Mogoče še ni  čas?

Čakamo.

(prekmalu čas odreže svoj kos) 

Povozi, kar je ostalo.

(v spomin ali pa opomin)

Si to kdaj čutila?

To previdnost, ki je odpuščala in kaznovala.

Smejem se.

Tam, kjer ni časa - ni besed.

Ti to veš.

Vedno bolje kot sem jaz.

By mo2dra

Nikoli se ne bomo spremenili

v dežju in snegu

ostali bomo

razkošni

vedno nosili

težke sanje.

Nikoli se ne bodo

spremenili

oceani naših misli

vedno bomo

živeli

kot sanjske ptice,

ki prisluhnejo

ter se v istem trenutku

odmaknejo.

Ne.

Nikoli se ne bomo spremenili.

Vedno bomo tam,

kjer ni vhoda.

Vedno bomo tam,

kjer ni izhoda.

Ne.

Nikoli se ne bomo spremenili.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=mtVN8vpRIJ0&NR=1

Ne morem

kot da je ni,

ker je povsod,

kamor seže moj korak.

Nepotešena

se odmika,

ko s solzami v očeh

pobiram črko za črko iz

njenih ust in jih

polagam v dlani.

By Julija

Nekaj se bo zlomilo.

V nama.

Ponavadi tisto kar, ne obstaja.

Nekaj

me bo z rahlim pritiskom

porinilo

nazaj.

Nekaj se bo zgodilo.

Lahko in prazno

me bo pustilo.

By Mo2dra

Zašepetaj in

z zadnjim poljubom zapečati,

da se bova vedno

vračali tja, kjer se

smeva razlivati čez obzorje.

By Julija

Ni ga časa,

ki bi razumel

moč besede,

kot ljudje,

ki se drznejo

 ljubiti.

Brez njih.

By mo2dra

Iz mojega

sveta

ne odideš,

ne da bi me pogledala,

ne da bi me poljubila na čelo.

By Julija

Ne znam drugače.

Pri tebi.

Čez razpeto mrežo

ne znam drugače.

S teboj.

By mo2dra

Če bi se moje besede znale ljubiti s tvojimi...

http://www.youtube.com/watch?v=v4Pg-2LP76g

Ne glej me v oči

še vedno je nekaj tam

mora biti.

Morda je vsa barva sprana

vendar lahko se zgodi

da še vedno

še vedno

nekaj najdem

tudi

ko ne gledam v oči.

Nisi drugačna

samo drugače diši

tvoja koža.

Nisi podobna vetru

samo izgovarjaš

v zrak

besede

še danes

jo ne morem pogledati v oči.

By mo2dra

Včasih razmišljam o tej praznini, ki je v meni. Imela naj bi smisel. Mogoče samo en zaničljiv nasmeh, ki bi ti pokazal, da lahko občutiš trda realna tla, še predno samo pomežikneš. Lahko tudi spoznaš žensko, ki se vsega tega dotakne v tebi. Jaz temu ne morem reči, začetek,  samo zaradi tega, ker se je znašla v prostoru, kjer ni ničesar. Ni stola. Ni mize. Samo tišina in praznina.

In tako obstoji v tem prostoru. Zebe jo, kot še nikoli prej. Besede se ji odbijajo od zidov in vedno ima občutek, da karkoli naredi - bo vedno samo na začetku. In kljub vseemu - temu tudi začetek ne more reči.  Vse prej spominja na živo katastrofo. Kaos, ko ne ve, ali bi se ulegla na tla ali pa bi nepremično stala ter poslušala, kaj je tisto, kar ohranjam le zase v tem prostoru.

Vendar, ko si enkrat v tem prostoru - te sigurno pelje nekam. V tiste drobne porcelanaste koščke, ki jih nihče ni pobral, nihče jih ni zlepil skupaj. Da, ko si enkrat v tem prostoru  - si v bistvu na sredini. Takrat se odločiš - ali  boš odprla vrata in zbežala ali pa boš ostala.

