Lahko bi mi

tvoje besede prišle do živega.

Lahko bi mi.

Vendar tujih žuljev mi je dovolj.

Ostrega mraza besed  tudi.

Rajši zakašljam

ter namenim vso pozornost

kavi,

ki je pred menoj.

Lahko pa bi mi,

resnično

prišle tvoje besede,

do srca.

A veš,

tistega, ki ga jaz baje nimam.

Z nasmehom

SEM

izdihala poslovilne besede

lastni preteklosti.

By mo2dra

Vsak dan nova vprašanja. Naj jim bo. Naj gredo mimo brez odgovorov. Povsod, kamor me zanese moj korak prisluhnem, koliko vez se je raztrgalo, raztreščilo, uničilo, iztrošilo - dobile so nalepko - DOTRAJANO. Rok potekel.

Nasvet:

 »Z nogami naprej, brez klime v glavi. Do tistih zbeganih pogledov, do katastrofalnih vročinskih valov, dokler ne bo udarila strela direktno tja, kamor mora.

Slišala sem že toliko velikih besed o času, o bežanju, o tistih šestih sekundah, ko bi morale biti  izrečene odločilne besede, ki jih ni. Ker? Ni še čas, ni še pravo obdobje, ker ni prave energije, ker ni motivacije...

Spet:

» Ne čakajte, da vas življenje ustavi samo. Najdite v sebi prostor in nekoga, ki bo vaše misli izpiral, prebiral, užival, jokal ob njih.

In ko mislite, da ni nikogar več, ki bi vas razumel - namočite noge v morje ali v  »lavor«, karkoli in si recite:

» Samo DANES ga/jo ŠE  ni«...

http://www.youtube.com/watch?v=StHjki4u45w

Vlak A.

Tukaj so ključi.

Potrebujem.

Odklop...

Predno se izselim...

zamahnem z roko

ter neham odgovarjati.

Na vprašanja.

» Kam greš?«

By mo2dra

 Nikoli ne verjemi tistega, kar ti govorijo oči. Kažejo ti samo omejitev.

By Richard Bach

Tudi najboljšim se to dogaja.

Nekatere stvari v življenju je nemogoče popraviti. Nekaterim stvarem se je nemogoče izogniti. Nekatere enostavno TAM so. Samo zato, da jih spregledamo. Naravno in človeško.

Yeah!

http://www.youtube.com/watch?v=PQZ7_H9F184&feature=related

Tako ženske ponavadi najdejo moj blog.

http://www.youtube.com/watch?v=--oeR8Lnfo4

Če bi ti bila moja radirka,

bi se nekega dne

vsa tveganja

spremenila

v rdeč svinčnik.

Ja.

spomnim se.

By mo2dra

Čedalje manj je neznanih poti. Počasi ali pa hitro, se te lahko dotakne prav vsak.

Vsak, ki mu je všeč vonj tvoje kože, niansa tvojih ustnic, vsak, ki še vedno da nekaj na besede in pusti, da se raztegnejo po tvojo koži...

Skrivoma jih poberejo le tisti, ki čutijo...Skrivoma se dotaknejo bližine srca le tisti, ki imajo srce...

Včasih bi tako sočno zagrizla v vse barve tega sveta...pa vem, da me bodo vse te barve raztrgale in uničile..

Danes pomislim: »Del mene bi letel...letel..zato, da bi okusil vso svobodo tega iztekajočega se časa..

By mo2dra

Iz vseh dlani

»dotaknjenih« ali pa »izgubljenih«

ostale so knjige.

Sveže platnice, sveže besede, sveži ritmi.

Podarjena preteklost.

AMPAK MOJA KNJIGA

Tista neizpisana, tista, ki ostaja v predalu, tista, ki se bere, tista - brez platnic, tista, ki je imela življenje - ni izgubljena. Niso to samo koščki mojih sanj v njej. Niso to le besede izpisane, ki jih pazljivo sprejemaš. Ni toliko ljudi, ki bi znalo prebrati, kar je napisano, ni toliko dlani, ki bi lahko oplazile strani.

Tisoč okusov, ne prinese tople bližine.  Tisoč »vem« in milijon »ne vem« - ostati mora čarovnije  tudi »po tem«. Ne moreš se večno smejati, ker je bolje ugajati, kot pa izražati to, kar dejansko čutiš. Ne moreš večno jokati, ker misliš, da nikoli ne bo bolje.

