Jutra vedno narišejo nasmeh na usta. Kot, da kličejo, da jih je potrebno raziskovati. Tako, kot se jih še spominjam. Nenavadno mi je sploh pomisliti, da ob sobotah vstajam ob šestih zjutraj. Zdi se mi, kot da je to vdor v moj oklep, ko se tudi ena sama celica še ni prebudila.

In vendar ni lepšega kot jutranji tuš ter sprehod. Ko vse mesto spi. Takrat dovolim, da se vsa tišina ponovno naseli skozi mene. Še dobro, da ne živim na morju (kakšna nesrečna-), ker takrat bi z neko obsedenostjo spuščala skozi pore moje kože ta morski zrak ter dovolila, da se naseli v mene vse, kar je ostalo živo. Ali pa je to zgolj moja "glava", ki me opozarja, da je čas za ponovni obisk.

Vonj, ki me uspava. Dolgi sprehodi in tisti slan okus, ki se ga je nemogoče znebiti, kot ti sonce zažge povrhnjico.

Poznate tisto, da je čas, da si ustvariš nove spomine v glavi. Slediš nekemu jutru in ti je prav vseeno kaj bo prineslo. Vseeno je, kaj bo na drugi strani. Prav lahko se zgodi, da se zaljubim v tako tako zgodnja jutra; jaz, ki se ne zaljubljam več. To je bila tema prejšnega tedna. Prekleto dobro vprašanje in "baje" izredno slab moj odgovor. Teorija iz mojega lastnega "vsakdanjika", ker se ne; zaljubljam več. Tako močno ali pa tako drastično. Prej bi rekla, da ljubezen pride do mene; na nenavaden način in potem  "zbledi" zaradi vsakdanjosti.

Potem se vedno znajdem v preseku, da sem jaz tista, ki ne dovolim, da nekdo s svojimi prsti zaigra po moji notranjosti. Različnosti bi nas morale privlačiti. Vrata bi se morala odpreti. Brez tega, da nekomu daš ključe od svojih vrat. So stvari, ki so dostopne vsakomur. In potem so sobe, v katere ne sme vstopiti vsak. Lahko. Če se po nekem naključju znajde v njih in celo ve, kaj točno mora narediti v tej sobi in čemu je ta soba sploh namenjena.

Meni pa se vse prevečkrat zdi, da ko se "ženske" slučajno znajdejo v teh sobah, da še vedno ne vedo, kaj hudiča sploh počenjajo tam ali pa bolje; sploh ne vedo v katero sobo so vstopile.

Tako se zgodi, da sicer "zarežejo" v del mene in potem vse uplahni, kot tisti val, ki se počasi razlije po morski skali. Ne odnese prav ničesar in tudi skalo ne premakne. Oh, to vprašanje puščam odprto...ker nikoli ne veš, kdaj točno me ožigosa obraz, ki ga poznam ali pa ne poznam.