P O L D E R 

Vzemi me seboj

kjerkoli si

vzemi te dlani

poljubi ta usta

dotakni se telesa

vzemi me seboj

kjerkoli si.

Modri dan

polzavestne misli

tequila party

skriti obrazi

obetavni dvomi

roke na zid

do konca pokajen cigaret

IN

life goes on.

Vzemi me seboj

kjerkoli si.

Mogoče se srečava

kje na poti

sun...moon...whatever

izbriševa iz spomina

rdeče in bele barve

začutiva

ples morja

nemo obstaneva

prislonjeni na zid

se sprašujeva

"Kakšno vrednost ljubezen ima?"

By Mo2dra

Kako težko se zadnje čase pogovarjam o sebi. Začnem z "ne vem" in končam stavek z "ne vem". Vmes se mi nabirajo vprašanja, ki potrebujejo moje odgovore. Teh pa seveda ni.

Jaz pa največ, kar lahko dam je "ne vem" in divjam po praznih ulicah in ne razmišljam prav ničesar. Kot, da ne morem. Kot, da bi prav to morala delati- pa je čas prehitel vse smrtnike.

Pazi na svoj hrbet, sem slišala prejšni teden. V šali se obrnem in rečem, če so tudi moja "kolena" v nevarnosti. Da, prav tako. Kot da tudi ene stvari nočem jemati resno.

Ni več časa, da bi bil resen. V meni pa tisti tihi nemi občutek. Skoraj na polovico slečen in potem se spet obleče. Prav na hitro ter pobegne.

In tako iz dneva v dan. Znova in znova.

"Ne vem" pravzaprav nosi v sebi ključne odgovore. Pove vse, če znaš poslušati. In ničesar, če si ustvariš svoje mišljenje in narediš svoj zaključek.

Zadnje čase se DA prav lahko;  obupati nad menoj. Osiveti zaradi mojih izjav. Osamljeno tuliti v noč zaradi mojih izgubljenih poti.

Jaz pa enostavno SEM in potem me NI. Potem pride  faza, ko sem  "OUT" . Jaz pa odpiram okna in bežim  z vetrom v roki; s soncem v očeh; svobodno in brezmejno v deželo, ki nima imena. Na morje...TJA...vedno TJA..

Kako odtujeno mi je zvenel ta stavek. Ti (mo2dra)  si navajena biti sama ampak ne "samska". Premisli še enkrat, bi rekla. Vendar nisem.

Ker jaz sama pri sebi ne znam več sešteti let, ko sem SAMSKA. Druge so bile z menoj. Jaz z njimi nikoli. Ne, na ta način kot so one bile z menoj. Premisli. Če jaz še vedno ne znam biti "samska".

Ta "nalepka" na mojem hrbtu mi je všeč. Tudi, če mi zagrizeš v obraz in rečeš, da ga ne bo človeka, ki bo razumel moj neslišni jezik. Del mojih sanj bo razumljenih in tiste, ki ne bodo - bodo ostale moje. Tudi TA STAVEK mi je všeč.

Konča se vedno enako - kako si ti "zajeban človek"...Tako preveč iskren za ta svet in kako nemogoče je ujeti del tvojih misli. Kako nemogoče je leteti s teboj; kjerkoli si...

Lahko ti človek le sledi...po poteh, ki so mu vidne...In vendar tvojih pobegov ne razume nihče. To je tvoje. Vzroki so nemi. Kot odgovori. Lahko umreš na drugi strani od spraševanja. Tebe ni.

Mene ni, si šepetam...