Pride tako v življenju. Enkrat gremo gor potem zopet strmo drsimo dol. Malce kasneje se zbudimo z takšnim občutkom tesnobe, da ne vemo kaj točno bi slekli iz sebe, da bi se sprostila vsaj "koža", ker vse drugo nas preveč utesnjuje.

Včeraj sem se prav iz srca nasmejala. Ironično sem opazovala nasmeh na drugi strani in ga občutila, kot da bi bil moj.

Poznate ta občutek, ko se nekako "zaveste", da gre v odnosu zares - zares. Pa ne znate, pa ne morete, pa nočete, pa 100 zakaj-ev, pa 100 ne-jev - pa ne znate razvozlati, kaj točno se dogaja. Lepo vam je, čutite ( vsaj mislite tako) pa še vedno  - koža bi morala biti prožna, pa vas vse tako nekaj vleče stran, stran - potem pa pride vprašanje: " Kaj pa zdaj?" Kaj se dogaja z menoj?

Saj mi je vendar - LEPO?!...

Nauk: verjetno je res problem v tem, da nam je "lepo" , pa vsega   tega nismo  " več " navajeni.

Iz nekega drugega kota pa dobim nazaj takšne poglede, da bi na vsako misel lahko rekla, da se ne strinjam. Vsi bi radi, da nas sprejema oseba na drugi strani takšnega kot si/sem, pa se vedno znova zalotimo, da "tekamo" v začaranih krogih. Vedno se zatakne pri mejah "svobode". Vedno se zatakne pri  besedi "spoštovanje".

Vedno se vse nekaj "zatakne". Najbolj zanimivo pa je to, da včeraj sem končno (mi je le uspelo - histerično) najti odgovor na vprašanje: " Le kako sem jaz v življenju pristala na dve resni vezi?" Le kako se je to "sploh" zgodilo?

Najbolj preprosto. Ker obsolutno nisem razmišljala. Nič. Stvari so samo stekle. Mislim, da se sploh nismo nikoli vprašali: " Draga, ali sva v vezi?"

Kar je bilo včasih "samoumevno" je danes daleč od tega.

Nisem zagovornik, da gre v življenje Up ali pa down,  da se potem zopet  znajdeš v krogu "razgibanih misli". Samo težko je najti "utež" in ostati v ravnovesju.

Najbolj zanimiva misel, ki se mi je ustavila v grlu na potovanju je bila, ko mi je dotični moški povedal en stavek: " Potrebno se je predati"...potrebno je dati iz sebe vse, kar imaš..Ne zadrževati v sebi...

Kako lahko ga je bilo poslušati, ko je izrekel te stavke. Mene pa se je polastil samo tisti občutek: " Če bom to sploh še kdaj zmogla"...In zavedala sem, da če tega ne bom zmogla potem je bolje, da se preselim na Aljasko in opazujem vreme do konca življenja.

Tudi ta stavek, namreč, se mi ni zdel prav nič napačen. Ampak potem to vse ne bi bila več jaz.

Julija vedno sanja o nemogočih vprašanjih in potem se dolgo sprašuje, če bodo kdaj še prišli na njeno uho moji odgovori. Tukaj so. Imaš prav - ne vem, če bo kdaj še čas za njih. Ne vem, če bo kdaj še čas za kavo in vse malenkosti, ki sodijo zraven.

Nekoč si me vprašala, kaj si mislim o tvoji ljubezni, o tvojem delovanju, o tvojih telesnih oblikah, ki jih vidim in ne razumem...Kaj si mislim, ko nočeš leteti, čeprav imaš dovolj moči v sebi, da to lahko še vedno narediš... Kaj si mislim o tvojih vrelcih egotripa, ki niso v skladu s teboj?

Tukaj je - odgovor:

" Povedali so mi, da mutanti, ki umrejo v puščavi, ker ne vidijo vode in pobesnijo, nato pa obupajo, pravzaprav umrejo zaradi čustev."

By Marlo Morgan Imenovali so jo Dvoje src

....

Tvoja vprašanja:

Ogromno je vprašanj, ki bi ti jih še rada zastavila. Na primer, katera je tvoja najljubša pesem, ki si jo kdaj koli napisala ... Kdaj si se počutila najbolj ranljivo ... Kdo je pustil največje brazgotine v tvojem srcu ... Kdo te je najbolj vznemirjal ... Kdaj te je bilo najbolj strah in če se spomniš trenutkov, ko si hotela ustaviti čas...