Zato je resnično najtežje v življenju -  ostati.

Prav neverjetno je,  kako smo ljudje sestavljeni. Nekateri krvno prisegajo na dejanja. Drugi se obračajo stran od besed. Tretji ne izpustijo izpred oči, ne dejanja in ne besed.

Nekateri pa smo podobni tišini, ki spominja na neskončen ocean.

Če je vse prej potekalo po ustaljenih tirnicah, sedaj sigurno to ne bo. Privoščimo si namreč ene in iste napake. Še vedno so stvari, ki nas ne bodo nikoli spametovale. Še vedno smo bolj navajeni sedeti na dnu čolna. Še vedno ne verjamemo več v moč in hitrost. Narobe nas je ocenjevati, če izhajaš iz sebe, kaj bi ti naredila.

Mi znamo sebe oviti v odejo in se vedno samo potapljati na dno.

Narobe misliš, ko razmišljaš o veri. O zaupanju. Narobe razmišljaš, če misliš, da jaz to razmišljam. Da verjamem. Na slepo.

Moj beg je drugačen. Zavit v tišino. Ni čas tisti, ki razpolaga s tišino. In tudi vera že dolgo časa nima prav nič s tem. Tudi, ko je telo lačno, se prav nič ne zgodi. Presedeš se samo na drugo stran čolna ter opazuješ vse tisto, kar ti ponuja razgled.

Misliš, da se zganeš? Misliš, da rečeš kakšne odvečne besede? Misliš, da prosiš?

Samo umakneš pogled. Nemogoče je nekaj občutiti, če nekdo na drugi strani stoji nepremično. Ne, ker je prešibak ampak ker misli, da vse stvari samoumevno pridejo.

Včasih se celo spomnim kakšne izkušnje, ko si nisem rekla, bolje je ne vedeti kot pa na vsak način skušati razumeti.

Pika. Nekaterih stvari se ne da razumeti. Prav. Bolje je tako. Nekatere stvari tudi besede ne morejo izpovedati. Nekatere praznine za vedno ostanejo prazne.

Nekaterih ljudi nikoli ne moreš pogledati v dno srca. Pika. In z nekateri se ne moreš smejati. Kakor tudi ne moreš z vsakim jokati.

-----------

Prav neverjetno pa je, ko ti v glavi poči tisti zvok, ne odnehaj sedaj. Prav neverjetno,  kaj vse nas ohranja pri življenju. Prav neverjetno je, kako te lahko zagrabi panika, ko pa manjka samo nekaj figur do konca partije šaha.

Včasih pa je prav neverjetno, kako lahko nekdo predrami vsa čustva v nas. In to sredi največjega miru, ki spominja samo še na strašno neurje.

Prav neverjetno je, kako malo je potrebno, da človek zbeži in kako veliko (preveč), da ostane.

Prav neverjetne pa so VČASIH tudi besede, ki se izpišejo, kar same od sebe. Le zaradi koga? In v katero reko se izlijejo?

Ona se sedaj vozi v Ljubljano. Izpila je vse besede. Iztrgala je svojo dušo. Preslikala nebo. Zvezdam ukinila svetlobo. Drevesom vzela zeleno barvo.  Vse je vzela. Zaprla svoje besede v smetnjak. Pospravila sobo. Odprla okna. Zakričala v besu besede tri, ki so vrnile nazaj odmev. Stala nepremično potem je zaprla vrata sobe ter se odpeljala.

Na vratih je še želela izreči tistih nekaj nemih besed. V spomin praznemu prostoru. Vendar ohladil se je vonj, s katerim je včasih zaspala. Ali te je kdaj strah? Vsega tega iztekajočega se časa, ki ga primerjaš s svojo bolečino. Ali te je kdaj strah?

