Hm...

Si Sem Nisem

Bo

Ni

Je.

By mo2dra

 Dragi dnevnik,

Zdržala sem.

 Zdaj bom  lahko izpustila dušo...

...vzela iz hladilnika Corono,  kilo limon in potem bom  napisala listek za dopust ...v ozadju obstaja samo ena pesem (zadnje čase)..pesem ob kateri se počutim, da umiram in se rojevam...Toše Proeski - Zajdi, zajdi. Ob takšnem glasu še "abstinentu" ne ostane biti trezen...

http://www.youtube.com/watch?v=LKRaXPYSzKY

Vabljeni vsi - slavili bomo moj odhod....

Končuje se . Pisanje tistega, kar je ostalo.

KAR SI ZNALA NEKOČ MO2DRA - BOŠ ZNALA PONOVNO!

Misliš, da je lahko v življenju biti odkrit?

Vedno prepozno

v zaklonu

čakati,

na besede,

ki ne švigajo skozi glavo.

Misliš, da je hudo bežati v tišini?

Prazne so samo noči.

Zahrbtno se plazijo,

skozi skriti obraz

v zvezdnato nebo.

Temni so samo obrazi,

ki lažejo

tako v jutru kot v nočeh.

Še enkrat premisli,

če ti je hudo.

By mo2dra

Zadnje misli predno utonem v globoko spanje. Rada imam dež. Še vedno. Tudi ulice so mi najbolj všeč, ko so vse razmočene. Korake sem zamenjala s kolesom. Povečala sem si nezgodno zavarovanje. Nagnila glavo nazaj in končno lovim ravnotežje, ko z razširjenimi krili vozim sredi ceste ali pa sredi polja. Še vedno mi najbolj ugaja, ko  budilka kaže pet zjutraj in midva na kolesu loviva zadnje dihljaje tišine.

Na kolesu pa vedno šepetam besede pesmi, ki imajo dušo;

.....

da zapreš oči in skozi veke čutiš divje ognje

ki grejejo otrple ude tujcev

dokler se ne oglasijo njihove pesmi in smeh

in prepoznaš strast

ki šepeta, da je ljubezen le veter

piš zraka, ki neslišno mine

brez piščali, melodije

ki zbudi telo

ples kitar in ritem, ki ne mine.

By Alojz Ihan

Danes se počutim nadnaravno. Skoraj tako kot po čisto drugačni izčrpani ljubezenski noči. Ne opazim nobene razlike razen, da mi  močno upada volja do poslednjih besed.

Definitivno potrebujem - d.o.p.u.s.t.

Če bi mislila (tuje) »misli«, bi verjetno odgovorila takole:

» Jebat ga..to sem jaz...se približujem in potem spet oddaljujem..diham le svojo sapo, zadržujem dih...Ja, imaš prav...Ne vidim vedno vse tako, kot vidiš ti ali pa večina okoli mene..Sorry, ker mi je prav vseeno, če nočem jesti iz dlani, ki bi dajale..Sorry, ker me nič ne spominja nate...Sorry, ker z mojim spominom ni ničesar narobe..To vse sem jaz...Nočem spreminjati in nočem sprejeti...Tudi nočem ugotoviti, kaj delam narobe, ker to vse so tvoje želje, tvoje sanje..Še vedno ne vem, kje sem jaz...Sorry, ker ne ljubim...To je samo še fraza...sorry, ker tudi ušesa ne dobijo več tega ritma, da bi me uspavala...Oprosti, ker NIHČE več ne razume besede NE...sorry, ker nisem kot večina, ki teče za tistim, kar ne more imeti..

Moj moto je še vedno; » Veš koliko je drugih? «..včasih je treba spominom pustiti prosto pot..včasih se je potrebno naučiti spustiti človeka na najbolj krut način..Včasih je potrebno priznati, da te/ali pa me je strah, da nobena cesta ne bo peljala naprej....ampak vedno znova, ko se ustavim,  me nekaj draži, da stisnem pesti in grem naprej...Nočem vedeti kam...samo vem, da to, kar čutim - ni ljubezen...To, kar je v meni - je slaba plat za prijateljstvo...In sorry, ker misliš, da je  potrebno človeka najprej poriniti ob zid in potem bom jaz  razumela, da ti si nekaj najboljšega kar se mi  je zgodilo...Le zakaj ME JE POTREBNO vedno "porivati" v nekaj, kar NOČEM? Le zakaj je vedno potrebno iti do mojih mej? Le zakaj je treba vedno misliti, da ima vsak neomejen limit za bedarije? Le zakaj mi vedno piše na čelu: " To mi delaj,ker jaz to "potrebujem"?

