http://www.youtube.com/watch?v=YnYjS0JAkR0&feature=related

 Morava

se naučiti ljubiti

silovito

vseeno moram

zatipkati to besedo

predno pozabim

pozabiti na njo.

Zanese me

  vsakodnevna njena mantra

   MORAVA.

           By mo2dra

Moje.

Sveža knjiga, čisto novi cd in jaz na robu dežja....

Modrozelena

kako naj ti govorim o skrivnosti

kadar se loviš med vrsticami

poskusi napisat navodila za uporabo

če vsaj malo hočeš da ne razbijem

res se sliši kot ugibanje ampak ne vem

če zadostuje kot se nikoli ne ve

kdaj so stvari zlomljive in na robu

ali kdaj zmanjka

preveč modrega za eno jesen

in kdaj bomo zašli v pomlad

ki nikoli ne bo tako zelena

kot en trenutek najinega

ko z njega odpadejo vsi robovi

in od česa je odvisno srečevanje

od načina kako stopimo v prostor

ali od momentov ko se pogledi naletijo

od upanja najbrž ni še noben umrl

ampak kaj se zgodi

ko imaš dva krožnika v roki

najbrž zaškrta kot naključje

če se že ne razbije

tako kot je s stekanjem dveh samot v eno

pri tem moraš biti previden

in zakaj moram samo jaz pazit

da se ne zaletiva med vrstice

By Ana Pepelnik

( Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo)

 http://www.youtube.com/watch?v=aX2qP3gP_Vs

Hvala Julija...ob tej pesmi se umiri vse v meni...misli potujejo, kot da bi vedele kam morajo...in jutra so vedno prečudovita...Noro, kakšen efekt, ko človek samo zapre oči in posluša...(beri: moja soseda bo "navdušena" nad glasnostjo)....

Počutim se kot otrok - manjka mi samo še zeleni kopalni plašč:)

 

Verjetno je ostalo še toliko stvari razen besed, ki so bile izrečene. Verjetno in skomignem z glavo.

 Ali se kdaj vprašaš, če le nismo vsi izrekli »že« vse besede? Ali smo samo opešali v izpolnjevanju želja in se utrudili v uživanju?

Misliš, da besede  »bodo kdaj« govorile namesto nas? Misliš, da to že ne »počenjajo« ves ta čas? Ta čas, ki ima visokoleteče namene z nami.

Veš kdo bo izgovarjal tvoje besede namesto tebe?

Te besede, so vse, kar smo bili pripravljeni sprejeti in se prepričati, da nas bodo naredile »stare«. Ni važno koliko sulic nas zadane v srce, vse so bile namenjene obdobju, da bi začutili nevarnost prej kot pa varnost.

 

Misliš, da s temi besedami smo živeli nevarno? Smo pripravljeni opustiti stare navade? Smo se pripravljeni spustiti nazaj v dolino in se prepustiti nedostopnemu divjemu predelu, da bi našli svoj sijaj? Misliš, da smo ali sploh kdaj bomo - ponovno?

 

Tega jutra, ko sem to razmišljala, sem priznala samo svojo utrujenost. Minute predno sem lahko zaprla oči, so bile tako dolge, da bi se lahko spremenila v senco. Ta senca, ki bi me pognala v dir in jaz bi uklonila svoji volji in pristala Tam. Medtem bi moje misli počivale na odeji.

 

V takšnem trenutku tudi svojemu spominu ne izkažem nobenega spoštovanja. Dolgi pogovori bi morali razkriti svoje magične čute. Vendar noči so močnejše od Sonca. Te noči imajo takšne močne emocije, da veš, da te bo doletela kazen, kateri nisi posvečal prav nobenega pomena.

Šel si v novo rojstvo. Mogoče zaradi razvedrila ali pa so samo noči tiste, ki imajo značaj duhovite odrezavosti.

 

Noči so vedno lačne. Tako močno so lačne, da jih tudi želja ne bo obšla. Bogovi imajo včasih čuden smisel za humor. Očarajo najprej tvoja ušesa, potem te oblečejo v besede, primejo tvoje dlani in naredijo dolge korake v jesen, ki se je končala.

 

Naj se zrušijo te zidovi. Ostala bo samo kamnita puščava. V njo pa ni dobro priti brez vode in samo z velikimi pričakovanji.

 

Nekoč sem prebrala: » Ubogaj svoje sanje«. Nekoč srečaš tudi takšnega človeka, ki ga vidiš v sanjah.