......

• Moja najljubša pesem, ki sem jo napisala pri 21. letih, ko moja mama ni najbolje razumela »ta del mene«, ki čuti drugače. Mislim, da nikoli ni brala mojih pesmi. Ta pa je bila edina, ki ji je bila poslana. In še danes je ne morem brati, brez solz...in zato je uvrščena v rubriko: » Ne beri, če hočeš »normalno« preživeti dan...

MATI

Skušam pozabiti, a vedno

tvoj glas me popelje daleč stran,

stran od ljudi, ki ne vidijo jih več moje oči.

Še čutim tvojo bližino, tvoj korak, tvojo milino.

Ne obstaja dan in ne noč, da ne pozabim tvoje skrbne

nege za mojo bližino, ki nočeš je več, je pozabljena

nekje na dnu srca spravljena.

Ne zavedaš se, da ni časa na pretek, niso nama usojeni dnevi,

ki oproščajo in dajejo izraz sreče, ki vidna postane v očeh

in za vedno ostaja ohranjena v srcu.

Ne želiš si moje bližine, čeprav pozabljaš,

si moja mati, si milina, še zmeraj moja najljubša tišina.

Skušam čutiti dneve tiste sreče,

ki iztečejo se drugam,

kakor v dno neke reke,

ki nikdar dneva več ne ugleda,

je posušena in izgubljena.

To sovraštvo, ki v mojih žilah se pretaka,

zastruplja mi srce, odganja moj razum,

ki še zmeraj ne razume tvoje jeze in ljubezni,

ki vodi jo v prepad, pozabljen in neznan.

Prositi ne znam te odpuščanja,

ne jokati, ker ne morem ob tebi biti,

a moja ljubezen zate ostaja močna kot takrat,

ko držala  si me še pod roko, učila me življenja....

Nekje je tudi zame dom,

nekje je ljubezen, ki še tli,

nekdo bo še molil zame

in verjel, da mi bo uspelo,

čeprav  to ne boš več ti,

ki zavrgla si vse,

kljub temu, da vedno ostanemo sami,

na začetku in na koncu.

Če si preklela mojo dušo, moj obstoj,

prepričala vse bogove naj določijo moj propad,

ne bom oporekala tvojim besedam,

ki zvenijo mi v ušesih,

da sem Vse, samo človek ne.

Si moja mati.

Vedno si bila in boš.

Tvoje odločitve so tvoje.

Tvoje sanje niso moje.

Ampak JAZ moram živeti

svoje sanje.

Moram!

Drugače ne znam in nočem.

By mo2dra

•  Najbolj ranljivo sem se počutila takrat, ko NISEM imela ne časa, volje in tudi želje ne, da bi razmišljala o  stavku: » Kaj pa zdaj?« In takrat sem naredila najboljše poteze svojega življenja. V svoji največji ranljivosti sem potegnila iz sebe zadnji atom moč in naredila najtežje stvari v življenju. Bilo jih je preveč ali pa premalo.

• Največje brazgotine (smeh) - odločitve narejene zaradi mojega ranjenega ponosa so me, kar dobro zaznamovale. Ampak nekatere je »pač usojeno« preživeti in se tudi iz njih kaj naučiti.

• Najbolj me je vznemirjala v življenju »srednješolska ljubezen«...Tako čisto in nedolžno se je sprehajala po mojem telesu...potrebovala sem deset let, da sem izdavila: » A ti veš, da sem bila jaz noro zaljubljena v tebe?«

         (to sem pač jaz-)

• Najbolj strah ... - še danes me je najbolj strah škodljivih ljudi. Predvsem pa tistih, ki ne poznajo svojih mej in potem mislijo, da jaz na drugi strani ne poznam svojih limitov. Za bedarije, za izrečene besede. In da ne znam pokazati svojega drugega obraza, če se me pripravi do tega.

• Ob vsaki ženski je bil trenutek, ko sem želela ustaviti čas. Pravzaprav bi lahko darovala svoje življenje "za en sam trenutek", ki bi trajal.

        Takšne trenutke si je potrebno narediti. Samo tako postanejo

        "nepozabni". Bilo jih je veliko in še vedno "premalo".

poljubiti moje misli...še vedno molče sediš..še vedno samo strastno bereš...dokler dokončno ne pridem proti tebi...

ko pa... 

najdem le

zabrisane sledi...