Glej, odsev v ljudeh. Ne moreš se vedno postaviti v kožo osebe na drugi strani. Ne moreš pa tudi večno ostati v koži, ki nima nobene teže, nobene ljubezni, nobenega odseva. Ne moreš ostati v dotiku kože, ki je ne moreš ljubiti.

Največji čudež ni ljubezen.

Največ se učimo

zaradi bolečine.

Mogoče, ker vedno bežimo. Mogoče, ker nam prav ta onemogoča nadaljevanje poti. Mogoče, ker nam zapira sanje.

In vendar, za vsako bolečino pride ljubezen. Vedno je bilo tako. Vedno.

Poglejte v svoje knjige. Prve strani. TE so vedno tako hudičevo odločilne. Te povedo več, ko pa vsa vsebina knjige. In po prvi »popisani« strani, ostane napis, kaj vse si pomenil temu človeku. Ostanejo njegove misli.

Pa vsak ne zna brati. V času podarjene knjige. Vsak ne zna brati.

Na prvih straneh je vedno napisana  - DOLŽINA TRAJANJA. Tista beseda, ki jo vsak "žuli" v ustih. Beseda: " Koliko časa?"

To VSE...je vedno na prvih straneh. Lahko prejmeš knjigo  - na začetku ali pa na  - na koncu.

Dolžina je vedno enaka. Prva popisana stran...

....njene izgubljene sanje....njenega napisa...njene bolečine...njenega bistva...ga berem...in vedno znova...občudujem...čeprav misli, da ne vidim..ne morem čutiti..Čeprav misli, da NE POZNAM pomena bolečine. Ignorance. Izigranosti. Laži.

Jaz sem tujec. Vedno na prvih straneh - izgubljenega spomina.

""in obstajam dokler obstajam

in me ni kadar me ni"

By Nichita Stanescu

"Tako si mi blizu, da se mi še vedno zdi, da si predaleč."

By Zbigniev Bienkowski

Ko te ljubi dež - ne izgubljaš.

Sanjači nikoli ne bodo umrli. Na tem svetu je vedno preveč - budnih žensk. Vedno daljše in neslišne so noči.

Zbudi me, ko bo deževalo. Zbudi me, ker dež prav takrat šepeta vse umrle besede.

Zbudi me,

ker takrat še nebo opojno diši.

By mo2dra

Zaradi čistega užitka...

                               se ugriznem v spodnjo ustnico...

lahko me...

                           pogoltne norost...

ampak  tokrat...

                           se samo dotakni mojih ustnic.

                           By mo2dra

Hej, deklica, ki pušča stopinje v pesku..potem izginja in prihaja..potem ostaja na površju, kjer lovi zadnji dih svojih sanj in potem se ovije v čisto žalost ..

HEJ, dd - jaz imam vsaj "eno" nadležno lastnost, da vedno pridem do tistih, ki mi nekaj pomenijo. Mogoče nikoli ne pokažem, kdaj diham na škrge, mogoče sem prevelik sanjač za vse ženske, ki začutijo romantiko, ko pride polletje. Jaz še vedno ljubim zimo. Morje v zimi, šal okoli vratu, snežinke na ustih, mokre poljube..

Tega meni polletje ne more dati..pa vsi zahodi gor ali pa do..To je samo za fotkat..

AMPAK...

Centra jaz sicer organsko ne prenašam in vendar tudi peš do tja; do tiste hruške in potem se lahko obesim na zvonec ali pa začnem manično prepevati, tako, da v vsakem primeru ti izredno priporočam, da nimaš slušalk na glavi ali pa izklopljenega zvonca.

Gremo..na morsko kosilo...brez mojega spremljevalca...ta ostane v varstvu...

Saj veš, če ne prej, te pa sigurno ujamem na letališču in MOGOČE to res ne bo PUČNIK ampak, ko je treba narediti iz besed dejanje - so vse ovire v smislu, če se samo enkrat živi, naj takrat teče kri tudi navpično, če je potrebno.

Zato DD; slabo voljo sem jaz zapakirala v škatle, nesnago odnašajo samo ob torkih in petkih in ti imaš pripravljen nahrbtnik poln sanj in obvez.

Prej ali slej - boš iskana.

P.S.

Slušalke za Skype so "still" zapakirane. Takšne bodo tudi ostale. Pojdi z menoj na tisto morsko kosilo http://www.youtube.com/watch?v=3BTomqsanSM&feature=related - obljubim od Ljubljane do konca poti samo TA PESEM-)..