 

V nadaljevanju »branja« je glasno in smehljaje izrekla: » mo2dra, bogovi ne marajo ljudi, ki živijo brez ljubezni«..

To je bila zadnja noč, ko so njene oči sijale od ponosa. Nebo je bilo razpeto v decembrskih nočeh.

 

Nepopolnost razumevanja, je še dodala...

 

Zaradi tvojega sanjarjenja boš začutila ime. Pred tem imenom ne boš mogla bežati in zaradi tega imena se ne boš nikoli vrnila.

 

Besede...le kateri norec je najbolj dvomil v njih?

 

By mo2dra

 

 

http://www.youtube.com/watch?v=Y2lH2E4Nqs0

Zaprl sem oči in pazljivo poslušal, da bi ujel zvok Sputnikovih potomcev, ki se še zdaj vrtijo okrog Zemlje in ki jih na planet veže samo težnost. Osamljene kovinske duše v neskončni temi vesolja se srečajo, letijo druga ob drugi in se razidejo, ne da bi se še kdaj srečale. Nobenih besed ni med njimi. Nobenih obljub, ki bi jih bilo treba držati. "

By Haruki Murakami

Ne vem, če je nevarno, če si tako razpoložen - je pa izredno zanimivo.

http://www.youtube.com/watch?v=bibtqDxXv1o

...vse v meni je danes želelo samo SPATI in še enkrat SPATI...

Zaspala je Runica  - verjetno je omagala od teže misli:) in Dreamy se sploh še ni pripravila na takšne extremne povzdige v zadnjem trenutku čeprav bi morala biti tega prav navajena  - od mene:)...

..zaželela bi si masaže + dobrega spanja pa žal (več kot očitno) to danes ne bo šlo...Čaka me še ogled "hudo" dobre tekme in čas ni na moji strani...

Se vidi - prihajajo moji letni časi in jaz se STARAM...

Hm...bo treba večkrat v hrib...večkrat...ker jaz prav "nesramno" dobro podležem, ko moja glava pravi: " A ne bi raje ostala doma?"..

To zimo to (na srečo) ne bo več šlo. Sezona "umrljivosti" je končana...saj je že čas...prvi november je tako blizu:)..In Katka (z obema copatkoma v roki) je prav nesramno "zavila" s poti, ko sem ji rekla: " Ej, Kati, greva za prvi november v Zanzibar"..

(skoraj se je "zadušila" v lastni kavi in rekla; " Pa saj sva pravkar prišli nazaj"..)...potem zavije z očmi in reče: " Greva marca"...Marca je ta čas...

Jaz pa ji vedno znova pravim; " Do marca se lahko zgodi še marsikaj"..kot recimo, da naju več ni:)))))...

Ja, Katka ponavadi ubije več trenutkov kot jaz. Zdaj se ne morem spomniti katera se je to naučila prej - ali pa sva se "posnemali", "prerisali" in narobe "skicirali" najini življenji.

dd - pa ostaja največja "humoristka", ko napiše, da mi tudi slučajno ne bi padlo na pamet, da prestavim najino kavo na "naslednjo zimo":))))...

Midve z DD sva ubili pa največ trenutkov. Podpisano in overjeno. Tega pač ne zna vsak.

Na juriš - treba se bo "topleje" obleči in temu sledi...(tega nisem izgovorila jaz).

...

Zaprem  oči. Misli  plapolajo v vetru. Težko je  dihati. Ne morem "še"  zaspati. Ne, ker je bi bilo prevroče za sanje ampak ker se pravi boji (za sanje) še  začeli niso.

Nocoj potrebujem nevarna razmišljanja. Tista, ki se ne zgodijo prehitro ampak ravno ob pravem času. Potem se nekaj časa sramežljivo gledaš in se nasmeješ. Zdi se, da vsi v  točno "istem" trenutku potrebujemo ogromno pomoči.

Smeh in fotoaprat. Rešive.)...fotografije vedno sproščajo, da misli odplavajo...

Te moje misli krčijo svetove.

Ponedeljek je "ta" dan, ko razmišljam samo še o kavi.

 http://www.youtube.com/watch?v=GzK5vQWzZ_E

Njo, ki je ni poznal ter jo ljubil, kot otrok, ki se ne more upreti sladkorni peni, ki se razstaplja v ustih.

Srce ni neprobojno steklo.

To veš? 

Predstavljaj si, ko notranjost pogori.

