V tej obleki skozi novo življenje

brez pozlačenih besed

do svoje resnice

brez poškodovanega spomina

na prostost

sladkosti in omam

v sanje

ki so najlepše.

By mo2dra

V letu 2009 naj vas osvobaja misel :

» Ko smo si dovolj blizu, si lahko šepetamo.«

By Rudi Kerševan

Ko greš skozi življenje

besed

metuljev in

ženskih likov

ki so vedno enaki

ampak vseeno malo drugačni

Ko greš

skozi to življenje

takrat moraš vedeti

kateri so

ženski liki

votlih  besed

brezglavi metulji

nikogaršnji spomin

stara želja

nova kri

to moraš vedeti

predno postaneš

njihova koža.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=a5zTlEMD-gc 

Nimava čudnih navad

nisva zapuščeni in sami

nisva iz sedmih dežel

nimava vedno eno minuto uro nazaj

nisva stari mesec dni

nimava ničesar

kar bi zadržali

samo nekaj trenutkov

ko želje narišejo nebo

ko greva

pa nočeva vedeti

kam - do kje

nimava ničesar

kar bi naju vrnilo

nimava ničesar

kar bi naju pozabilo

sva

ker morava v ogenj

v reko

v plamen

v dim

da nekoč bova

iz teh izgubljenih dežel

našli pot domov.

By mo2dra

Meni bi moja mama reka: " Sledi sebi in tistemu, kar čutiš"...in za ceno svojih sanj bodi vedno pripravljena plačati dvojno ceno." In tako vedno plačam dvojno -  za sanje in za drugo plat medalje.

Kjerkoli si....poljub!

Ko sem ti ukradla srce

si videla samo še

zeleno barvo

okoli sebe

ko si me vprašala

če smeš okušati

svoje ustnice na meni

samo zato

da nehaš razmišljati

o poželenju

ki ga jaz ne morem slišati

ti pa moraš vedeti

kako je padati

brez kril

z zaprtimi očmi.

Ko sem ti ukradla srce

nisi govorila

dolgo časa

ko sem ti ukradla srce

so minila stoletja

da si sebe vrnila

v stanje

ki ga danes jaz imenujem

pesem.

By mo2dra

Julija bi rekla, da besede lahko resno poškodujejo človeka, Katka bi rekla, da povedo največ o življenju, Ale bi rekla, da na to se ne izplača več izprazniti tudi enega kozarca več, Luna bi se utopila v njih in zaradi nje; a jaz bi mislila na druge stvari.

Vedno mislim drugače ali pa skoraj enako. Mogoče so samo besede tiste, ki najbolj dišijo, besede so opomin, ki ga lahko bereš še vrsto let, tam so vsa čustva, ki so jih pogoltnila leta.

Potem  živimo leto stranskih učinkov.

Vendar jih potrebujemo. Besede. Ker so koristne. Ker ves ta kaos v njih, to smo mi.  To so naša zvijača in najboljša podlaga,  ko nam metulji začnejo dišati na koži.

Vsaka koža potrebuje prav besede. Z njenimi besedami gremo na prvo ali pa zadnjo pot. Udarijo nam v glavo, ko nam vino teče po grlu. Zaboli nas srce, ko prerežemo tkivo njene poezije in pustimo, da se nam razlije po telesu.

Nikoli mi ni bil jasen stavek, ko smo rekli, ah, to so  "le" besede. To zna vsak. Zmotno. Od stotih napisanih ali pa shranjenih mailov, sta mogoče dva tista katere besede me zadanejo - že prvič. Poznate tisti občutek, ko se vam zenice odprejo na široko in samo buljiš v ekran, ker ta ni izgubil nobenega čara.

Pa mislimo, da zmore vsak in vsak dan, kjerkoli, v dišečem ali zatohlem prostoru, vedno, tam, samo za nas, napisati besede, ki ostanejo, besede,  s katerimi poletimo, pozabimo na čas.

Tiste, ki se izpišejo na koži in ne na vsaki koži, naši in samo zaradi nas.