NOČEM!

Jebat ga..imenuj me, kot želiš..Preklinjaj me, kot še nikoli...Nočem NAVADE VEČ v življenju; NOČEM nekoga vzljubiti, da lahko rečem; No, saj se bom navadila«...

Jebat ga...Nočem tega....PIKA!

 ..se odpraviva tja, kjer naju ne najdejo...

Vmes (pa takšne) bedarije nastanejo...

Jesen je pred vrati. Smešno, kaj vse mi ni ostalo v spominu.

Ne spominjam se toplih napitkov...

Ne spominjam se glasov...

Ne spominjam solz...

Tudi nasmehi mi niso ostali

v spominu...

Razen ...

Strašna vprašanja,  

ki jih preoblačim,

slačim

in še vedno ostanem

pred samim vprašanjem...

Težava niso samo vprašanja.

Moji odgovori so

nerazumljivi.

Nepojmljivo zakomplicirano

modri.

Odgovori so vedno strahovi.

Jaz pa se počutim kot duh,

ki se ne spominja

ničesar.

By mo2dra

Včasih je bilo zabavno - spreminjati. Sebe ali pa njo. Včasih je bilo zabavno, če so se dlani samo prekrile. Danes je to žal premalo. Tako odločno premalo, da se tudi prebiti ne da skozi prvo plast osamljenosti. Tudi vsak odgovor ali pa vprašanje ni več dobro. Gre samo zato, da me zanimajo povsem drugačne stvari. Gre samo zato, da danes občutim stvari drugače. Je to sprememba? Je to drugače kot nekoč?

Mogoče pa samo potrebujem več počitka kot včasih. Tako je, da se mi prav nikamor ne mudi. Mogoče bi res potrebovala "očala", kot so mi svetovali.

Besede so tiste, ki mi prav nič več ne pomenijo. Ne gre več za besedno zaporedje, ki mami ali pa draži. Občutek, ta je tisti, ki ni pravi. Ob nekaterih osebah je tako grozen, da me zlomi na polovico, čeprav stoji pol metra stran od mene. Ne prenašam več takšne zlagane bližine ali pa približevanja. Kje je šele objem ali poljub...

Nasmehnem se...očitno bo potrebna revolucija. Po dežnih kapljah-)

 To je vse, kar si mislim o današnjem DEŽEVJU. To je vse, kar sem premišljevala, ko sem MORALA zjutraj v dež.

To je vse, kar si mislim.

Darling,  

si še vedno prepričana,

da si

da boš

naredila

To?

Smeh, smeh...

Vedno udari na pravo mesto.

Jaz pa mislim

da sem..

misliš da nisem

previdno

vrtela svojega

življenja v glavi?

Le kje se počutimo najbolj varne?

Darling,

ti veš?

Kje...

By mo2dra

Vse je dobro dokler ne izustimo: " Želim si"....

sobotnega kosila v Piranu-=)))...Mislite, da deluje?

(kako bi jaz zimsko idilo morja).

"Prav dobro ti gre", se zasmeje in me objame. Še vedno si tako občutljiva, če se te dotaknem po tilniku...

"Prosim, ne prekrižaj nog", se smejem nazaj.

"Le kje si bila toliko časa?"

Pozabila sem na življenje, so odmevale besede ....

Sumila sem takšen odgovor pa zato nikoli nisem nič vprašala, nadaljuje...

Si zadovoljna, ker si videla svoj rob sveta?

Bilo bi bolje, če bi se spremenila v čustveno valovanje in treskala z vrati spalnice. Misliš, da bi bilo to bolje? Misliš, da bi bilo to bolj podobno meni?

Kadili sva tišino.

"Se sploh še s kom pogovarjaš", dokler se ne osvobodiš...