Ko iz lastnih zidov teče samo še kondenz.

Vakum, ki nastaja pa je neverjeten.

Naredi te tako nemočnega in drugačnega.

Zakaj igrati igre, če lahko zapreš oči in se počutiš kot, da  si cel dan v lastnem muzeju.

Muzeju svojih sanj.

By mo2dra

Ko nihče ne ve

ti čutiš.

Ko nihče ne

vrača spominov

ti veš

vse o drugih

o meni molčiš.

Hladno je to, kar nimaš

vroče, kar ne moreš dati

noč za nočjo

znova in znova

se razkraja,

vse oblike

tistega,

kar je moje

ostalo.

By mo2dra

Sva

kot razpoke časa.

Nisva

kot fotografije na katerih naju ni.

Potem

me pobožajo tvoje besede.

Povej,

ko ni ničesar

kaj sva Takrat?

By mo2dra

Danes bi lahko rekla, da sem razpoložena »vojno«. Srhljivo in boleče. Osvetljena je samo moja zamišljenost nad stvarmi, ki jih preberem in se me - sploh ne dotaknejo. Nenavadni so bili samo pogovori v živo danes. Vendar šele zvečer, ko so bila vsa okna zaprta.

Potrebujem »neverjetne sanje«, ki se bodo same od sebe preobleke in našle pot iz tega čudovitega gozda v katerem sem se znašla. Tam je vse tiho.

Pa to ni FIKCIJA- to samo tako je. Pika. Nobenega znamenja. Tudi, ko odprem okna mi nihče ne žvižga in cinglja. Vsi samo hitijo in hitijo. Pravzaprav me spomnijo name.

In ko imam resnično dovolj tega »vojnega razpoloženja« sama s seboj - se oblečem in  sprehodim po mestu. Uf, tega nisem naredila že sto let (vsaj meni se tako zdi) in potem gledam v izložbe in ugotovim, da pravzaprav sploh ne vidim nič drugega v ogledalu kot pa moj »kisel fris«...

Nadaljujem korake....«še z večjim dolgim obrazom«...

In potem nenadoma se po dolgi ulici, brez luči pojavita dve deklici, ki samo glasno poslušata kako smeh odmeva...Ta delirij jih spravlja tako v smeh, da odmeva od začetka proti koncu ulice...

Ko pridemo skoraj vsak na svoj konec - ugotovimo, da se cela ulica smeji, ker posluša smeh, ki odmeva...

Smejimo se vsi, ki hodimo ali pa stojimo...

Takrat si rečem, glej, kako malo je potrebno...

..Vmes mi »umre mobitel«....

In polletja je konec...

" Usojeno ti je bilo priti na našo celino. Že pred rojstvom si se z nekom dogovorila za srečanje in skupno delo, ki bo obema koristilo. Dogovor je bil, da se ne bosta iskala, dokler ne bo minilo vsaj petdeset let. Prišel je čas. Spoznala boš tega človeka, saj sta se rodila v istem trenutku in vajini duši se bosta prepoznali. Dogovor je bil sklenjen na najvišji ravni vajinih večnih biti.

By marlo Morgan - Imenovali so jo Dvoje src

___________________________________________________________________________________

Če pristopim do teh besed na meni "nerazumljiv" način in sklenem krog svojih lastnih spominov potem postanem tako začudeno osupla, da ne zmorem nadaljevati.

Ker?

Zgodilo se mi je:

decembra lani so mi dejansko pripeljali na pot osebo, ki ima sina, ki je rojen isti dan, isto uro kot jaz -  razlika je samo v kraju rojstva. Imava tudi enako ime - tukaj pa mi je odpovedala vsa logika.  Takrat vse, kar sem vprašala sta bila dva stavka:

" To ni naključje", ker jaz v to ne verjamem.

" Opišite mi njegovo življenje?"

..................................................................................

Naključja ne obstajajo in pika.

Ne plačaš davka zato, da začutiš, da si plačal svoj dolg. Niso vse besede TUKAJ, da te napojijo ter zadovoljijo. Tudi meni se včasih (ne) sanja, da sem na cesti katere imena ne poznam. Pa se ne vprašam, če sem zgrešila smer samo želim ostati na tej cesti.

Pa tudi občutki niso vedo pravi, da se razumemo. Večkrat, ko »najdem stransko cesto« zavijem, ker mislim, da bom prišla drugam. Na še bolj prašno ter nemogočno cesto. Pa ni druge poti,  zopet se znajdem prav na isti cesti s katere sem zavila.