Slepo mislimo, da to se nam lahko zgodi vedno in povsod. Ujamemo  glas kitarista na cesti, ki sam za sebe, na takšen dan, ziblje v ustih besede, ki spremenijo njegov glas, pa pomislimo kdaj, da besede, ki jih izgovarja -  nikoli ne izgovori drugače, kot pa samo takrat, ko ima v roki kitaro.

Je kaj drugače za nas? Ali pa za vas, ki jih berete?

Naučite se leteti z njimi in vedno boste lahko odpotovali tja, kjer Sonce zahaja, tja, kjer vsak pogled lahko umre.

Besede,  ki so raztresene povsod in zato, ker ljudje narobe mislijo, da nimajo zvoka, vonja in  da ne obstajajo.

Vsake, prav vsake imajo - skrivni dotik in verjemite....

besede se vas ne bodo dotaknile same od sebe...

By mo2dra

Vsak dan mi govori, da to bo moje jutro. Vsako minuto mi šepeta, da zdaj, zdaj pa se bo zgodilo. Vsako sekundo me pelje skozi širino preostalega dneva. Vsako leto me pripravi, da razmišljam o njej. Vsakokrat, ko moje telo trzne od poželenja, se ustavi ob meni. Poglej? Zazrem se kot teslo v nova vrata. Kaj že gledam? Aja, tisto, kar nikoli ne vidim. Lepo. Nemogoče je slišati besede, ki ne gredo do mene. Nemogoče da te ne pogoltne sto vulkanov, če je tvoja vdanost skrivnost, ki je nihče ne razume.

Kje je prostor, kjer se zbirajo želje?

V vinogradih to ni. V novih sadovih to ni. Imaš prav. Vsako leto je enako.

Odprem okna in poslušam. Mogoče boš pa to leto prišla iz tiste svoje jame v katero si se zaprla. Mogoče bo pa to leto stekla kri skozi osušena polja.

Mogoče.

 Vsak dan, vsako sekundno, vsako minuto - enak šepet.

To niso misli za vsak dan.

samo kadar mislim

nate.

Samo takrat

si zaželim

tvoje nedolžnosti.

Mogoče.

Samo takrat

odpiram usta.  

Mogoče.

ampak to še vedno

niso misli

za vsak dan.

By mo2dra

Daljna, bogata in neznana

je Brazilija, moje drugo telo,

večnost, iz katere govorim, spim, hodim.

Nagovarjal sem svojo smrt k izdaji, begu:

prepozno, človeški rod je izginil,

ob cesti, dolgi nekaj tisoč kilometrov,

so ostali pšenica, basen, vulkan, zora

in dvakrat po dve stoletji. Tja me

zdaj kliči.

By Danijel Dragojević

(prevedel Uroš Zupan)

http://www.youtube.com/watch?v=tse6pLvwYEg&feature=related

Misliš, da še vedno lahko?

Začutim znotraj sebe

tebe

kot čutim

tvoje besede

od zunaj?

Misliš, da še vedno lahko?

Drsim po tvoji notranjosti tja,

kjer imajo ljudje vedno srečo

 v vseh možnih igrah.

Misliš, da znam vrteti čas nazaj?

Da še vedno lahko?

Postanem dotakljiva

brez besed.

Misliš, da lahko?

By mo2dra

Rekla ni ničesar. Samo izpustila me je izpred svojih oči. Dva dni pozneje, ko je sebe še vedno ohranila pri življenju, je poklicala. Mogoče je želela popraviti okus, ki ga je imela v svojih ustih, mogoče  jo je napadla neverjetna lakota, mogoče je pogrešala, da je imela manj težav sama s seboj, kot ponavadi, mogoče se jo je loteval kakšen dvom, ki jo je naredil tako mogočno, kot tisto obzidje preko katerega ne gre vsak norec. Mogoče.

Pa še vedno. Rekla ni ničesar.

Jaz pa sem rekla:

» Narediva splav in pustiva, za boga, pustiva vse misli tukaj in pojdi iskat upanje«

Ničesar ni rekla.

Samo nasmejala se je. Po dolgem času je zmogla tudi to.