By mo2dra

Nekje blizu mene

raziskuje ta planet

tako bosa in oblečena

zmrznjena

čista senca sebe

stopa

 kot oblak

v neskončna jutra.

Divja malo sem ter tja

življenje na begu

ona pa v žepu

nosi

košček svojih sanj.

Tako nekje

blizu mene

vsako jutro

se čez nebo

izpišejo

njene misli.

By mo2dra

Okušam lastne misli.

Le kako bi bilo, če bi se izpisale na zvezdnatem nebu?

Utrujena sem od nenavadnih spominov. Brišem in tudi za milimeter se ne premaknem. Ta kruta realnost v katero sem se vrnila; ne obvladujem vseh stvari. Tudi slišim še ne. Tudi topim se ne. Spreminjam barve. Nekaj v meni pa se širi brez večje logike. Ni kaj za razumeti...

ZOPET

ne poslušam svoje intuicije. Again and again. To ni nič novega. Mogoče še dan ali dva ostanem na površini molka. Potem se bom vrnila nazaj v odgovor.

Hm...

Nekdo mi bo položil besede na jezik. Tako dobro se bo zavarovala, da bom morala sprejeti njen način razmišljanja. Po boemsko se bom postavila v kot in molče skušala dotakniti v sebi imena, ki ga še ne poznam.

Potem bom napolnila potovalke in takšna bom odšla -  namesto slanega okusa v ustih bodo povsem mrzla ter hranljiva jutra. Sama ušesa me bodo.

Pogrešam morje...ter mrzlico ljubezenskega klica v sebi. Le kateri mesec je že?! Čas je postal resnično nepomemben. Pravzaprav se mi zdi že vse tako smešno, da se mi tudi prepirati ne da več - sami s seboj. Kristalno jasno sem si zamislila rdečo črto, ki je postala del mene. Vsake toliko časa moram to divjino živalskih krikov umiriti v sebi, mogočnih rek, pisanje ene same pesmi. Skratka, dilema, ki jo doživljam je trenutno prezahtevna za mojo glavo. Še vedno se vse odbija od mene.

Jaz pa (še kar)  v valujočem morju modrega oceana. Sever, jug, vzhod, zahod - vse je še znotraj mene.

:)

P.S.

V bistvu najbolj pogrešam (strahotno) mojega Princa...Kako je možno, da pogrešam tega otroka tako nenormalno?!..To bodo postali očitno redni obiski na Štajersko..(pa sem rekla, da tja ne grem več)..Napaka-)

Morda ne bi smeli

izkopavati tako globokih jam.

Morda ne bi smeli

oddrveti proč

ne da bi se trudili

prepoznati

skorje tkanin,

za igro

ustvarjanja.

Morda bi se morali

končno

prepustiti

čistemu olajšanju.

Morda

so to koščki

radostnega krika

nepokritega delca

besede drugih.

Morda

je to pot,

ki je v tej divjini zadnja.  

By mo2dra

Bežim & bežiš

daleč stran.

Ni pomembno

kako daleč greš...

Ni pomembno

kam greš...

Ko se ustaviš

javi

svoj trenutek.

In ko boš TAM...

Naj te ljubi veter,

ki bo prizanesel

tvojim solzam

na obrazu.

By mo2dra

Ne bi si mogla zamisliti pesmi, če me ta

ne bi zasvojila.

Ne bi mogla gledati vse te črne noči,

ki so bile tako vrtinčeno temne,

če ne bi poznala

tujosti,

ko nisem imela moči

slediti srcu.

Pljuča so hlastala za zrakom.

Morala sem

kot, da ni druge izbire.

Vdihniti.

Utoniti.

Potem sem lahko

zajela zrak.

Potem sem upognila sebe

kot nekoč.

Potem sem lahko

potovala nerazumljivo

skozi vse glasove,

ki niso bili moji.

Skozi vse strahove,

ki so odšepali

daleč stran.

Tako sem stala

na dežju.

Ne gola.

Ne oblečena.

By mo2dra

Zgodi se, da zbežiš proč. Zgodi se tudi to, da dobiš občutke, ki jih prej nisi imel. Zgodi se tudi to, da preživiš »vse to spreminjanje« na povsem drugačen način. Zgodi se, da posvetim tokrat svojo zahvalo nekomu, ki je star  - ne več kot tri leta in pol - in zgodi se tudi to, da so vse slike v aparatu od njega.