Pa tudi vedno mi ni najbolj udobno. Še prevečkrat začutim ujeto sebe v besede, ki jih ne poznam ali pa besede ne poznajo mene.

Pa sem še vedno tu. Tudi, ko ni prav nič razumljivega, tudi ko slutim, da močnejši izgubljajo in šibkejši dobijo vse bitke. Pogledi so daleč od tega, da bi bili čisti, pa še vedno pride trenutek, ko se dotakneš, ko se ljubiš, ko ne sanjaš, ko se spominjaš, ko si tam, kjer drugi ne morejo biti, še vedno si tam, kjer ni prav ničesar.

Pa zato ne plačaš davka, pa tudi življenje je to lahko - KER - vsi pridemo enkrat na vrsto. In ne potrebujem, da sem prepričljiva, prikrito nesrečno srečna - lahko sem samo jaz, ki ne obožujem presenečenja ampak zatreti jih pa ne morem.

Plačam z nasmehom. To je največ, kar lahko storim.

Ne morem se udomačiti v besedah, ker mi jih drugi vedno znova skušajo pazljivo položiti v usta. Navznoter mislim drugače. Navznoter se vse drugače razkraja. Na površju so  stvari mehke.

Kako natančno človeško smo zmotljivi. Vsaka koža pa le ni rdeča in boleča, kljub temu, da ima izredno vidne znake. In simptomi niso vedno edini pokazatelj prebranega.

Z besedami se da leteti. Paše. Kopati in se zakopati. Izrisati ter prerisati. Tega ne more vsak razumeti. Kot ne zmore večina razumeti tišine ter besed, ki se ne izrečejo ali pa ne izgovorijo. Na vsakemu oblaku se pač ne da - sedeti in sedeti. Niso vsi ljudje takšni kot so bili.  

Stvari se spreminjajo. Niso to samo ulice, letališča in jeziki. V besedah so osebe. Izoblikovane ali preoblikovane. Čas je razigrana prispodoba. Kot kava ni samo žlička v katero vmešaš sladkor. Lahko je veliko več.

Včasih te sanje zbudijo. Včasih skušaš ubežati sebi.

Potem pa dolgo časa v tebi vse kipi. Miruje.

In ljudje mislijo, da si nesrečen. Ta mit je potrebno počasi razbliniti.

Uročijo te oči. Drugo vesolje. Najhujši dotiki. Najboljši poljubi. Najboljše besede in znotraj njih »ti«.

To ne izpira ljubezni.

To je tisto, kar raste in obstane. Ni za vsakega. In vsak ni za vse.

Tako miruje in kipi polsen mojih želja.

Izredno preprosto ampak »ne - berljivo«. Ker?

Mora biti žalostno. Mora biti magično. Mora biti nevidno.

Saj tudi je.

Nevidnost je znotraj nas. Ne vidi vsak. Ne čuti vsak.

Kot nas tudi ljubiti ne more vsak. Včasih ni dovolj solza ali pa besed.

Zmanjka poguma, da nadaljuješ pot do konca sveta.

Pogumnih pa je vedno manj. Za življenje.

Ni vsak za »razumeti«.

Nekateri so »dovršeni«, ker so nerazumljivi. Po moje je še kakšen, ki čuti enako ali podobno.

Zato vsak ne plača enakega davka. Za enako bedarijo ali pa za enak življenjski uspeh.

By mo2dra

Zavrti tisto pesem

za stare dobre čase,

ko me polomljene kosti

niso motile.

DAJ NO,

zaigraj tisto divjino

glasbe, ki me je zbujala,

ko sem imela oči zaprte.

Daj no

obriši prah s tistih polic.

Vrnili se bomo na stara mesta,

z novimi besedami

plesali bomo

med in čez njih

samo daj

zavrti tisto pesem,

ki je razžrla mojo notranjost.  

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=Q_sChCb8Bew

Ko ne razumeš - pusti. Ne hodi za senco. Ne trudi se, da postane resnično tisto, kar je nerazumljivo. Pusti.

Kaj pa se bo zgodilo?

Dež bo padal tako kot je prej. Sonce bo počasi izgubilo svojo moč svetlobe. Koraki se bodo podaljšali. Polja bodo postala tuja in pusta. Le kaj bi se drugega lahko še spremenilo?

Dotik. V vseh teh besedah nerazumljiv dotik. Ga bom lahko napisala drugače? Ga bom lahko prepisala? Bom lahko zaspala drugače? Bodo besede drugih izžarevale drugačno lepoto, kot tvoje?