Strah  - predno se odpelješ nazaj v Ljubljano. Tam si ogleduješ hiše, vrtove, ulične svetilke. Tam bivaš, pa še komaj živiš. Ali te je kdaj strah? Tako strah, da se nikoli več ne bi odpeljala v Ljubljano.

By mo2dra

Slišim tvojo žalost

pripoveduješ jo

neslišno

padaš ter rasteš

kot temno nebo

brez modrine

brez sonca

ta tvoja žalost

slišna

iz vseh ust

pride do vsakega srca.

Slišim

vse to, kar

ni tvoje.

Ostaja brez glasu.

Tam leži

čez cesto

počiva

na neki duši

takrat je deževalo

dež je spregovoril 

okna so zadihala

stene so spremenile barvo.

Ta žalost

slišim jo.

Ni tvoja. 

By Mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=wl_u0lrB7fM

Ko zmanjka besed

takrat prideš na vrsto ti.

Ti

ki zaustavljaš čas

Ti

ki premagaš strah

Ti

ki veš  tako malo o življenju

mojih besed.

Jaz

na drugi strani ogledala

Jaz

na drugi strani neba

Ti

na vsaki strani

moje pesmi.

Ko zmanjka besed

takrat pride tišina.

Tista tišina,

ki jo prepoznam celo jaz.

Jaz

katere besede niso moje

niso tvoje

vendar so povsod

kot kapljica,

ki polzi

ter slači

tišino

tvojega srca.

By Mo2dra

Rudi Kerševan je imel prav. Napisal je knjigo: » Gledam modro vidim plavo«, podpisal avtogram v svojo knjigo. Tja, za mene. Bilo je vprašanje. Edino. Od kje inspiracija za vse te besede?

Odgovor: Če bi živel kot drugi to počenjajo, nikoli ne bi več našel sebe skozi besede, skozi vso inspiracijo, ki jo doživljam, ker  jaz sem jaz, nobenemu podoben. Preprosto. Jaz.

Zanimivo. Jaz o »Rudiju« in potem ga srečam. Sreča ni naključje. Kaj pa ljubezen?

Napisal je:

» Videl sem jo po dvanajstih letih. Nekaj zarez na njenem licu, nekaj žalosti v njenih očeh, a v kotičkih njenih ustnic še vedno moje ime.«

By Rudi Kerševan

----

Jaz pa se vprašam, Rudi, bi jo sploh še prepoznala. Ljubezen. Nazadnje sem ji pa res, dvanajst let nazaj zrla v oči. Pustila mi je takšen pečat, da sem si dovolila biti svobodna samo zato, da nikoli več ne bi občutila te širine bolečine, ki se je zarila v mojo notranjost. Zaradi nje, edine, ki sem jo ljubila, sem spoznala razkošje objema in poljuba varnosti, ki ga v vseh teh letih nisem nikoli več srečala. Postala sem ptica svobode, in vendar se je ta svoboda razširila v čisti nesmisel brezmejnih površin.

Nastale so besede, izpisane modro in resnično...

Želela sem biti jaz, pa sem vmes pozabila, kdo sem, ustavila sem svoj korak, ugasnila luči, tako je še danes, v temi se vidijo stvari, ki jih drugi ne morejo videti. V temi se ti porajajo vprašanja, katere odgovore nikoli ne moreš poznati le ti. Ti, ki misliš, da si sam, sam na drugi strani sobe, kjer ni oken, kjer ni svetlobe, tam si ti, ti, ki poznaš vse poti, do katerih želim priti jaz. Jaz, ki nisem ti in ti, ki že dolgo ne znaš biti več jaz. Ali si lahko tako daleč ali si samo sebi postala tuja?

By mo2dra

A vse velike ljubezeni minejo. Nehajo boleti. Izgubijo širine. Izgubijo svojo globino. Jaz pa na površju ne znam plavati. To je ostalo v meni.

Jaz: " Ne čutim", ničesar

Betka: " A se moram sezuti?"