Bil je PRINC mojega potovanja. Odpovedale so vse zavore. Ostal je nasmeh.

Zato tudi ime: » Princ vseh morskih valov«...Hvala ti...za vse tople trenutke, ki so ostali tako zakoreninjeni v meni, da jih lahko sedaj dolgo časa vrtim v počasnem posnetku...

Tako se je začelo..

Nekaj časa se ne bo izplačalo trkati na moja vrata.

Vendar v mojih mislih TA pesem:

" Guru, še vedno plavam med morskimi psi, ki surfajo skozi

moje možgane, z veliko sreče krotim njihove shizofrene oči

in ostajam na površju, brez imena, kakor vrtinec v vodi, ki

nima korenin, ki nima temeljev, in vem, da zelo dobro vem, koliko

morskih milj me še loči od tebe, čeprav najglobje razdalje niso

nikoli zemljepisne, od tebe, guru, ki veš, da je resnica

neizprosna in da se vsi premikamo po utirjenih krožnicah,

ki smo si jih sami narisali in zakoličili, za naju dva ni nikoli

obstajalo vprašanje, ali se je treba po tej poti ustaviti ali pa

iti do konca, in vedela sva tudi, da je meja med poezijo in

življenjem izbrisana, toda premnogokrat, ko sva izgubljala

delčke svojega mesa in kapljice svoje krvi, sva si želela

izvedeti, ali nekje morda obstajajo stanja brez razsežnosti.

By Novica Novaković

Katka je bila danes odprta za vse možne pogovore, ko sem jaz skakala iz drevesa na drevo. Celo dovolila mi je, da se "igram".

"Si uredu", me vpraša.

"Odprta sem za vsa tvoja vprašanja", saj to veš...

In tako sem  jaz max uživala ob slivovem žganju. Katka pa verjetno ob opazovanju mojih blestečih izjav. Vse "žoge" so se odbijale direktno meni v glavo. Vsi trenutki so postali vodeni in vlažni.

" Zakaj danes piješ?", me dvomljivo gleda.

Za sekundo se zamislim in nasmejem.

" Ker si ne moreš želeti v življenju minljivosti, če nisi prej doživel vse tisto, kar ti je namenjeno".

Na koncu me pogleda in reče (kot vedno): " Pa brez bedarij"...

"Za bedarije sem pa jaz dovzetna", še vedno...

Tokrat mi "vsaj ni vzela" mobilca in tudi v posteljo me ni bilo potrebno dati. Pot domov je bila zanimiva. Edini kreten na Celovški, ki je imel ves čas spuščeno šipo in glasbo do konca. Veter je prišel kasneje. Vendar ni zbistril glave.

Nauk:

Še vedno je lepo biti pijan.

Včeraj me ni tlačila mora. Sanjala sem, da stojim na robu prepada. Zjutraj sem ob izredno hrupni glasbi napisala sledeči zapis.

» Ne morem nehati razmišljati o tem, da s teboj bi si lahko le nevoljno segla v roke in poslušala o spremembi spola. Poslušala bi. Zaradi takšnih izjav se mi ne bi povesile oči v ogledalu. Še vedno bi si želela pogovora s teboj. Tudi, če bi izjave vsebovale vsaj 4x na dan: » Jebi se« in jaz bi izrekla samo: » Oh, krasno - I will do just that«.

To vse bi naredila samo zaradi tega občutka, ki se me je polastil samo 1x do sedaj, da sem spustila nekoga blizu. Potem sem zavzdihila in rekla: » Ah, to me bo minilo.« Še vedno me je. Tudi tokrat me bo. Mesec dni »trdega« filma in potem bo vsega konec. Življenje bo šlo na tiste tirnice, da ničesar ne bomo želeli, ničesar ne bomo hoteli, hrepenenja bodo ugasnila in potem bomo lahko zaspali.

Malce kasneje se bom počutila varneje. Ko bom ugotovila, da je to film, ki sem ga že videla."

Na prazen papir pa bi napisala:

"" Nimaš pojma, kako lepe so noči, ko je ona na drugi strani. Bili so celo trenutki, kjer sva bili popolnoma in skrajno samo midve. Govorim ti o noči z nenavadno žensko. "
 
 
Tako bi jaz tebe opisala Katki (brez vezalke in copatom v roki)...

