar pa ne morem biti -  je doživljenski sanjač, ki verjame, da šele JUTRI bodo stvari izgledale boljše. Čez leta pa se bodo stvari utrdile. Yeah right!

Prav tako. Najhujše se je že zgodilo. Moral se je ustvariti prostor v meni. Tistega, kar si najbolj želimo - se vedno bojimo.

Lahko si želim pozabiti - vendar me je strah, da nikoli ne bom zmogla imeti - tako lepih spominov.

Lahko si želim pozabiti grde spomine - in me je strah, da lepi spomini nikoli ne bodo mogli prevladati grdih.

Lahko si želim ljubiti - vendar me je strah bolečine, če bom "ponovno"  grdo »spodrsnila« - na čisto ravnem prečudovitem terenu.

Lahko zaključiš in mi izrečeš v obraz - »Obupala si nad ljudmi«....

Popravi se  - nad ženskami.

Predno pustim, da me nekdo stre; predno nekdo olupi mojo povrhnjico; zarije svoje prste v mojo kožo; pusti neizbrisljive sledove;

Predno se vse to lahko zgodi; mora postati moj pogled steklen. Mojemu telesu mora biti prav vseeno, če je polomljeno; moje srce mora noreti po življenjskem prostoru; in meni mora biti prav prekleto vseeno, če padem v tretji rundi in potem takoj umrem.

Tako noro vseeno mi mora biti. Tudi, če so odgovori prekratki. Srce ne sme obupati. Tudi če sovražim in potem ljubim ta  njen »ne vem«!

Dokler ne oživim tudi umirala na obroke ne bom. In kaj zdaj? Ta sama ideja na to - prekleto ogroža. Ker?

Ker se mi zdi tako absurdna kot tista izjava, ki sem jo poslušala; nekje; v nekem dialogu dveh, ko ENA NEKAJ BI; druga stran pa izjavi na povsem OBIČAJNO vprašanje; » Le zakaj si ti za hudiča z menoj?«

Odgovor;

» Ja, bejbi, z nečim je pač treba »ubijati« čas«!

To je razlika pri meni;  biti "samska"  še naprej.  Vse je bolje. Samo ne ubijati čas z krvavimi rokami. Samo ne se dotikati srca, ki noče krvaveti. Samo ne se zapirati med širi stene, če se ne znaš domisliti česa boljšega. Samo ne; » In kaj zdaj?«

Res je - življenje si znamo uničevati še na drugačen način. Pustimo ljubezen. Ona ima najvišjo vrednost v življenju. Tako visoko, da tudi cene ne znamo postaviti. Misel na »njo« ima neprekosljive posledice. Ona je pač najboljši marketinški oglas. In vendar - najslabše plačan. Tako je poceni, da nihče ne verjame v njeno visoko kvaliteto. Kvaliteto ocenjujejo po zunanji embalaži in po tem, kdo več plača za njo.

Ker, če zunanja embalaža ni dovolj dobra - potem to ne bo šlo v promet. Kdo pa še danes gleda na kvaliteto?

To je tisto, kar je danes postavljeno pred ljubezen - denar. Z njim pač »kupujemo« namišljene prijatelje. Tiste, ki imajo pa »bujno domišljijo« pa mislijo, da lahko kupijo še ljubezen. Z denarjem si kupujejo pripadnost in zaradi denarja ostanejo v zavetju senc, ki jih uničujejo.

In kaj zdaj?

Mene vse to ne gane. Prav ne zanima me. Zapojem si to pesem (Sve bi seke ljubile mornare - Magazin) in si rečem; » Naključja mo2dra ne obstajajo. Jih ni. V mojem slovarju zagotovo ne.  

Omisli si bolj preprosto življenje.

Ženske - zlomijo človeško toplino. Mene pa zebe. Zebe do kosti. Gradim in rušim. Stojim in padam. To vse ni za mene. To vse nočem biti jaz. Nisem oživela - dokazala pa sem si, da umrla pa tudi nisem!

Enrique Iglesias - Tired Of Being Sorry

Novica Novaković je tako lepo zapisal;

» ..in v polmraku se ti zazdi, da je površina jezera posuta z drobnimi kristali, ure se spremenijo v minute in minute v sekunde, kamen, katerega nosiš že stoletja, se spremni v krik, ki izgine v daljavi, pomisliš: rad bi bil reka. »