Verjetno se je svet spremenil okoli mene. Verjetno je tudi ostalo še nekaj okusa v besedah, ki jih nismo izrekli ampak smo jih le izpisali. Verjetno tudi vsaka odločitev ni najboljša ampak je pa privabila velikanske spremembe. Opazne zgolj na meni. Verjetno mi v tem obdobju tudi očala ne bi pomagala.

Kako sem že (pre) slišala nadaljevanje tega stavka..« Če dam na tehtnico to, kar je zdaj ali pa da bi vse bilo obratno - sprejmem to, kar je sedaj. Logično, da je bilo slišano (pre) slišano.

Grozno..to besedičenje okoli odnosov bo mene ubilo. Kako mi je Julija podarila fantastično kopijo iz neke blazno zanimive knjige »Moški nad prepadom«. Le zakaj mi je podarila prav ta "naslov":))

..to večkrat preberem in se nasmejem do solz..Ta julija...

Gre pa takole:

» Rudi, » si je rekel, »sam si, kot pes.«

» Beno, » je stisnil skozi zobe, »nareži si vrv«.

» Franc, » je šepnil, » če boš padel v prepad, boš ostal kar tam, če pa boš padel na planoto, se boš moral vrniti med ljudi.«

No, Julija, pa reci, da življenje ponuja samo eno možnost.

Kaj pa če bi šli takole:

» Julija, stisni zobe - še pes si ne zna tako močno zarezati vrv okoli svojega telesa.

» Francka, nehaj tako kričati zaradi tebe bom padla v prepad in se bom morala vrniti med ljudi, ki pa ne bodo živeli na planoti.

»Tina, pa daj ne govori neumnosti. Niso vsi ljudje ostali v prepadu, kamor se ti vedno znova vračaš?« Ali pač?

V tem »skopiranem listu« pa je še en dober stavek od  preveč zares dobrih.

»Obrneš se stran in ti živjenje mine, je brundal v viseči mreži in si z roko zasenčil oči, da bi lahko opazoval gamsa, ki se je po skalah spuščal proti njegovi koči. » Nihče ni kriv, da je tako, Bog je nekje zgoraj in se ne ukvarja z ljudmi, ti pa še zdaj ne vedo, kaj naj počnejo sami brez njega, kako naj se vedejo, kako naj ljubijo, kako naj ravnajo s svojo dušo, ki jim zabrli v telesih, ko se ustrašijo smrti. Duše so večne, vendar kaže, da začenjajo živeti šele, ko človek umre...

Rudi, » je zamrmral po premolku, težke misli premišljuješ, nič ne razumeš, življenje je pretežko zate in vse, kar lahko narediš je, da se ga ne dotikaš.«

Rudi, jaz pravim, mogoče pa to ni prav slab nasvet.

http://www.youtube.com/watch?v=8q-L3vNwsAE&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=34Ua5ZIaNMQ

VSE, KAR SI

Moja prva misel,

ko novo jutro me zbudi.

Edina želja v kriku bolečine,

ko besede izgube svoj pomen.

Neusahljivi vrelec mladosti,

ki zapolni znova bežečo praznino.

Morje kričavih tihih šepetov,

ki se izgubijo v sanjskem vodnjaku.

Nikdar pozabljena pesem

in ples mehkih metuljev.

Osupljiva neuslišana molitev

z dotikom angela v svojih dlaneh.

Edinstvena norost hrepenečega hrepenenja,

ki daje prostost rajskim pticam ljubezni.

Obsedenost zaljubljenega nemira

In želim, da ostane -

do konca mojih dni -

vse, kar si.

By Ingrid Peinkicher

( Piromanka srca)

Prišel bo dan,

ko se razklalo bo nebo

in me posrkalo vase.

Prišel bo dan,

ko bo strah prejel drugo ime

in me vrgel v kot.

Prišel bo dan,

ko bom tehtala svoje življenje

in te spoznala v njem.