Hm..

Poslala ti bom kartico, na kateri bo pisalo;

" Nikoli se nisem popolnoma zaprla pred svetom. Danes samo pazim veliko bolj na sebe, kot sem včasih..

Želim si..., izreče...

Prekrijem ji usta z dlanmi...

 Sedem let nazaj sem jo prvič videla. Vse, kar mi je ostalo v spominu..V tisti luknji, ki ji jaz pravim "ostanek videnega" je ostala tako izredno slikovita slika, ki se mi še danes prikazuje pred očmi, kot da jo vidim prvič.

Ostala je slika...način, ko je odprla vrata svojega avtomobila in šla skozi križišče...Še danes namreč hodi tako, kot da je edina na tem svetu...še danes je takšna, da se ne obrne za nobenim...Še danes ji pripisujem vse misli, ki sem jih imela takrat...

Vendar danes lahko rečem samo to, kako se MOTIJO NAŠA VIDENJA, ko se zazremo v nekoga...

Videz vara. Tako verjetno tudi moj, ko poslušam že celo življenje, da je nemogoče narediti "preskok" do mene, da se mi je nemogoče približati...Celo življenje poslušam kaj vse je nemogoče pri meni...

Skratka, ko sem jo prvič spoznala...se ugotovila samo to, da se znam prekleto motiti, ko nekoga pogledam prvič in mu dam nalepko na hrbet...To so besede, ki so šle skozi mene...

Mogoče sem samo jaz tisti bedak, ki je nehal prisluškovati svojemu srcu...ker je nehalo biti...meni se je zdel trenutek..za nekoga, ki je že dolgo ob meni...pa se ji je verjetno zdelo, da nikoli v življenju ne bom znala umiriti podivjanosti in najti mira v sebi...

Pa sem ga našla. In to je eden izmed glavnih razlogov, da sedaj živim, kot pač živim. Za mnoge izredno neverjetno..za mene precej vsakdanje...Mogoče se mi samo ne da biti več na sto krajih hkrati...Mogoče se mi samo ne da živeti, da  vse skupaj spominja na sliko  umiranja na obroke...

Ja, ta bližina, ki je "baje" v skritih besedah vedno bolj prisotna, ne spominja več na erotiko...Mogoče pa sem samo "golo erotiko" zamenjala za faking malenkosti, ki jih nikoli v življenju nisem prej videla...ker se mi je zdela beseda "malenkosti" tako trden in nepremagljiv zid...

Zdaj samo bolj opazujem...Mogoče pa samo skušam ohraniti moment v sebi, da bi mi vse bilo, kot prvič...To so stvari, ki jih vedno nesem v svoj korak..

Nisem več pustolovec samo zaljubljena v jutra, ko sem sredi "ničesar" in tonem v globok sen. Predrami me iskanje sreče -  na slepo;  ali pa nekdo, ki mojega psa imenuje, kar tako, na slepo, brez uvodnega imena, brez žalosti v očeh, izreče, da on bi se moral imenovati: " BLUE HEART"..in tako bo dobil ovratnico s tem imenom...

To vse ni naključje. Ali pač?

Katico sem celo pot zabavala z uvodno uverturo, da v prejšnem življenju je bila ona moja "nočna plesalka"..Včasih je prihajala k meni "zgoraj brez" in včasih, ko je bila najbolj drzna, pa celo "spodaj brez"..in tako mi je do jutra dokler jaz nisem bila popolnoma izčrpana od njenega plesanja, ušla samo zato, da lahko spoznavam ljudi, ki še vedno tako dobro plešejo, da mi zadovoljno snedejo nasmeh iz ust..

Katica ob poslušaju moje polne domišljje vedno samo reče, od kje mi takšne domišljijske slike...

Verjetno od "pretirane vožnje" z..

Potem lovim tisti trenutek, ki je skoraj neulovljiv..trenutek v katerega se potopim in nikomur ne izdam svojih misli..

Trenutek, ko se mi je vredno približati ...takrat dovolim potop v stvari, ki so mi svete...Stvari, ki še vedno imajo svoj smisel..

..in se zazrem za puščavskimi zakladi neba...

