Lahko mi puščaš odprta vrata, lahko se me tudi dotaknejo besedne strasti, lahko vse to ampak sprašujem se: » Zakaj sebi dopuščaš mene?«

Ne poznaš moja poškodovana mesta, ne poznaš momente, ko me še vedno vse boli, ne zvenim prav nič drugače tudi, ko so moje besede krvave in potrebne temeljitega premisleka.

Pa vseeno pustiš, da te boli, pa vseeno te nikoli ni v moji kopalnici, pa vseeno nikoli ne boš odstranila mojih ran s poljubi..pa vseeno ne boš prišla nikoli tako blizu, da se bodo menjale strasti...

A moram ti povedati..ne puščaj odprtih vrat. Ne potrebujem jih. Nikoli ne bom objemala tvojega telesa, videla svoje življenje v tebi, nikoli ne bova govorili o smešnih malenkostih, ki podaljšujejo noči, nikoli ne bova prestopili meje...

Četudi bi si  jih jaz vedno želela prestaviti, te meje, ko ne morem stopiti naravnost proti tebi, ko v hladnih nočeh ne mislim nate, ker še vedno pišem in prisluhnem vsakim sanjam, četudi sem izgnana iz tam...

Ta stavek: » Ni še čas« lahko prav razočara človeka. V takšnih trenutkih si rečem, seveda, vse to »do sedaj« je bila zgolj vaja. Tem stvarem ali ljudem se nisem mogla izogniti. Zveni kot najboljši izgovor.

Bi se ampak se nisem. Ko sem bila enkrat »tam«, sem bila v svetu ležanja na oblakih iz čistega bombaža. Svila je izgubila pomen. Bistvo - mogoče sem bila pa srečna. V njihovih tišinah  - nevidna v sebi in za njih. Vedela sem »večino časa«, da ne smem, pa mi je vedno nekaj vzelo vse moči.

Tesnobni občutki so me zadušili. Prepričljivo so napovedali moj »zlom«. Iz rok so mi začele padati stvari. Vse je bilo tam - samo tega vprašanja nikoli ni bilo: » Si osamljena ob meni?

"Si kdaj sploh pogledala moje oči?" SI???

Najlažje je reči "saj bo", vstati in zavzdihniti. Prav smo naredili, ker smo pokimali in izmaknili poglede. Vse to, kar smo naredili, se nam je zdelo, da smo se že davno odrekli lastnim slabostim in strahu. Poglede smo samo opazovali. Komentirali jih nismo, ker bi preveč ranili mesto, ki je pravo gojišče za solze.

Zavzeli smo položaje in igrali igro "žal mi je". Kar te zmrazi, ni podobno lastni ignoranci ampak zdelo se je, da prav nihče ni trpel zaradi izgube. Ljubezen je odtekla čeprav smo bili ves čas izredno koncentrirani na igro.

Počutili sva se na vrhu sveta čeprav sva izgubljali, ko je bil dan vroč ali pa hladen. Čeprav sva se prestavili na vse možne načine, da bi ujeli ritem. Tisti ritem, ko srce reče: " Bodi previdna"...

Vendar to ni pomembno. Vse se je odvijalo v tako počasnem posnetku, da se je "trenutek" sam zgodil hitro.

Zidovi na ulici so naju objeli. Dlani so mehčale jesensko listje. Vse, kar je steklo proti nama ali pa za nama, so bili ljudje, ki jih nisva poznali.