Ne plačaš davka zato, da začutiš, da si plačal svoj dolg. Niso vse besede TUKAJ, da te napojijo ter zadovoljijo. Tudi meni se včasih (ne) sanja, da sem na cesti katere imena ne poznam. Pa se ne vprašam, če sem zgrešila smer samo želim ostati na tej cesti.

Pa tudi občutki niso vedo pravi, da se razumemo. Večkrat, ko »najdem stransko cesto« zavijem, ker mislim, da bom prišla drugam. Na še bolj prašno ter nemogočno cesto. Pa ni druge poti,  zopet se znajdem prav na isti cesti s katere sem zavila.

Pa tudi vedno mi ni najbolj udobno. Še prevečkrat začutim ujeto sebe v besede, ki jih ne poznam ali pa besede ne poznajo mene.

Pa sem še vedno tu. Tudi, ko ni prav nič razumljivega, tudi ko slutim, da močnejši izgubljajo in šibkejši dobijo vse bitke. Pogledi so daleč od tega, da bi bili čisti, pa še vedno pride trenutek, ko se dotakneš, ko se ljubiš, ko ne sanjaš, ko se spominjaš, ko si tam, kjer drugi ne morejo biti, še vedno si tam, kjer ni prav ničesar.

Pa zato ne plačaš davka, pa tudi življenje je to lahko - KER - vsi pridemo enkrat na vrsto. In ne potrebujem, da sem prepričljiva, prikrito nesrečno srečna - lahko sem samo jaz, ki ne obožujem presenečenja ampak zatreti jih pa ne morem.

Plačam z nasmehom. To je največ, kar lahko storim.

Ne morem se udomačiti v besedah, ker mi jih drugi vedno znova skušajo pazljivo položiti v usta. Navznoter mislim drugače. Navznoter se vse drugače razkraja. Na površju so  stvari mehke.

Kako natančno človeško smo zmotljivi. Vsaka koža pa le ni rdeča in boleča, kljub temu, da ima izredno vidne znake. In simptomi niso vedno edini pokazatelj prebranega.

Z besedami se da leteti. Paše. Kopati in se zakopati. Izrisati ter prerisati. Tega ne more vsak razumeti. Kot ne zmore večina razumeti tišine ter besed, ki se ne izrečejo ali pa ne izgovorijo. Na vsakemu oblaku se pač ne da - sedeti in sedeti. Niso vsi ljudje takšni kot so bili.  

Stvari se spreminjajo. Niso to samo ulice, letališča in jeziki. V besedah so osebe. Izoblikovane ali preoblikovane. Čas je razigrana prispodoba. Kot kava ni samo žlička v katero vmešaš sladkor. Lahko je veliko več.

Včasih te sanje zbudijo. Včasih skušaš ubežati sebi.

Potem pa dolgo časa v tebi vse kipi. Miruje.

In ljudje mislijo, da si nesrečen. Ta mit je potrebno počasi razbliniti.

Uročijo te oči. Drugo vesolje. Najhujši dotiki. Najboljši poljubi. Najboljše besede in znotraj njih »ti«.

To ne izpira ljubezni.

To je tisto, kar raste in obstane. Ni za vsakega. In vsak ni za vse.

Tako miruje in kipi polsen mojih želja.

Izredno preprosto ampak »ne - berljivo«. Ker?

Mora biti žalostno. Mora biti magično. Mora biti nevidno.

Saj tudi je.

Nevidnost je znotraj nas. Ne vidi vsak. Ne čuti vsak.

Kot nas tudi ljubiti ne more vsak. Včasih ni dovolj solza ali pa besed.

Zmanjka poguma, da nadaljuješ pot do konca sveta.

Pogumnih pa je vedno manj. Za življenje.

Ni vsak za »razumeti«.

Nekateri so »dovršeni«, ker so nerazumljivi. Po moje je še kakšen, ki čuti enako ali podobno.

Zato vsak ne plača enakega davka. Za enako bedarijo ali pa za enak življenjski uspeh.

By mo2dra