Kako se znajo nekatere ženske približati. Ustvariti dotik brez, da napelje osebni stik. Ob takšnih ženskah se vedno počutim kot tri letni otrok, ki ga moraš za vsako stvar prijeti za roko...ali pa samo uživam, ko jo opazujem, kako nesramno kroži po gladini...potem izvaja vse te poglede od tal do neba...in vsi ti rahli "(ne) škodljivi dotiki, ki v bistvu ostanejo.

Ko ženske znajo zapeljevati..čas stoji. Edina magija, ki šteje, če znaš narediti vso to vzdušje na kavi, -  oblečena klasično obarvana komunikacija...

Pustimo tiste "živalske" izbruhe, ko jo samo pogledaš - pa jo slečeš...Ko ji rečeš direktno, brez zadržkov...greva, ljubica...samo greva...To so tiste fatalne ženske, ko nimaš tudi časa ne razmišljati in kava je res zadnja varianta, ki ti pade iz glave direkt v usta.

So pa tudi takšne, ki se jim že za mizo ne moreš upreti...potem odpre usta in potem si rečem: " Je že uredu"...in takrat dodam, če bi bila moški (mi tudi "vstal" več ne bi)....

Vedno dodam, da je vprašanje KAJ IŠČEŠ...Fatalno ali animal love-)...

Se vidi, da se ZADNJE ČASE preveč pogovarjamo samo o še o "seksu na vse možne načine"...To so misli, ki imajo vidne rezultate.

Točno veš, ko gledaš žensko, ki uživa "polni paket"..Veš...ko jo pogledaš v oči...in vse, kar vidiš je zrcalna slika...in gluhost. Takrat so ženske  imune na probleme in na ustih takšen nasmeh...O mati, tega pa enostavno ne moreš spregledati.

Zdaj pa se resno vprašam: " Le kako ne veš, ko ženske varajo?"

Ko ženske zapeljujejo...brez besed...

Hočem nočem

slišati

tvojih besed.

Po kolenih

za teboj

pred teboj

izginjam.

Kot luč.

Kot drevo.

Pod zvezdami.

Brez mene.

Skupaj.

Reci mi

tako kot ti znaš

za mene

v meni

vedno narazen;

Če še vedno znava

do tja,

kjer vse se konča?

Še vedno znava

po goli koži

pustiti odtise

sledi?

Znaš prepustiti čas nekomu drugemu?

Jaz bi

za nekaj časa

obmolknila.

Selila bi dušo

po neznanih krajih

kradla tvoje besede

iz ust.

Prispela do konca tvoje ulice.

By mo2dra

Ženske govorijo svoj jezik

je rekla

kar tako

v navalu

spomina

in čudeža,

ki se ne more

zgoditi

vsak dan.

Kaj je to čudež?

Če ti pospešiš svoj korak

spreminjaš svoje besede

z vetrom ali brez njega

potem

razkriješ skrivnost

lastnih besed.

Tega se ne da opisati.

Tebe človek

nikoli ne sme spoznati.

.

Zaradi jutranjega smeha?

Ne! 

Žal jim bo lastnih sanj,

ker nikoli ne poveš

kje so tvoje oaze

sleherne tišine.

In tako te vsako jutro iščejo.

Dokler ni iskanja konec.

Takrat si želiš,

da se nikoli ne bi vprašal;

Kdo si ti?

Na drugi strani ekrana

na drugi strani besed.

Kdo si ti?

By mo2dra

Če bi te kdo drug

Če bi te kdo drug

spraševal

reči

ki jih pripoveduješ samo meni?

Bi mu rekla

naj takoj utihne

naj zapre svoj umazani gobec?

Bi mu rekla

bi mu res to rekla?

----------

Kako vse diši po soncu vinu in travi

in

tebi

Skrivam te pod plaščem in vlečem te

v stransko ulico

in v prvo hišo

ki nama pride naproti

Temno modro nebo....

Vse hkrati bi rad

(temno modro kot september)

By Vinko Moderndorfer

Jaz jih izgovarjam

ti ob njih molčiš.

Ti jih bereš,

s solzami v očeh.

Jaz jih izpisujem.

Ne le zate

zame.