To je pet minut filma, ki je zastojn. Ne boli. In popolnoma je neškodljiv. Ne vsebuje nobenih namer. Nobenih inputov. To je film, ki teče.

Vse poti za umik so bile zaprte. To ceno poznam. Mogoče mi je zato postalo popolnoma vseeno. Lahko pa še naprej strmim v zvezde, ugašam sebe ob nekaj, kar ne čutim. Na mojem obrazu zato ne bo nasmeha. Pa tudi besed mi ne bo zmanjkalo. Razpoloženje bo še vedno klavrno, vendar divjine so tiste, ki nikoli niso zapustile moje notranjosti. Ni res, da sem izkusila vse, kar se je izkusiti dalo. Ni res. Našla sem samo mejo, do katere sem se drznila spuščati.

Lahko zaprem okna. Objame me samo tišina. Vse ostalo je šlo po poteh, ki mene več ne zanimajo. Bili smo drugačni, drugače se sploh ne bi zaznali. Tudi pogovarjali se ne bi. Tudi čutili se ne bi. To vem jaz. Jaz vem, za sebe,  koliko je to meni pomenilo. Večno dokazovanje tega pomena - odpade.

Za trenutek ustavim svoje misli. Nisem utonila v spanec za leto dni, ker mi je bilo to všeč. Tega zagotovo nisem naredila zaradi tega. Sploh nisem bila prepričana, da to potrebujem, dokler nisem začutila potrebe, da tokrat drugače ne bo šlo. Tako malo so vredne stvari na koncu. Ampak to je samo moj pogled, ko jaz pokimam in razumem. Zaradi "vsega" me ne bo tlačila mora. Odšlo bo samo vzemirjenje, ko si spoznal nekoga na robu prepada. Vendar to ni moj boj. To ni moje življenje. To niso moji strahovi. To niso moje ljubezni. Tudi moji prijatelji to niso. To je bila slika nekega filma, ki se je "zataknil". Potem je prišel "mojster Jaka" in ker zadeve ni mogel popraviti, je enostavno rekel: " Ta film se ne da več popraviti". In ga vrgel stran. Kaj pa smo mi naredili? Z rokami smo si meli oči in šli večkrat na "stranišče". Zaprli vrata z napisom: " Nekaj časa ne bom dosegljiv". Preprosto se samo sliši. Vsak za sebe presodi najbolje. In če se je zmotil? Smola, ne.

Vem samo to, da v odločilnem trenuku, ko bom jaz prijela za kljuko, bo nekdo vedel, kaj nameravam, kaj delam in česa se bojim. To bo trenutek, ko bo vse v ravnotežju. Ko na programu ne bo nobenih sprememb.

Nekdo na drugi strani pa bo čutil...da je prišel preveč blizu, da je začel ogrožati moje notranje stene, da ne neham razmišljati, da dejansko lahko obstaja nekdo, ki me čuti, takrat ko moj svet postane majhen in jaz izgubljena v njem...To so ali pa bodo malenkosti, ki bodo odločile moj boj. Ustavile moje korake. Malenkosti.

Življenje kot razpotje...Spreminja se glas. Spreminja se beseda: » Slišim te«.

Tako sem obstala. Z glavo naslonjena na steno ali pa izgubljena med milijon kapljicami, ki so drle po mojem telesu.

By mo2dra

Zdaj ni več časa za obžalovanje. Poplačan je dolg. Nekdo je položil varščino. Tako dolgo sem bila pokonci, da sem pozabila, kaj spanje sploh je. Pozabila sem občutek, ko mi besede zvenijo tako čisto in sveže. Pozabila sem na sebe. Kot, da bi se znašla v času, ki ne pozna prav nobenih temperaturnih sprememb. Jaz sem bila tukaj. Svet okoli mene pa je šel naprej.  

Moj  začetek. Nagnem glavo nazaj ter zamižim.

Tukaj so.

Besede za bedarije, besede, ko si se obnašal kot otrok, ki nikoli še ni bil ljubljen, extremni bedak, ki je ljubil, pa morda nikoli tako močno kot prvič. Tukaj so, besede, ki izkrvavijo v dlani.

Zdaj mi je jasno, da začetek je bistven. Takrat moraš izreči vse to, kar želiš;

» Ljubiti, živeti, s teboj, brez tebe ni mene, ob tebi sem jaz jaz ali pa pusti moje hormone na miru«.