Le kaj za hudiča se bo spremenilo?

Nič. Kaj je nerazumljivo - pusti.

Pa ne gre vedno tako. Vem to. Skoraj nikoli fak ne gre tako. Ker obrazi, ki jih pogledamo - niso enaki. Ker nič faking ni enako.

Pa vseeno, ko prav nič ni razumljivo - daj času čas. Ta zna ustvarjati čudovite like in zaplesati , ko to želiš in ko to nočeš. Ampak jaz nisem takšen človek.

Te besede sem slišala že tolikokrat. Nehala sem se bojevati z njimi ali pa proti njim. Pustim. Na strehi. Na cesti. Na ulici. V lokalu. V glasbi.

Sem našla požarne stopnice? Sedela sem na njih. Ves čas. Zaprla oči in razmišljala.

Mogoče bom našla mirno kočo, na stranski cesti, ki ne vodi prav nikamor. Potem se zbudim iz takšnih sanj,ker vse, kar me je danes nenormalno hitro zbudilo - je bilo grozovito vrtanje v stene. Moj sosed ima »pač čuden smisel za humor. On ve kako je mene treba zbuditi. Da le ne bi preveč časa bivala v sanjskem svetu.

Hura za mojega soseda. Verjetno tudi on ne razume, da nekateri uživamo »v majhnih stvareh«. Najbolj pogost stavek, ki mi prileti na mobitel, v tem letnem času je:

» Kako preživljaš jesenske dneve?«

Le kako? Tako....;)

http://www.youtube.com/watch?v=0cD9cBEaNBc

Katka tudi ne izgubi svojega smisla za "humor" in me vleče danes na "jazz festival". Ona namreč še ni slišala: " Ne diraj lava, dok ti spava"..Pravi, da potrebujem izžarevati drugačno energijo. Bolj se trudim  - pa ne sliši - da je bolje, da me "zapre" v kočo in vrže ključe stran samo ne na takšen festival. Pa samo nepremično strmi v moj obraz in izgovarja: Potrebuješ veliko žrtovanje:).

Ponovno. Kar ne razumeš - pusti ali pa dopusti.

Prosi me že skoraj - "ne štejem več", da naj fotkam - kaj imam obešeno na hladilniku.

DD - TOLE JE ZATE!  

Nepremično in občudujoče so se že/ se bodo topile ledene površine. Preteklost bo pokazala svoje oguljene robove in na vseh okenskih policah se bo pojavilo jesensko listje, ki ga bodo prekrile snežinke.

Ne bo zaspal več moj pogled.

Nikoli več ne bom »prvič« slekla do neba oblačila z nje. Razlika bo neznatna.

To bo okus novega življenja. Zasebnost bo prijala.

Morje, here I go...poljubi me in obdrži. Jaz pa bom vzela steklenico, napisala tisto »eno pesem« in jo vrgla v poljub in pozdrav - morju.  

By mo2dra

Kako se to "že" naredi?

Diham

torej se ne poljubljam.

By mo2dra 

Konec avtoceste

Mir.

By Novica Novaković

Vzdihnem. Kakšen dan. Toliko ene resnice ampak v meni ni več prostora. Privlečem se domov in naredim nekaj, kar že dolgo časa nisem. Nalijem si vrelo vodo v »moj lavorček«, pri tem umetnem delu si skoraj poparim vse noge, se usedem na stol in počutim se, kot da bom zaspala kar sede.

Tako vsaj deset minut poslušam čisto tišino, dokler ne pokliče Katka, ki jo takšno vreme resnično meče iz tira. Zopet mi »fila« glavo s slikami o dvojini...v stilu...dežuje, glej, zaspiš na kavču, si ogledaš kakšen noro dober film, se pogovarjaš do onemoglosti ter poslušaš dihanje in kapljanje dežnih kapljic na okensko polico..

Nekaj časa jo poslušam. Zavzdihnem. Potem izrečem: » Draga, pozabila si dodati, da bi mogoče » na koncu« predlagala še, če se gremo sprehajati bosi po dežju..«

Začneva se smejati. Ta Katka, ko že mislim, da ne bom preživela, me potreplja po hrbtu in še predno uspe kaj izreči, ji rečem, da tudi slučajno ne bi zdaj izrekla tistega stavka: » Saj bo«...