Označila sem ti pot - kako točno prideš iz svojega stanovanja, potem manično (kot bi storila jaz) stečeš čez oba križiča in na tistih klopcah te čakam jaz-). V rdeče semaforje "še vedno" ne verjamem.

Tolikokrat pomislim nate. Pogrešam tiste pogovore, s hitrostjo sto na uro. Sredi tedna. Ali pa čisto navadne lenobne dneve. Takoj zatem začutim moč, ko prihajajo jesenski dnevi. Mogoče šele takrat dobro začnem poslušati veter, ki sili moj obraz, da pogleda nebo.

Ostal je dež. Ta velikanski razpon dežnih kapelj, me nikoli ne pušča hladne. Dramatično vreme prinese na plan čudno strast. Ustnice bi si jemala takrat z rokami in izmenično bi poljubljala tvoje zaprte oči. Ne bi se mogla upreti takšnemu glasbenemu ritmu, ki bi jo stopnjevale telesne govorice.

Ali se spominjaš občutka, ko se ti nabirajo v grlu čustva?

Rada imam strah, ki stiska v grlu. Še vedno. Tudi zapeljivim nasmehom se ne morem upirati. Jemljem jih preveč užitkarsko. Čutiti toplo sapo, ki vedno pride v različnih intervalnih slojih. Kot ne morem kontrolirati svojih rok, ki so vedno plavala skozi tvoja stegna.

Kako zelo smo sami, ko smo v čutenju osebe. Kako močno se ovijamo drug v drugega.

V kuhinji pogrešam listek na hladilniku: » Pojdi v trgovino«...

V kopalnici -  vse pogovore...

V spalnici  - razmetano tvojo stran postelje...

V predsobi -  vedno velike odločitve...

V dnevni sobi  - slike, ki jih ni...

In vem...objame me nenavadni pomirjujoč občutek. Kaj vse se v življenju preživi...

To je najbolj utrgan listek mojega spomina...

Zdaj ljubim nočne sprehode. Še bolj kot sem jih včasih. Tukajšnje življenje, ki ne spominja več na limonade. Na nekem balkonu.

 Spolzke blatne ulice in lesketajoč pogled na zvezde. To je moralo upočasniti moj korak. Ne more mi biti žal,  prav za ničesar v mojem življenju. Veliko sem vadila »napake«. Včasih v gruči ljudi ali pa sem se skrila v stanovanju. Ena na ena je še vedno najlepše.

Priznaj, da se je posrečilo vsem. Nekdo je pomežiknil in pokazal na mene. Potem sem se jaz dotaknila tvojih solznih oči in prišel je čas smeha.

Bil je to varen prostor za spanje.

In ko nimaš ničesar več za izgubiti potem začneš opazovati svet okoli sebe. Moja soseda je izgubila čisti interes. Pozdravi in odhiti naprej. Po moje jo je zapustila radovednost, s katero je včasih prežala name. Hišnik je zadovoljen, ker me vedno lahko dobi doma.

Pravzaprav sem danes imela čudne misli. Zjutraj. Ovijale so se po meni, kot da hočejo vse odgovore. Z nenavadnim pogledom sem zrla v določene ljudi. Spet. Spet čutim, da moram ostati budna.

Odvila sem si vse rane »oceanskega časa«. Ti povem nekaj smešnega?

Začelo bo snežiti. Vsi bodo odhajali, le jaz bom prihajala. Drugačna sem kot prej, a cela. Od časa do časa skomignem z rameni, kot, da bi pravkar prišla ven iz kome. Kakšne so to danes misli. Kot, da ne bi bile napisane ampak izgovorjene. Očitno sem sama sebi dala dovoljenje, da začnem od tam...

SAMO ČAS ŠTEJE...

By neznana avtorica

Vse ideje, ki imajo velike posledice, so ENOSTAVNE  - By Tolstoj

Odklenem vrata. Odprem okna. Odložim ključe. Pogovarjam se s teboj.

"Veš kaj bom, ko bom velika?"

Tvoje misli bom brala. Ujela bom tisti trenutek, ko jih boš želela zavreči.

Občutki iz sanj. Začutiš jih, ko prihajajo nežno. Potopljena sem v objem. Objem iz besed. Takšna varnost nikoli ni imela strehe nad glavo. Vse je dišalo po snegu. Ta belina so moje sanje.