Ne upam si drzniti prvega koraka,

ki bi me potegnil iz te morije

in prosim Boga, da mi nakloni moči,

da vzdržim...in da zadržim srce.

By Ingrid Peinkicher

P.S.

Pa zakaj imaš vedno prav...

Nimam  - ampak,  ko pa se je potrebno odločati za svoje življenje, za svoje srce, za tisto, kar je moje potem raje poslušam sebe - tudi, če je narobe, ker bodo to posledice, ki so nastale zaradi mojega "napačnega razmišljanja".

Mogoče pa sem samo "prevečkrat" bila na robu nečesa, kar mi je bilo neznano in sem navajena, da hodim po temi, kjer so "baje" pravi odgovori skriti:)

nikoli ne prideš, kadar

rečeš, da prideš, pa nekako

vseeno prideš

.....

Da padava med vrstice

med vrstice mesta padam sama

včasih s tabo v srcu z rokami v žepih

in navidez me ni po tistem ko si končno rekel

sonce vedno ne zaide, včasih kar izgine

By Ana Pepelnik

Danes sem dobila zanimiv mail od  neznane deklice, ki jo je zanimalo, če sem našla, kar sem iskala. Mogoče bi ji morala odgovoriti in jo najprej vprašati: " Kaj točno pa sem iskala?"

Nekaj minut molka,

malo tišine,

kava zjutraj na balkonu,

pogled, ki zazna ljudi okoli sebe,

življenje, ki pomeni nadaljevanje

dež, ki me neusmiljeno tolaži,

meglo, ki redči vsa vprašanja,

čas proti kateremu se ni treba bojevati,

Seveda

to sem našla.

Mir.

Na mail pa nisem odgovarjala.

By mo2dra

Ta slika me je nasmejala. Pozno in vendar me je. Kako sva lovili tega ptiča, ki je prisluškoval pogovorom.

Kava je lahko tudi izredno zabavna.

To jutro ...deževno...

To jutro...utrujeno...

Ta večer...brezmadežno čist...

Ta moja senca...v plesu solista...

krasen dan.

By mo2dra

Do sredine po vseh štirih

prišlo je

slabe tri metre stran

na robu sveta

 Oklevam

Nič zato

To počenjam

že celih

365 dni.

Ustavi se slika v glavi.

pa to je ogromno

nekega iztekajočega se časa

panično

vse proti meni

jaz pa še vedno

s konico ušes

mehkobo

na rob sveta

Oklevam.

Nič zato.

Nočem v ribnik.

Hočem ocean.

ne zaradi varnosti

ampak

ker več ni manj

in manj ni več.

Nočem dva ali tri mesece

hočem val

ki razrahlja vsa tveganja.

Nič zato.

To počenjam že

več kot 365 dni.

Ogromno.

By mo2dra

Le najti jo je treba

ko ni več strahu

ko ti glava ne visi

čez rob.

Le najti jo je treba

malo hitreje

zaradi bitja srca.

Le najti jo treba

to misel,

ki izziva

to srce

ki je močnejše

od vode

ali pa vseh tistih minutk

ki se jih ne spominjam več.

Moraš biti žejen

da iščeš?

Moraš umreti, da

ugotoviš, da si bil celo življenje

žejen?

Le najti jo je treba

Misel,

da potem si lahko rešen

in ne umreš

od žeje.

By mo2dra

 VSE NAJBOLJŠE

Želim ti, da bi VAMA uspelo na vajini novi poti.

Lahko bi ti napisala cel roman - vsega po malem in vendar od vseh želja, ki jih imam - zmaga vedno v mojem slovarju samo ta - predaj se ljubezni ter njej.

To je edino kar šteje. Tudi, če je še tako težak dan, tudi če ni nič ni  tako kot bi moralo biti - je objem in zavetje, ko prideš domov  - zmagovalna prvina.

P.S.