Nikoli več v takšen začetek:

» Ne vem, morda, ni pravi čas, ne da se mi, hočem & ne morem«, opravičujoči pogledi, pakiranje stvari, košček črepinj v njeni dlani, ne vročine in ne mraza v telesu".

Nikoli več.

Ko bom varno spala  - bom izrekla ta občutek varnosti. Ko bom začutila izgubljene trenutke v tebi zaradi mojih besed - se bom dolgo v noč pogovarjala samo zaradi tega, ker si mi rekla, da si užaloščena. Ko bom pihala na ves glas; našla edino zatočišče v tebi, ga bom poimenovala; to si ti. To si ti, katere ustnice me ljubijo še dolgo potem, ko vsa osupla iščem odgovore, katere poznaš le ti. Večkrat bom skušala sprejeti in ko ne bom mogla, bom naredila odmik od tebe. Ne, ker bom želela bežati. Ampak, ker bi te moje besede, v tistem trenutku lahko tako ranile, da se te rane ne bodo mogle zaceliti.

Ko bom varno zaspala ob tebi - bom izrekla vse to.

Ne, ni se mi zmešalo. Nič bolj, kot se mi ni že nekoč. Izredno preprosto se izpišejo besede. Potrebno si je urediti življenje. Vnesti je potrebno vse elemente, ki sem jih zavrgla. Ne, zaradi olajšanja. Ne, zaradi tega, ker se ne bi mogla odreči svoji svobodi. Gre samo zato, da moraš popustiti. Dovolj je tega, da si prehitro odraščal. Dovolj je tega, da gledaš stvari samo enosmerno.

Potrebno se je naspati. Tako, da vsi strmijo v tebe. Če ti je namenjeno, da boš ostal prizadet, se zgodi. Ni važno ali imaš usta odprta ves čas ali pa samo mižiš. To ni plod sladke domišljije.

Nekdo je samo rekel: " Zdaj"..zdaj je tisti čas, da izstaviš sebi račun. Ta nekdo je imel prav.

Ogledala nikoli ne lažejo. Pred ogledalom ne moreš bežati. Ne moreš tudi mižati. Ko imaš ogledalo pred seboj, samo previdno stopaš naprej. Ne, zaradi radovednosti. Ne, zaradi tega, ker se nimaš več rad.

Ker si želiš. ŽELIŠ. Takrat izstaviš račun sebi.

Sigurno mi bo nekoč uspelo, da bom napisala pesem. Nenavadno. Krvavo. Realno.

Nekoč mi bo to uspelo.

Nekoč mi bo uspelo, da bom napisala pesem o tebi. Nekoč mi bo to sigurno uspelo.

Pisala bom o tem, kako je srečati v življenju nekoga, ki je takšen kot si ti sam. O tem, kako je nenavadno poslušati nekoga, ki ima enake želje, enaka hrepenenja in sanja enake sanje. Imava tudi podobno lastnost, da o sanjah ne govoriva. Ne, ker se ne spodobi. Ne, ker jih nimava. Jaz in ti govoriva na takšen način, kot da nimava čustev. Ločeni svetovi. Imava sanje. En svet. Imava čustva. Drug svet. Kje pa je sinergija obojega?

Kako za hudiča nihče, ki naju spozna ne more v najine svetove, ker ne razume?

Ne razume, kdaj si želiva resnega in čustvenega odnosa. Kdaj si želiva, da pripadava nekomu. Kdaj za hudiča sva varnost občutili sami in ne samo oseba nasproti naju?

To bo fantastična pesem, ko bo enkrat napisana. Vendar nikoli ne bo. Ker obstajajo čustva, ki jih je potrebno položiti na mizo. Potrebno se je boriti. Ne, kot levi. Ampak kot, da gre za edino preživetje. Nositi bova morali v glavi, da se boriva za ljubezen. Ne, samo za ideal o ljubezni. Ne, samo za pojem, ker ne moreva čutiti kot vsi ostali.

Ne zato, ker se smejeva, ko nama izrečejo,da sva  preveč izbirčni. Ali pa zato, ker vedno uporabiva en in isti stavek, da se nama ne da ukvarjati s takšni bedarijami v življenju. Kdo bo pa vedel, da ni problem izbor. Kdo bo pa vedel, da ni problem v besedi "ne da se mi". Kdo bo pa to vedel?