"Kaj ti misliš o mojih sanjah?" Kdaj premišljuješ o njih?

 Jutra so vedno predolga, ko si v glavi vrtiš film svojega življenja.

Zaprem oči. Naj jih odpre, kdor jih želi. Naj posluša misli, kdor jih ujame. Naj bedi nad mano, kdor noče nikoli več zaspati.

Ta neslišna jutra,  

so vedno boemske narave. V bistvo so moja, pa na prvi pogled izgledajo kot  da so ukradena. Last nekoga drugega. Mogoče celo na prvi pogled izgledajo zavajoča.

Prenehalo je deževati.

zgrbljena drevesa,

ki so rasla na pločnikih,

so bila črna in mokra.

oblaki so se  razposajeno

podili po nebu.

prijeten vonj

po zgodnji pomladi

je prežemal zrak.

zakričal sem.

v iskreče se jutro.

z odtenkom vzburjenja v glasu.

By Novica Novaković

Ne vem,

 kateri čas

naj vzamem na svojo stran.

Prostor,

ki je namenjen življenju

za tisto skrito strast

pozabljenega dotika,

ki prebuja tudi  mrtve.

Ne vem,

 kateri čas je tisti,

ki ga nosim v srcu,

katere besede

so tiste,

ki jih še nisem slišala.

Katero nebo je tako

osamljeno

In brez kril.

Ne vem.

By mo2dra

Zaljubila sem se ... v njeno žalost ... v njeno hrepenenje ...v njeno skrito nežnost in šibkost ... v njen glas ... v njene besede ... v njeno moč ... v njeno redkost ... v njeno željo po svobodi ... v čas, ki ga namenja sebi za premišljevanje ...v njeno pristnost ... v njen pogled ... v njeno presenetljivost ... v njeno večno odhajanje in vračanje ... v njeno bolečino ... v njen smeh ...,

 
A jaz sem tista, ki ne prizna, da se ne zna sprehoditi po njeni koži, tista, ki ne pusti odtisov na njeni povrhnjici, tista, ki včasih obarva njen pogled črno in jo pušča zlakoteno, tista, ki si najbolj želi pokazati svojo naklonjenost do nje, pa ji vedno znova spodleti ...
 
in ona je tista, ki  si želi, a ne more začutiti tistega, kar ji dajem jaz...kar je tiho in neopazno, a vztrajno. Kar je nežno, ljubeče, a ni dovolj. Tista, ki ne ve, kdaj jo bo južni veter spet odnesel stran od mene in jo kdo ve kdaj na svojih krilih spet ponesel nazaj v moje naročje ...
 
Če ... če ...bi bilo lahko drugače?
 
»Kot par nisva čudoviti ...«, je napisala ...
Jaz pa mislim, da sva. Ravno zaradi 'neskladnosti vrlin in skladnosti napak' ... Vse lahko uskladi čas...ko ga vzamemo na svojo stran.

By Julia

Kako nenavadno mi obudiš vsa čutila. Pogledam fotografijo preteklega časa, občutim na površju tvojo glasbo in čutim vdor tvojega glasu v moja ušesa..Čutim kot, da prav ničesar ne čutim. Zunanji svet je vonj, ki me uspava.

http://www.youtube.com/watch?v=IDaNntPogeM&feature=related

Potem jo slišim, ko mi dejansko zašepeta: " Za umret...za pogreb srca...gostota žalosti...tvoja pesem..."

Ampak vsi moji občutljivi deli postanejo strahotno ranljivi, ko se usedem nazaj, zaprem oči in se prepustim glasbi.

Hm...Nasmejali bi se do solz, ko bi jaz rekla, da samo na takšen način, nama odpadejo vsi ščiti in skrivnost obraza dobiva čisto drugačen privid.

Zelo redko se zgodi in vendar SE, da me nekdo odmakne v najbolj žalosten kraj same sebe in nemo zre v moje besede. V tišini. Mislim, da tudi dihanje dobi čisto drugačen zvok. Oddalji se telo ampak nekaj, nekaj vedno ostane. Nepričakovano potegne za seboj vse točke, da se zmanjša ostrina.

Gledam fotke in se spominjam...tako ljubim morje - pozimi..Prav ljubim ga.

"Važno je, da smo spoznali",

je dejal Mohamed ob slovesu.