 Se vidimo na "pregrešni večerji" - NE?!:)

Temu se pa jaz "pač" nočem upreti in se tudi ne morem. Damm!

Modrosti iz "senilnega spomina":

Pridi, pridi - pa nič ne reci - besede zadnje čase so tako uvenelo pajčevinaste, da se skozi njih ne vidi prav ničesar. Just the way I like it.

Kot "drugo" - zadnje čase težko pišem. Vzrok ni "žeja" ali pa "brez mixa" vitaminov ampak dejstvo - da nekaj časa bom potrebovala, da se bom lahko "normalno" priklanjala, plazenje po kolenih absolutno odpade, hitri ter preveč nenavadni gibi odpadejo - lahko sicer grem na sprehod ampak resnično "počasi" in z občutkom za okolje okoli sebe.

Je "jeba", če si človek ustvari v glavi vizijo, kaj si je celo živjenje želel trenirati. Ah, ko bi vsaj ostala pri "tamburici".

In spet in spet. Dežuje. Prefinjena utrujenost in noge v viseč položaj.

Ga ni boljšega občutka. Podpisano in overjeno.

Stanje: Kronična utrujenost samo razočarano vzdihuje.

Se ti vračajo moči, me vpraša, dvigne glavo in pogled ji zatava po prostoru.

Moje moči, se zamislim. Neskončno dolgo si namreč želi potovanja po mojih spominih. Ker je ena izmed redkih, pazi, katere spomine si želi slišati.  Tiste spomine, ki preglasijo tišino  v meni. Ko me ujameš v takšen monolog, ti je lahko žal za vse slišano.

Zna vprašati dva vprašanja in zaradi njih dobi odgovor, čemu me polovica stvari v življenju več ne gane. Vendar njo zanimajo samo spomini, ki imajo dolgo trajanje. Spomini, ki mi kradejo vodo ter posledično odvračam od sebe vso drugo hrano.

Ali je volja enaka moji moči? Si pričakovala, da ne bom mogla izpljuniti grižljaja, ki je moja mešanica strahu in prevlade? Kako lahko na grob način ubiješ še tisto malo upanja, ki ga ima oseba na drugi strani? Se ti tako povrnejo moči?

Tako tiho in mirno si z rokami  pokrije svoj obraz. Rekla je, da dežne kapljice odtekajo iz nje, kakor tisto življenje, ki ga je včasih čutila. Ko je preživela. Čeprav je bilo vsak dan težje. Občutki so bili lahkotnejši.

Te jutranji piškoti so tako trdi, kot usojena ljubezen. Boš še en piškot? V čaju ali kavi se čudovito zdrobijo. Plavajo. Kot trenutek...

Se spomniš, ko sem ti nekoč davno, po neki žici, pripovedovala, da nam ostanejo v spominu vedno najbolj bizarni momenti.

Pretvarja se, da ne sliši. Pa vem, da minuto zatem, ko bom zaprla vrata, bo skušala vse te nerazumljive stavke razvozlati. Kot takrat, ko mi je rekla, ti si oblak in jaz sem Luna.

Zakaj pa Luna? Zato, ker vsakič, ko jo gledam vidim njene oči, vidim njen nasmeh in tvoj dotik je čista podoba oblaka. Vendar oblaki vedno zakrivajo lunin nasmeh.

Lahko uporabiš to sliko v najinem primeru?

Ne vem kaj je hujše. Doživeti brodolom na odprtem morju ali pa potovati po svetu s kompasom, ki je že stoletja pokvarjen.

Jaz pa ne vem, kateri dan sem se nehala truditi, za nove moči. Misliš, da je bil to četrtek ali petek ali pa se je vse tako lepo začelo kot končalo prav v ponedeljek. Ko smo svoja telesa prepustili tokom vetra, svežega dežja in manično čakali na prvi sneg. Misliš, da bomo takrat še vedno vedeli kam si želimo iti? Kdo bo premikal korake ali pa nas tudi besede ne bodo več povohale, ker bomo tako odtujeni.