Ko bo nastala takšna pesem, bo zmanjkalo besed. Zato pesmi nikoli ne bo. Ker nikoli ne bova povedali, da čutiva. Nikoli ne bova naredili več kot dva koraka naprej. Vedno se bova branili. In ko se bova branili ljubezni, takrat bova čutili kot nori. Ampak ona tega nikoli ne bo vedela.

Zakaj? Ker bova naredili vse tako, da tudi v zraku ne bo čutiti, da obstaja možnost za ljubezen. Da ljubiva, pa vseeno molčiva.

Zato nikoli ne bo napisana takšna pesem. O nama. Pesem, ko srečaš nekoga, ki je takšen kot si sam. Ne bo uspelo meni. In ker nobeni ne bo uspelo; bo samo tisoč trenutkov. Ti jih boš imenovala življenje. Jaz pa bom govorila o vegetaciji, ko se nahranim drugje. Vendar ne v tebi. In ti se ne boš nahranila v meni.

Na enem koncu nama bo jasno, da sva se celo življenje hranili, ena ob drugi. Ko pa nama bo to jasno, bova ležali udobno v bolečini. Takrat bova nehali premišljevati.

Živeli sva ljubezen. Vsaj mislili bova tako. Življenje, besede in trenutki. Pesmi pa nikoli ne bo.

By mo2dra

Gostota besed je skladna z menoj. Danes sem spokojna, umirjena,  - danes sem pravzaprav - izredno nenavadna. Daaaa..danes sem in bom ostala samo to - prebujena v času, ki ga ne poznam, dotaknjena v mislih, ki jih ne morem sprejeti, negovana v objemu, ki ni resničen. Tako mi je lepo.

Kakšne besede so zdaj to, mo2dra? Neprepoznavne...

Ko se začne »slabo«, pa postane lahko »še bolje«, pa potem nekaj časa »mižim«, pa postane »še huje« potem samo zaprem oči ter prikličem mojo »intelektualno muzo«...

Pišem ji:

Prekleta jeba + živčna sem + ne vem zakaj + zmanjkuje mi energije = primanjkuje mi seksa (popravek) = dopust  je edina beseda v mojem slovarju - ki je uresničljivo  izgovorjena ter upravičena.  

Amen.

Ona pa meni nazaj:

čakala sem te....:) ravno sem prišla... se ti javim iz avta čez kake deset minut, da te skuliram.... manjkam ti... vem:)

ljubezen moja nežna.... platonska

....

Saj ne moreš ostati resen ob takšnih besedah.

.....

Odgovorim nazaj: » Mucka, ti si obrnjena v čisto drugačne vode, a ne!?!

Smeh.

» To je res«, ampak ti si meni rekla, da zaljubiš se v osebo in ne v spol.«

Dolžna mi ne ostaneš ničesar. V besedah si skoraj popolna.

...

Lost moment 2

Nosim jo zgolj v mislih. Pride in izgine. Vendar nikoli ni pozabljena. Vendar danes - tam - kot da bi ustavil sliko. Ona skozi nihajoča vrata trgovine; na drugi strani njenega profila jaz. Vse, prav vse se je zavrtelo. Obstalo. Strmim v njen obraz. Ta obraz. Brez nasmeha. Bleda.

Naredim nekaj, kar nikoli ne. Vzamem telefon in napišem:

» Madona - še vedno tako krasno izgledaš in potem mi uideš skozi nihajna vrata Mercatorja.

» Uidem - kje pa si?«

Zavrtim telefon in izrečem: » Prosim, prosim te - nasmej se kot nekoč...Zakaj si opustila nasmeh na svojem obrazu? Zakaj za hudiča si to naredila?

..potem jo poslušam...kot nekoč...smeje se...

Drugič grem preko sebe in rečem: » S teboj želim na kavo. Ne danes. Ko pridem...Bi šla?

» Javi se« ...

»A boš spustila kakšen sestanek; kakšen odhod v tujino - zaradi ene kave.=)...

»Ko prideš nazaj - se javi«...

......

Delirij!

Zaidem med »stare maile« - jaz mo2dra (kaj takšnega).

22. januar 2008

She: »Saj imam srečo, da mi sploh še pišeš«... 

Ti si PREVEČ navajena na molk v svojem življenju. Dejstvo pa je, da tvoj zgornji stavek prekleto drži. To je ena največjih resnic, ki si jih ti kdaj koli upala napisati meni.

kaj bo, ko mi bo zmanjkalo fotografij ? ;)

Ti je že prej zmanjkalo fotografij,  pa si se znašla.