Mislim tiste misli,

ki lahko bi bile

najine.

Te misli.

Prodane

oddane

ujete

zaklete.

Vedno samo  misli.

By mo2dra

Prepozno zapiram oči. V očeh se mi kristali tako čudovita žalost. Koraki služijo samo še kolesu. Jutra, v dežju, večeri v razvejanih besedah, raztegnem roke in rečem: " To morate poskusiti"...

Lahko te ubije ali pa  te prebuja iz zimskega spanja. Uf, kdo bi si mislil, da že toliko časa spim?

Smeh...

Vendar je res.

Danes se mi zdijo najbolj samoumevne stvari, tako prekleto komaj obvladljive.

Vsako jutro sebe dejansko "rinem v mislih" iz postelje. Kaj vse si ne govorim, da bi vstala. Edina najbolj uspešna stvar je, da redno menjavam baterije v budilki. To, kar najprej zvoni in zvoni.

Danes pa Bled...obožujem ga. V marcu. V dežju. V snegu. V večerih, ko se mi zdi, kot da mi duša počiva. Na vsakem vogalu sence sveč in svetloba, ki vedno zlomi besede.

Redke stvari obožujem.

P.S.

V Bohinju pa se enostavno izplača  - zaljubiti...

Tudi ti misliš, da imaš časa na pretek?

Se tudi tebe dotaknejo občutki neverjetne sreče, ko se spominjaš, da si v sebi gojila drugačne misli?

Ali tudi o tebi nekdo razmišlja - zaman?

Ali te ne dušijo misli, da si želiš potovati? Potovati, kot ti želiš. Ljubiti, kot ti narekuje srce. In se ti zdi, kot da vsak dan nekdo poje tvoje misli? Tvoje žive želje, tako skrivoma in nevede?

Potem te vsi sprašujejo, če še vedno želiš ostati tukaj, kjer si sedaj?

Ali si ne želiš pobegniti iz svoje kože in se naseliti v drugo srce? Ali ne želiš, da želja in srce spita na istem mestu?

Vzšlo je sonce, ki ga ti tako ali pa tako, ne opaziš več. Hodiš, pa že dolgo ne čutiš več svojega koraka. Misliš, pa to niso misli, ki bi jih priznala vsakemu.

Ali misliš, da ne boš nekega dne, zgorela v lastni vročini? Ali res misliš, da ti  bo vedno tako udobno, kot misliš, da ti je danes?

Mogoče je časa na pretek..samo do nekega večera...ali pa do nekega jutra...Potem boš s tem bremenom odšla in se spraševala; » Le zakaj tega nisem naredila leta poprej? »

Samo takrat bo čas imel drugačno vlogo kot danes.

Le kako je krivično sanjati sanje, ki jih ne moreš povedati nikomur? Le kako je zaspati v objemu iz katerega želiš uiti?

To vse so podrte misli...Iz vsake strehe voda slej ko prej pricurlja v notranjost...

Takrat si ne boš želela spati malo dlje, ker ne boš mogla več spati...

Takrat kozarci ne bodo kristalno čisti...

Čas bo verjetno dokončal tisto, kar sama nisi mogla.

Postala boš ujetnik časa.

Ta ti je že od nekdaj šepetal pravilen odgovor.

Pojdi ali ostani.  

Svoboda še nikoli ni bila poceni. Mogoče si bila svobodna samo, ko si se rodila. Potem si prepustila svojo usodo drugim.

Težko je molčati ter celo življenje nemo občutiti čutila, ki niso umrla.

Čas jih pač ne bo potonil ali pa dal v pozabo.

Nekomu moraš priznati.

Daj vetru, daj soncu, daj svoji senci.

To je vse, kar je ostalo od tebe.

To si ti.  

Ti, ki si celo življenje verjela v ljubezen.

By mo2dra

Kadar nebo joče,

veter zbližuje

vse krike

izza vseh sipin.

Pusti novemu svetu

luči.

Naj bodo drugačne.

Naj se izlijejo

iz površja

direktno

v globine srca.  

Kadar dežuje

srce le prosi

vrnitve domov.

By mo2dra

ZAKLAD!

Kdaj bo začelo snežiti?