Mehko "hrope" v telefon; » A ti veš, da si naravnost najbolj seksi takrat, ko se tako razburjaš in po »nepotrebnem« trošiš vso energijo?!«

Natočim si vodo ponovno. Nocoj ne potrebujem besed. Dež je prinesel različne občutke.

Lahko mi puščaš odprta vrata, lahko se me tudi dotaknejo besedne strasti, lahko vse to ampak sprašujem se: » Zakaj sebi dopuščaš mene?«

Ne poznaš moja poškodovana mesta, ne poznaš momente, ko me še vedno vse boli, ne zvenim prav nič drugače tudi, ko so moje besede krvave in potrebne temeljitega premisleka.

Pa vseeno pustiš, da te boli, pa vseeno te nikoli ni v moji kopalnici, pa vseeno nikoli ne boš odstranila mojih ran s poljubi..pa vseeno ne boš prišla nikoli tako blizu, da se bodo menjale strasti...

A moram ti povedati..ne puščaj odprtih vrat. Ne potrebujem jih. Nikoli ne bom objemala tvojega telesa, videla svoje življenje v tebi, nikoli ne bova govorili o smešnih malenkostih, ki podaljšujejo noči, nikoli ne bova prestopili meje...

Četudi bi si  jih jaz vedno želela prestaviti, te meje, ko ne morem stopiti naravnost proti tebi, ko v hladnih nočeh ne mislim nate, ker še vedno pišem in prisluhnem vsakim sanjam, četudi sem izgnana iz tam...

Ta stavek: » Ni še čas« lahko prav razočara človeka. V takšnih trenutkih si rečem, seveda, vse to »do sedaj« je bila zgolj vaja. Tem stvarem ali ljudem se nisem mogla izogniti. Zveni kot najboljši izgovor.

Bi se ampak se nisem. Ko sem bila enkrat »tam«, sem bila v svetu ležanja na oblakih iz čistega bombaža. Svila je izgubila pomen. Bistvo - mogoče sem bila pa srečna. V njihovih tišinah  - nevidna v sebi in za njih. Vedela sem »večino časa«, da ne smem, pa mi je vedno nekaj vzelo vse moči.

Tesnobni občutki so me zadušili. Prepričljivo so napovedali moj »zlom«. Iz rok so mi začele padati stvari. Vse je bilo tam - samo tega vprašanja nikoli ni bilo: » Si osamljena ob meni?

"Si kdaj sploh pogledala moje oči?" SI???

Najlažje je reči "saj bo", vstati in zavzdihniti. Prav smo naredili, ker smo pokimali in izmaknili poglede. Vse to, kar smo naredili, se nam je zdelo, da smo se že davno odrekli lastnim slabostim in strahu. Poglede smo samo opazovali. Komentirali jih nismo, ker bi preveč ranili mesto, ki je pravo gojišče za solze.

Zavzeli smo položaje in igrali igro "žal mi je". Kar te zmrazi, ni podobno lastni ignoranci ampak zdelo se je, da prav nihče ni trpel zaradi izgube. Ljubezen je odtekla čeprav smo bili ves čas izredno koncentrirani na igro.

Počutili sva se na vrhu sveta čeprav sva izgubljali, ko je bil dan vroč ali pa hladen. Čeprav sva se prestavili na vse možne načine, da bi ujeli ritem. Tisti ritem, ko srce reče: " Bodi previdna"...

Vendar to ni pomembno. Vse se je odvijalo v tako počasnem posnetku, da se je "trenutek" sam zgodil hitro.

Zidovi na ulici so naju objeli. Dlani so mehčale jesensko listje. Vse, kar je steklo proti nama ali pa za nama, so bili ljudje, ki jih nisva poznali. 

Si tam?

Tako dolgo se igraš z vetrom, tako dolgo zreš v porumenele fotografije, tako dolgo ostajaš sama v hladnih nočeh, tako dolgo se ne deliš, tako dolgo ljubiš le sebe, tako dolgo sanjaš trenutek, tako dolgo samo sediš in opazuješ nedotakljive ljudi okoli sebe, tako dolgo te že boli vse, tako dolgo se zvijaš ob vsakem zvoku...

Tako dolgo samo tvoje ureznine, tvoje opekline, tvoje solze...

...oprosti ampak "ne morem" je prav beden stavek...

Zbudi se...

By mo2dra

Včasih si človek lahko želi nekaj tako močno, lahko je tako poln želje po tem, da enostavno pozabi, kaj si sploh želi.