Kaj bo?

Nič.

Jaz bom odšla na en konec sveta in ti na drug konec.

Konec zgodbe.

(Zanimivo - vse gre točno tako kot si ti želela - od začetka).

.....

Ta »sreda« mi je bila čisto odveč. Potrebuje zaključek.

"Mami" - hočem domov...domov...

...v veter, ki nikoli ne izsanja mojih sanj, v tišino, ki nikoli ne povzroča tesnobnih občutkov, med ljudi, ki so tujci samo na prvi pogled...v modrino, ki osvobaja vse to, kar je še v meni ostalo...v misli, ki me bodo izpraznile...v srce, ki bo samo "bilo"...

Stanje: "nenormalno kritično"

To ni korak do dna - ta korak gre v čisto druge namene. By mo2dra

.......

Tukaj je - SEPTEMBER.

Mesec, ki uresničuje vse nadrealistične želje  ter zruši vse ideje, ki jih ustvarja notranji glas.

Julija napiše: » Čakam tvoj »septembrski prispevek«..tvoj mesec in se podpiše: »Za levinjo od siamske muce«

Julija je na 1. september "sprejela" tuje poglede: 

• - Da resnično deluje na prvi pogled arogantna in presrana.... V isti sapi pa še:
• - SEM perfekcionist in blazno zahtevna oseba

MIJAV JULIJA. Vendar te jaz zato nimam prav nič več ali manj rada, kot prvi dan, ko sem opazovala te fantazijske kretnje tvojih rok in hrbtenice, ki so bile čisti dokaz: » Si takšna in PIKA ».

(Glej Julija - javno sem priznala, da te imam rada - pa si mislila, da je to samo "nesamostojen stavek" brez mene)

.....

Ker ne morem iz svojega kože, da NE BI; pokličem in ji rečem: » Ženska tvoje »karte » so lagale; » v mesecu avgustu se nisem zaljubila. Danes je 1. september in jaz sem čisto nadzorno sposobna pogledati sebe v ogledalo in zavriskati: » Oči ne lažejo«.

Katka odkimava z glavo in reče: » Kako je pa tole zdaj podobno tebi«..; To si sposobna narediti samo ti.=))))...

V kasnejšem pogovoru me (kaznuje) in mi sredi »najboljših stavkov« skoči v besedo in reče: » A ti veš, da so pripeljali dve ŽIRAFI?«

Pogledam jo kot "teslo v nova vrata"  in rečem: » Ja, in CIRKUS je tudi v bližini.=)...

Kakšno povezavo ima to v najinem pogovoru?

Smeje doda: » Samo želela sem ti nazorno pokazati, kako ti včasih »vijugaš« v pogovoru in da te moram jaz že »osem let« zasledovati v tem tvojem preskakovanju tem«...

....

Na poti v čistilnico zvoni telefon. Moja najljubša »intelektualna muza«. Kako ljubim pogovore s to žensko. MIJAV - še iz tako slabega vzdušja me potegne.

» A že pakiraš?«, mijavka. Ona ne ve, da mi to danes ne prestavlja več nobenega problema. »Nekoč«, pa bi tudi izrekla, da raje celo noč likam, kot pa pakiram.

Moja intelektualna muza -  nasmejem se ob misli na njo. Potem pogledam telefon in kliče ona.

»Kako za hudiča veš, da razmišljam o tebi«...ona pa se samo smeji.

V neskončnih dialogih, ki jih imava; barvnih slikah; užitnih in neužitno prebavljivih dogodkih, ki so se zgodili v življenju, vedno rečem: » Ti si bila moja najboljša ljubezen v preteklem življenju«...

Torej 1. september poklanjam njej in moji siamski mucki. Katko pa vzamem seboj na dolgo in »naporno« potovanje.

Zaključek: Najlepši je ta september. Ne, ker je prvi. Ne,ker je zadnji. Ampak ker sem jaz SI SEM  - the best.

Vsi, ki pa ste "spremljali" to težko leto - od septembra do septembra - ostanite, ker najboljše šele prihaja. V vseh teh mislih in zapisih, ki ste jih brali - ste tudi vi odkrili svoje dragocenosti, precenili svoje izgube. Ostanite.

By mo2dra