Ne, nikoli se nismo nehali truditi. Tudi nikoli si nismo želeli vso noč prespati v strahu. V tistem strahu, če bo prišla nazaj. Nazaj proti jutru ali bo enostavno pustila, da jo noč vzame za svojo.

Nekoč sem poznala moškega, ki smo ga dejansko klicali »Noč«. Zamišljeno me gleda in se na glas smeji. Noč, ponovi.

Vedno je bil oblečen v črnino. Vedno srajca in hlače ter velike črne čevlje. Potem si je ogrnil dolg širok plašč čez ramena, se usedel na motor in odhitel po tisti ulici. Zdi se mi, da smo celo ulico imenovali; Noč je glavni na Glavarjevi ulici.

Smeji se tako glasno, da vsak čas pričakujeva, da bodo sosedi začeli zvoniti. Izdihne in me gleda.

Ta tvoja iluzija, je brez kančka dolgočasja.

Si se kdaj vprašala, če pa morda (morda pa res) je vse to, kar bereš takšna resnica, da jo lahko brez zadržka izrekam kjerkoli ? Si kdaj pomislila, da drobtinice, ki ti jih ljudje povejo o sebi, so del največje resnice, ki jo ljudje danes imenujejo - iluzije?

By mo2dra

Zaradi »vsega« se vprašam, kako nam sploh uspe preživeti. Le razmazane površine se vidijo, počasni postanemo med listjem, včasih smo del nečesa, kar je nadvse zanimivo, včasih pa skrajno otopelo naletimo na nekoga, ki zbudi v nas to spečo žival. Popravi se  okus ter ostrina vida.

Morda pa le nismo tako obupno gluhi. Natanko tako.

Na ustnicah prijazen tresljaj, skomig z glavo, ter utopitev v lastnem prepričanju ter na lastne oči. Želimo še kaj več - mogoče?

Seveda. Radi bi bili vedno enako motivirani, naslonjeni v naš najljubši položaj in v takšnem položaju si želimo dremati celo večnost, dokler bo dovolj njene vode v naših ustih.

Naslednje jutro bi se z enako hitrostjo oblekli, spili tisto kavo v stoje, se zazrli skozi okno, pogledali okolico, ki nas obdaja, ter doživeli to večno poglabljanje vase, kot nekaj edinstvenega.

Nenavadno.

Neverjetno je povsem enako kot neustavljivo. Lastni svobodi se ne da uiti skozi glavna vrata tudi v spomin se tega trenutka ne izplača vtisniti . O tem naj pišejo pesmi drugi. Tisti, ki so nešteto ur prebili v množici, ki jih je skušala na enak način obuditi, o tem naj pišejo vsi tisti, ki izrekajo eno, potem pa pozabijo, da v kotu sedijo »neme priče«, ki imajo očarljiv izraz na obrazu. Predvsem zaradi življenja.

Večina pa »morda«, kakor se bere, res ubesedimo popolno eleganco solističnega koraka, še vedno srečamo tako divje živali, ki so preprosto nagnjenje k pretiranemu lenarjenju. Še glas se jim trese, ko izrekajo sebe.

Zdelo se nam je, da smo ves večer plezali, plezali, plezali....samo zato, da smo potem lahko padali, padali, padali tja, kjer nas zbudi samo Sonce, čaj, kava ter glavno upanje - novo jutro.

By mo2dra

Draga mama,

V tem letu smo vsi malo »postarani«, modrejši, za odtenek smo se prestavili malo v »ler«, do mene namreč vse prihaja s štirimesečno zamudo in vendar »živimo«. Pride dan, ko smo bolje in pride dan, ki ga prav ne moremo označiti za »najboljšega«. Pa ga zato vržemo v predal »izkušnje po naše«, in gremo z glavo naprej. Ti to razumeš.