Smejala se je v vsakem jutru.

Dišala  je pomladno,

ko je deževalo.

Saj ne vem,

če hočem ali smem

dotakniti se mesta,

da ne bo škode

saj ne vem,

če naj vstopim

ali grem naprej.

Pa vedno znova

prestavljam

sestavljam

odhode in prihode.

By mo2dra

Ti veš kam si namenjena?

Še veš?

Poglej v nebo, kamor koli grem...

Kjer koli SI...

Te vedno najprej poljubim na lice..

Kot edino...

A ti veš, da nikoli kot zadnjo...

Opazujem,

 kako se tvoje telo nasloni na veter...

Verjetno te ima rad...

ta veter...

ali pa moj korak..

Pridem vedno v ozadju,

ko me ne pričakuješ...

Želim, da me čutiš,

da veš...

še predno greš v pižamo...

te pridem poljubit na lice...

Skupaj si ogledava film, ki ga predvajajo zvezde...

Jaz pripovedujem zgodbe ter poslušam tvoj smeh...

Zdi se, da v danem trenutku ne potrebujem več,

ker vem,

obe sva imeli,

že manj.

By mo2dra

Veš zakaj obstajajo jutra?

V jutrih si vedno bližnje dokončnemu okrevanju. Zato so jutra najbolj pomembni element mojih odnosov. Zato jih je tako malo. In še ta, ki so se zgodila, štejejo..

Seveda, me začudeno gleda. Takšnih »dobrih juter« pri tebi sploh namreč ni...

Hm..

Sledi mi...

Jaz ne ocenjujem ljudi v večerih. Ocenjujem jih po jutranjem srcu. Tistemu velikemu, pustolovskemu, ki je še vedno dovolj močno, da potoni v sen ali pa se izčrpan vrne iskat tisto, kar je vsakemu najbolj pomembno v življenju.

Poglej okoli sebe..Kaj vsi iščejo?

Čredo, ki bi ji sledili ali pa mora čreda slediti njim. Koliko je takšnih, ki svojega obstoja ne prodajo vsakemu? Koliko je takšnih, ki te že na daleč spomnijo na tebe? V koliko pogledov si se zjutraj zazrla in dobila občutek, da si prišla domov? Kdaj si nehala sanjati?

Zato mi nikoli več v življenju ne izreci, da ne bom našla jutra, ko bom izčrpano našla srce, ki zna, ki hoče, ki ve, ki ljubi, ki bo moje...

Ne morem za čredo, ker vsi delajo tako. Rajši samoto in okus slanosti na obrazu. Rajši na kolo v jutrih in hrepenenje se nekako izživi. Vsaj za tisto jutro. Za tisti dan.

Ko bom tako daleč, da bom obupala, bom to napisala in se podpisala.

Do takrat..pa bom samo živela tisto, kar sem si izbrala. Vsako obdobje je namreč učenje. In življenje ni samo zabava ter dobri občutki v  minevanju zapravljenega časa.  

Življenje je lahko veliko več. Tudi bolečina. S solzami v smehu. S počasnimi sprehodi. Nenehnim učenjem, ob katerem še besede izgubijo pomen.

Odločiš se za sprehod po ozkih ulicah. Bistvo je, da ne bežiš. Ne, ker ne znaš. Ker tudi ne moreš večno bežati. Na koncu ulice vedno srečaš le sebe, svoje srce.

Vedno v življenju ti lahko nudim sprehod. Skozi moje občutke, skozi moja opažanja. Skozi vse kave, ki se lahko izlivajo v potokih...To ti lahko nudim. Tega ne nudim vsakomur.

Ne morem pa ti nuditi svojega srca, svoje ljubezni, pripadnosti, ker je to strašansko oddaljen občutek.

In ko te čutim, te ne čutim zaman. In ko te iščem, te lahko vedno najdem. Ker te želim. Ker mi tvoja bližina še vedno pomeni več, kot pa vse tiste, ki so izgubile svoje ime v puščavi.

Zato mi sledi, kjer koli SI in jaz bom za tebe tam..na drugi strani nasmeha, na drugi strani solz, v tvoji sreči, v tvojem hrepenenju..nekje v tvojem mozaiku življenja.