By mo2dra

Molčali sva, ker drugega nisva znali. Molčali sva, ker je bilo težje brati misli.

Do konca dneva sva molčali. Potem sva začeli pisati. Tisto pravljico, ki te ponoči pokrije in zrahlja blazino. Tisto slišno pravljico, ki je mogoče že davno pozabljena.

Molčali sva v temi. Takrat se mi je zdelo, da čutim kako po njeni koži hodi tisoč mrvljincev.

Ugasnila je luč in rekla: " Ti, si moja največja živjenjska napaka" in predno je ugasnila luč je še dodala: " Verjetno zato najljubša, čeprav nikoli ne boš vedela kako boleča...

Čeprav to vem..še danes molčim....

By mo2dra

Tako od daleč se mi zdi,

da sem tam,

kjer ni besed,

da sem tam,

kjer  tišina še žive ubije

da sem tam,

kjer opazujem tvoj začetek,

da bom vedno tam,

ko bo prišel tvoj konec.

Tako močna se mi zdi,

tvoja ljubezen,

tako krhka,

kot da stojim na oblaku,

ki nikoli ne neha jokati,

Tako zlahka

 greš v mene

tako zlahka pustiš

sebe meni

tako močno te na trenutke boli,

da vem,

enostavno vem,

da nekoč

bodo vsa vprašanja

enaka vsem tvojim odgovorom.

Takšna si,

ob meni.

Vedno

brez mene.

By Mo2dra

Sem in potem me dolgo časa ni. Hočem samoto, hočem tišino, pa vem, da samo danes še pogledam v sebe in jutri, da jutri začnem ponovno, ponovno od tam, kjer naj bi se začel korak. Pa vem, tiho v sebi vem, da jutri bom ponovno shranila med »osnutke« torej danes, danes za vsak jutri - nekaj je ostalo tam - v odklopu - v Dalmaciji. Ne znam še natančno tega opredeliti, ne danes, ne jutri, ne najdem tega zapisa tudi ne med »osnutki«.

Jutri bom zagotovo tako natančno načrtovala dan, kot sem ga včeraj. Ga nisem. Ga ne bom. Prisluhnem tistemu, kar pada iz mene, pa potem se zopet dvignem - vse kaže da dlje kot pod ničlo ne pridem. In ta dež - še dežnik se bom navadila nositi s seboj. Pa nočem, pa ne morem.

Ja, čez nekaj minut bo do mene prišel točno takšen občutek. Moje dlani v vodi. Verjetno bodo kar tam ostale. So ali pa ponovno bodo. Joj, bog, jaz moram nazaj.

Je še kaj novega?

By mo2dra

Včasih so želje mehak plod moje bizarne domišljije...In bizarne stvari ostanejo vedno najbolj blizu srca.

http://www.youtube.com/watch?v=B1e6RK4aMWI

Ale in jaz   na robu sveta, na robu tistega, kar ona imenuje svoboda. Ta se ji kristalizira v očeh, ko samo obuje svoje plezalke in že je tam, kjer je začetek njene svobode, tistega, kar ona imenuje - preplezala bom cel svet  - pa ga nihče ne more občutiti tako močno, kot moje dlani, ko se "prijemejo" za skalo.

In tam, kjer veter izsuši vse solze, kjer sonce omehča pogled, kjer dlani otrdi skala - tam je prostor, ki je namenjeN samo za njo in tam vsaka duša najde svoje dogovore na vse praznine, na vsa vprašanja - ko odideš domov...

...vse več..pa najdete v fotkah...Dalmacija...nepredstavljiva, negibljiva, prazna, polna duše, polna energije...Vse, kar najdem tam, je brez sten, brez okvirjev v katerih se znajdem vsak dan, brez spopada sama s seboj.. - to je moje svoboda.

To je negibnost, ki se ji reče - ŽIVLJENJE LJUBIM TE.

Je vredno vsaj "1x" v življenju oditi na takšno "modro" pot, kjer vsi postanemo velikani, hlapci ali pa sužnji.

Ale v elementu..

pripadam  - temu pripadam...

Ko vprašaš Ale, kaj je svoboda...