Upam, da si ti »potegnila« najboljše, kar se je dalo. Mi še vedno vztrajamo na »zemlji«. Baje še nismo našli vsega, kar smo želeli ali pa tistega, kar nam pripada.

Kiss, tvoja forever izgubljena hčerka (in ne edina).

Z Julijo iščeva najboljše stavke..z nekim čudnim smislom za humor se sprehajava čez vrstice..verjetno sem jaz debil, ki opazi in vendar noče nič oprijemljivega izreči, da nekaj, nekaj še pleše z nama v tisti sobi, nekaj, pa to nisva samo jaz in ona in potem dolgo nikogar več..

TE besede...te robovi...ta občutek...ta neznosni vonj, ki ni praznina..te besede, ki  nikoli ne zapolnijo...to življenje...

Ti si sestavljena iz besed

Ti pa iz kristala

Zato »čaj«..

V jutrih vedno samo »kava«...

By mo2dra &Julija

Z Julijo se verjetno utopim v besedah...pridejo ven iz mene kot zrak, ki sem ga tako dolgo tiščala v sebi...kot da bi nekaj moralo dozoreti v meni...pa preveč stopam po poteh, ki se jih ne spominja nihče...Julija pa vedno vzame za sebe podrobnost..eno samo podrobnost, da naredi pravo gojišče za besede..kot tista zbirka, ki ji ni všeč: » Prostor zate, pa jo bereva, jaz jo berem in ona vpije na drugi strani »še«, čeprav ji je všeč samo stavek ali pa dva...meni pa samo naslovka pesmi, ki je fenomenalna..in Julija na ta naslov doda njegov stavek:

» Vse kar nisem jaz«.. - By Peter Semolič

( to nisi ti sem jaz ne jaz sem drugo

nasprotno tebi jazu gledam mehki

obris telesa pod rjuho čelo

milino ustnic gledam vse kar nisem )

By Peter Semolič

Pa je minila večnost od kar je kdo pisal pesmi za mene..pa je minilo stoletje, ko se je samo dihalo...verjetno se je »vmes« tudi živelo in vendar jaz tega nisem opazila...Verjetno se je naredilo še marsikaj drugega..pa je vse ostalo..kot pravi Julija ..« V neizrečenosti dvojine«...to zdaj krasi mojo pisalno mizo...mislim si, da je to opomin ali pa neizbrisljiv pečat..ali pa nagon po preživetju, kot bi rekla Julija..tako je namreč definirala zakaj vse velike ljubezni v nas umrejo..kako pride do tega, da sploh umrejo..Julija je šla naprej raziskovat to področje.. v  meni pa  sta ostala samo dva stavka, ki  nočeta odgovorov, ker so bizarni in tako drugačni..

Povej mi ta tvoja dva stavka, pravi Julija...povej...

» Kaj naj jaz naredim zdaj z vso to ljubeznijo, ki jo imam v sebi?«

» Kam je šla ta ljubezen?« Kam je vse to odšlo? Ko ni ničesar, kar bi bolelo, ko ni ničesar, kar bi krvavelo? Kam vse to gre, ko je vsega konec?

..prebiram to »dvojino«...ta tvoj monolog...teh pesmi...in izpišejo se mi tvoji stavki...tako mogočni in samo tako tvoji..kot vsa tista vprašanja, ki jih nosiš v sebi...tista vprašanja, ki morajo dobiti moje odgovore...ki jih pa ni...jih ni...to je edini odgovor..na edino tvoje vprašanje...

Kdo gladi tvojo kožo,

ko se ljubim s teboj - sama?

Kdo te vabi v svoje

misli, da v njih

prepoznaš

odtenke svojih sanj?

Komu dopuščaš,

da neslišno odpira

že davno zlepljene

strani tvoje pozabljene

knjige življenja?

Čigave ptice počivajo v tvojih dlaneh?

By Julija

  By Peter Semolič