Ko mi je bilo najhuje v življenju...

...ko sem prvič v življenju čutila, da lahko tudi umrem, ker ne morem živeti, kot tudi NE preboleti...Ko sem prvič v življenju ljubila, ko sem prvič in tudi zadnjič srečala sebe v osebi na drugi strani, ki me je strastno poljubila in pustila leteti...Ona, ki me je naučila leteti in tudi umreti...Ona, ki je znala zapolniti mojo praznino..vsaj za nekaj časa...

Takrat sem napisala nekaj tako absurdnega z naslovom:

»IZGUBLJENA PTICA V LETU...(17.10.1999)

Odprem prvo stran...

Kostanj

Imela si kostanjeve oči in kostanjeve lase, ko sem te spoznala. V tej čudoviti barvi  si omrežila moje srce in izpopolnjevala moje sanje. V tistem jesenskem dnevu, ko so bili parki polni zelenja in čudovitega vonja, sva odšli vsaka na svojo pot. Ponovno nekoč te srečam v tej kostanjevi idili. Samo to ne boš več ti. Ona bo z nogami razmetavala listje, da bi našla pot. Tisto pot, ki jo vidita le dva, ki sta si namenjena. TE vse neprehojene poti, ki jih midve nisva znali...Mogoče se bom na tej poti znašla tudi jaz...potem bom dolgo časa zrla v oči, ki ne bodo tvoje, ustnice, ki se ne bodo smejale kot so se tvoje..nastopila bo tista magičnost trenutka, ko mi bo moralo biti vseeno, za to, kar je bilo...važno je tisto, kar stoji pred menoj...

Tam se bom pustila objeti, poljubiti...kostanjevi deklici...

Dotik

Z dotikom spoznavam kako močno te pogrešam, ko tebe ob meni ni. V odhajajočem jutru tvoj dotik ostane. Na meni. Tako čist in nepozaben. Zatekam se v tvoj objem, v najhujši bolečini. Polletje občutim kot dotik dveh dlani, ki obsije jih samo žareče sonce in neskončna ljubezen.

Izgubljena

Izgubljena v jutru, ko naznanjaš svoj odhod. Izgubljena spoznavam, da brez tebe ostajam sama. Moreče sanje, obsedeno ljubim in izgubljam te. Kje je pot, ki vodi nazaj, v tisto jutro, ko si odhajala z nasmehom...

Zakaj nisem negovala jutra, ko srečna sem bila s teboj? Sem bila tako hudičevo izgubljena, a ti tako noro pogumna..Ko iščem te po spominih.. spomnim se samo srečnega jutra in tebe...

Ko te ni

Ko te ni, vem, da nekje obstajaš. V drugem objemu, v drugem času. Ne verjamem, da te ni, ker si, v meni. Tam se hraniš, živiš, me obsojaš, sovražiš. In ko se zavem, da si, sežem po tisti dlani, ki mi pripada in nikoli ne odhaja. Neskončno dolg je čas, predno te spet začutim. A moja pot sigurno preko tvoje gre. Srečava se. Nekoč. Nekje. Tam se zavem, da spet te ni in ko si, stojim brez besed.

Hvala

Beseda iskrenosti in zaničevalnosti. Hvala, ker odhajaš brez besed in truda. Hvala, ker si me razumela, ko tega ni znal nihče. Hvala, ker ostajaš še zmeraj v meni tudi, če izgubljam. Ta beseda nikoli ni imela pravega pomena zame zato rečem samo to, hvala času, da te je pripeljal na mojo pot.

Nikoli se nisem mogla soočiti z dejstvom, da nisem znala zapolniti praznine v tebi.

By Julia

Včasih se mi zdi, da sva na mojo praznino izpraznili vse besede. Zdi se mi, da je zmanjkalo celo moje sape. Pa vem, da se tega nisem pogovarjala s teboj. Čeprav bi se morala, pa ne bi razumela. To se čuti.   V praznini ni nobenega občutka razumevanja. Tako je logična kot je nelogična. Vsaj moja. Ti bi rekla, da je praznina moj dom. Moje zavetišče in prekleto svetišče. Z njo se pogovarjam, z njo bivam, k njej se vračam. Kot, da jo negujem v sebi z najbolj omamnimi dišavami. Po drugi strani bi se začela glasno smejati in izrekla, da to je tisto, kar je tako neustavljivo v meni. Skrivnostno radovedno bi še vedno stopala proti meni, čeprav bi se morala ustaviti. Pa ne moreš. Pa nočeš.

