Vzdihnem. Kakšen dan. Toliko ene resnice ampak v meni ni več prostora. Privlečem se domov in naredim nekaj, kar že dolgo časa nisem. Nalijem si vrelo vodo v »moj lavorček«, pri tem umetnem delu si skoraj poparim vse noge, se usedem na stol in počutim se, kot da bom zaspala kar sede.

Tako vsaj deset minut poslušam čisto tišino, dokler ne pokliče Katka, ki jo takšno vreme resnično meče iz tira. Zopet mi »fila« glavo s slikami o dvojini...v stilu...dežuje, glej, zaspiš na kavču, si ogledaš kakšen noro dober film, se pogovarjaš do onemoglosti ter poslušaš dihanje in kapljanje dežnih kapljic na okensko polico..

Nekaj časa jo poslušam. Zavzdihnem. Potem izrečem: » Draga, pozabila si dodati, da bi mogoče » na koncu« predlagala še, če se gremo sprehajati bosi po dežju..«

Začneva se smejati. Ta Katka, ko že mislim, da ne bom preživela, me potreplja po hrbtu in še predno uspe kaj izreči, ji rečem, da tudi slučajno ne bi zdaj izrekla tistega stavka: » Saj bo«...

Mehko "hrope" v telefon; » A ti veš, da si naravnost najbolj seksi takrat, ko se tako razburjaš in po »nepotrebnem« trošiš vso energijo?!«

Natočim si vodo ponovno. Nocoj ne potrebujem besed. Dež je prinesel različne občutke.