Zadnji atom moči...

saj ne moreš, da ne bi tekel...kjer ima srce svojo moč...

rekordno malo kav se je izpilo...

Ale kuha...(brez sira ni življenja - za njo:)

Tako na kratko - od mene za vse, ki ste "tukaj" ali pa prisotni osebno v mojem življenju.

HVALA, KER STE

Sanje SO in bodo za vedno OSTALE MODRE.

..ta moja ponedeljkova jutra so vedno tako...lost in my dreams...

Včasih me tako stisne, da namenoma dam kovter čez glavo in poslušam lastno dihanje... minuto ali pa dve in že se obrnem na drugo stran in prav nočem, nočem narediti koraka ven iz postelje.

..pridejo dnevi, ko bi najraje napisala...Prespala bom dan in potem bom prespala še noč..zjutraj pa se bom zbudila v jutro, ki sem ga namenoma izpustila...kot da bi hranila za sebe najboljši del jutra...

in potem se bom zbudila v poglavje " Lost in my dreams"...

Julija...kako nežno znam napisati tvoje ime..in tako nežno ga ne znam nikoli izgovoriti...

In če bi beseda "če" govorila...in bi se jaz in ti znašli v nabitno polnem lokalu..ustavili svoje poglede..bi to bilo več kot besede in manj kot vse, kar bi se občutilo...in če bi ne "zatajil" nagon po preživetju..bi sedla za klavir...in samo za tebe igrala...to...in to bi bilo več in nič manj...to bi bila jaz...in na drugi strani ti...In "ko" bi me vprašala zakaj ta pesem, bi rekla, ker si ti edina, ki zna poljubljati dež..in ker si edina, ki bo to vedno znala..tako lahkotno se prebijati skozi besede in vedno imeti v mislih, da jih je najtežje izgovarjati...ker tvoje besede imajo ritem in čas na svoji strani...

To ni trenutek nekega časa...to je čas, ki je ustavil svoje moči...Čas, ki nima imena...Ni ne tvoj in ne moj...samo čas...in pogovori s teboj...tega ni v knjigah..tega časa ne ustavi nobena beseda..ta čas enostavno ni minljiv...

Ta čas samo nima imena...kot dež ne šteje poljube...izgubljene na vseh obrazih...Ta sleherni čas...ki nima imena.

http://www.youtube.com/watch?v=XSNUeCM78do

Ko pa ženske začnejo pisati o svoji svobodi, ko prebiram takšne uvodne vrstice, si mislim:

" Iz katerega suhega vodnjaka si pa ti pila?" Le kdo je iz tebe naredil to, kar si sedaj?

Mogočna in posušena. Svoboda. Kakšna beseda.

Ja, mogoče samo jaz nisem pravi naslov, da se meni piše o takšnih zadevah. Mogoče samo nisem človek, ki bi bil celo življenje zaljubljen v stavek: " Dajva, bejbi, živiva nevarno in komu mar kaj bo prinesel jutrišnji dan! Bolje živeti na suhem in se dodobra namakati v vseh oceanih.

Svoboda - ni mi jasno kdaj jo začnemo ceniti. Nekatere so še vedno odlične v tem, da jo celo življenje samo izgovarjajo. Sliši se prav "romantično" in prevzetno.

Rudi Kerševan je imel prav, ko je zapisal:

" V plamenu strasti izgoreva razum."

Pa se vedno najde "kakšna žival" v človeški podobi, ki zna ukrasti svobodo in ugasniti strast, da jo nikoli več ne izgovarjamo lahkotno in mogočno. Ne obremenjujete se, če tega nikoli več ne slišite. Ta beseda je izgubila svojo vrednost desekrat na kvadrat tisti trenutek, ko jo bo oseba na drugi strani vpričo vas izgovorila. Če boste iskale šibko točko, se naslonite prav na to.

Nagon po preživetju bo namreč rešil vse mite o svobodi. Samo besede bodo tiste, ki bodo postale plehke in posušene.