Jaz v neki poltemi, milijon zvezd okoli meni. Hladno je, čeprav še vedno diši. Opojen veter me ziblje v sen.

Sprašujem se, kdo se je nehal smejati in kdo je začel jokati?

Ob tem občutku mi postane hladno. Nisem prestopila svoje notranje meje.

Moja praznina je odgovor, da se nisem mogla predati. Ne tvojemu objemu. Ne tvojim ustnicam. Nisem se mogla skriti v tebe, ko je bilo najhuje. Nisem znala poiskati tvojih dlani. Pozabila sem celo na tvoje ustnice. Povesila oči in našla nove besede, ki so bila najboljša "umetna"  razlaga mojemu razumu. Nisem človek, ki bi iskala bližino na vsak način.  

Vendar tvoje misli hranim v sedanjosti.

Sledim senci izpisanih besed, da lahko počasi strmoglavim, zdrsnem, pozabljam, se spominjam..

Ni vsaka koža, da se piše po njej.

Ni vsak vonj tisti, ki te mami, še dolgo potem.

Ni vsak glas takšen, da ti ustvarja metulje v trebuhu.

Ne moreš hrepeneti znova in znova.

Nekatere stvari se ne spreminjajo. Samo ostanejo.

Ko sem prvič zavzdihnila in grešila v njenem objemu, v njenih poljubih, ko sem prvič začutila šibko točko v svojih kolenih - takrat so se pojavili fenomenalni vlažni trenutki. Ko svet iz katerega si pobegnil, ni obstajal. Ko veš, ko se bo dotaknila tvoje kože, ne bo zgrešila. Stopila bo v središče omotičnosti in vseeno mi bo, kaj bo potem, kot mi je bilo vseeno, kaj je bilo pred tem...

Glasovi  utihnejo. Celo demoni  nehajo preganajti nemir v telesu.  

To je edini trenutek, ko se počutiš tako nemočno, da si želiš, da nikoli ne bi več odmaknila svojih oči od njenega bistva. Edini trenutek, ko ne začutiš straha pred padanjem in življenje... življenje postane znosno -  njena roka s prsti pa skozi moje lase...

Vsak prvi poljub je neznosen spomin. Zapreš oči in si TAM. Prepuščen ter zadržan. Potem se previdno premakneš in takrat pustiš objem, še predno se previdno premakneš v svoje lastno varno območje.

Tako še vedno občutim nedotakljivost tujih nemirov. Tako še vedno vstopam tja, kamor večina ne sme. Tako še vedno izrečem, da najhujše pride samo zato, da dokažemo, da znamo preživeti - takšen poljub.

Ko enkrat ob ženski doživiš TO, veš, kaj iskati. Misli tako zdrsnejo, da se še besede prestrašijo.

Hm...inspiracija nastala zaradi te pesmi -  The Edge - Rowenas theme..- odnese me oz. me je!

Moja soba

ima en stol,

brez števila misli

in tisoč sten.

Vse stene so bele

in vsaka ima svoje okno;

za vsakim oknom

je drug svet

in jaz odpiram ta okna,

da misli poiščejo

svoje svetove.

By Vanja Strle

Nočem, da je drugače.

Hočem le več.

Ne samo sekundo

črne noči

ali trenutek

belega dneva.

Hočem več.

Mozaik časa ter občutek, da si živ.

To je več.

Nič manj.

By mo2dra

Nevidne so samo tiste misli, ki ostanejo.

In teh misli je toliko,

da lahko bi bile

tvoje,

ker v njih je razmočen ostal

le tvoj korak.

By mo2dra

Začetek.

rdeče barve

modrega neba.

Jutra

prinašajo sanje.

Nihče ni vedel

ali želel videti

krvave noči.

Zdaj sem tu,

kjer se nič ne konča.

Začetek.

By mo2dra