Zdi se mi, da je svoboda kot dober nasvet, ki ga dobiš od nekoga, ki se točno s takšno "rastlino" prehranjuje. Ne, to ni zavajanje. To je dan, ki je in bo minil v naših glavah, kot najbolj puhlast in plitek.

In ko smo dovolj daleč, da se nikoli ne bi ozrli nazaj, potem se spomnite, da nekdo še vedno pazi na nas. Vendar to ni roža, ki bujno kaže svoje cvetove ampak tista, ki je ovenela in posušena. In še vedno bo v odločilnih trenutkih dala svoj glas. Nikoli namreč ne bo govorila, da je svoboda tista, ki jo je naredila ovenelo ampak nasveti, ki so bili vedno izgovorjeni, kot nekaj najboljšega, kar nas je lahko doletelo.

Obrišite prah, ki nastaja v vaših besedah, ker drugače boste nekomu drugemu pustili, da začne razmišljati namesto vas.    

http://www.youtube.com/watch?v=FlFzBYMAGj8

Hočem

toliko časa

z jezikom nanizati besede

da bodo

spregovorile

namesto

odsotnosti

naju dveh.

Ustvariti razdaljo

zmanjšati tveganja

znoreti

izgoreti

Ne zate

zaradi vseh besed,

ki so moje

in te režejo

kot tiste pesmi

ki so potopljene

v tebi.

Lahko ostaneš tam

ponosno

stojiš

 paziš na dež,

ki zdrobi

vse,

kar ne morejo

moje oči.

By mo2dra

Danes - se spomniš  -danes se pišejo velike besede. Danes se je potrebno pogovarjati o vsem, kar je mistično in ne izgublja svojega sijaja. Danes je potrebno občutiti kožo v dlaneh. Danes je potrebno poljubljati ustnice, ki se ljubijo drugače.

Danes, prekleto, bi se morali začeti ljubiti  - na čisto nov način. DANES. Lepa beseda, ne.

No, jaz bom cel dan na rekreaciji. SE zgodi:)

In zvečer, ko bo vsega konec - bom še vedno mislila enako. Enako kot točno ta trenutek, da danes je ta dan, ko bi morala početi vse te stvari. Danes. Komu mar za jutri? Komu mar kaj je bilo včeraj?

In zvečer, bom še vedno imela prav te misli v sebi...Zvečer!

Ko pišem nekomu - tudi ko pišem tebi - , si predstavljam,

da sem vrgel (oprosti banalnosti) sporočilo v steklenici v morje.

To je edini način. S tem ti hočem izraziti

                                svoje popolno zaupanje:

                                da si (oprosti mi) morje.

Na tubi zobne paste, ki sem si z njo umil zobe,

je napis, ki obljublja

sedeminpetdesetodstotno (!)

zmanjšanje občutljivosti. A

črni kemični svinčnik, ki ga držim, utripa

kakor podvodec,

ki ga strese dihanje

velikega psa.

In ob vsaki črki, ki jo s to roko zapišem, čutim

pripravljenost, da se začnem učiti neko abecedo.

(Ne! Ko pišem tebi, ne pišem nekomu.

Pišem TEBI. Pišem nikomur.)

Vem:

Če bom z roko segel v zmes

hiše, ki jo rušijo, zmes

malte, opeke, kamna, lesa, peska,

zvitega železa, vlažnega blaga,

bo v moji roki

                            pismo.

By Miklavž Komelj

December kaže svoje "dobronamerne čare".

V načinu, kako se mi nekdo predstavi, je več podatkov kot v njegovem osebnem dokumentu.

Kakšen preplah nastane v glavi, ko nas nekdo vpraša nekaj, zaradi česar moramo razmišljati,

preden odgovorimo. Kakšen vihar nastane v srcu, ko zagledamo nekoga, ki bi mu radi povedali nekaj,

kar je nastalo v srcu zaradi njega.

Imam bujno domišljijo. Ko nastane lakota neznosna, sedem k mizi, jo pogrnem z miznim prtom, zaprem oči

in sanjarim. Kmalu zavoham vonj dobrega kosila. In ko odprem oči, je, kot da bi se zgodil čudež. Na mizi ni več prta.

All by Rudi Kerševan