Da so se naše poti prekrižale in

zgodbe prepletle. Da se je z

ljudmi, ki jih nismo poznali,

stkala nova zgodba. Čeprav smo

iz različnih kultur in nimamo

na videz nič skupnega.

Ali pač?

By Magda Reja - Ime tvoje zvezde je BILHADI

Vlaki življenja.

Zakaj slepo verjeti, da vedno znova pridejo? Tudi, če jih zamudimo. Tudi, če zamižimo -  jih čutimo. Čakajo nas. Trenutek, da  vstopimo. Nič več in nič manj.

Mi sami sedimo na drugi strani perona. Mižimo. Dokler skesano ne obsedimo na peronu. Nekdo je odpeljal naše sanje. Nekdo vedno čaka.

Koliko jih je, ki nikoli ne pridejo do perona? Koliko jih je, ki si nikoli ne drzejo vstopiti?

Koliko jih je, ki ignorirajo hrepenenje, ki ga čutijo?

Želim si, da bi znala bolje opisati, kar doživljam, ko berem nekatere izmed vas.

Zapomnite si; " Nikoli ne bo lažje" in leta ne bodo prinesla pravih (boljših) rešitev, kakor tudi oseba, ki je namenjena prav vam - ne bo tam večno.

ČE pa jo zamujate  PRAV ZDAJ - potem stecite do perona. Pozabite na ponos, na vse izrečene besede v jezi, pozabite na vse...

VEDNO bodo na dosegu vaših rok;

"Vaše ambicije, novi izzivi, novi kosi sveta, ki jih želite odkriti "...

Vse to bo vedno tam, dokler bo vaš izdih enak vašemu vdihu.

Pazite, na vlake svojega življenja. Pazite na obraze, ki se vam bodo zdeli znani.

Ko MISLITE, da nimate ničemur več v življenju slediti, ko je vse okoli vas tako PRAZNO, da je že kar TEMAČNO, TAKRAT in samo TAKRAT

VEDNO...

SLEDITE OBČUTKU V SEBI.  To so vaši vlaki. Do perona.

Ne dovolite sebi, da ostanete sami na peronu.

Pogovori...ne morem več tako kot sem nekoč. Tako strastno ter dolgo. Kot poljubi, ki  nikoli nimajo konca ali objem,  ki zakrpa zadnjo luknjo,  skozi katero uhaja toplota.

To sem včasih lahko..dolgo in strastno. Ponavljajoče. Vedno več. Bolj intenzivno. Zdaj ne morem- ponavljajoče. Zdaj lahko - danes in potem ne vem kdaj bom ponovno čutila, da lahko še bom...

Zmanjka me, na polovici, na začetku, na sredi, proti koncu...Ne odhajam stran samo odmikam se. V sebe. V svoje korake. V nobene začetke. Potem pride tisti občutek, ki se me lasti. Uniči mi vse nasmehe. Stisne me. Bližina, ki je ne občutim tako, kot si jo želim.

Vsak nov pogovor diha besedo  - bližina.  Nastajanje, naraščanje, upadanje, hrepenenje, blaznost. Jaz samo modro poslušam in molčim. Poslušam te prepoznavne znake bežanja in ne morem reči: " Ne delaj tega"...

Pusti, da se razlije po tebi vsa bolečina, pusti, da gredo skozi tebe vse besede, ki jih nikoli nisi mogla slišala, pusti in priznaj, boli...nisi edina...

Ne boli samo ljubezen.

Ja, pogovori. Vem. Včasih sem čutila, da lahko dam več sebe,  osebi na drugi strani. Zdaj zgolj čakam, da trenutek pojenja in do takrat dokler se to ne zgodi - sem na max jakosti. Mogoče zato direktnost. Mogoče zato - VEDNO - maratonski pogovori. S čustvi. Brez solz. S šokiranim izrazom. Veliko smeha.

Zato mogoče vedno občutek, kot da se poznamo celo življenje. Samo malo smo se vmes izgubili.

In jaz si ŽELIM dajati dolgo. Inteznivno. V noč. Brez presledka.

Kot nekoč...

Položi svoje stopalo v moje naročje....zate je bil dolg dan, da si me našla. Vsepovsod si potolčena. To je tako običajna stvar, ki se dogaja milijonkrat na dan po vsem svetu. Običajen čudež, tvoje telo, ki se spreminja pod mojimi rokami. In vendar, kako verjeti očitnemu presenečenju?

..bila si mlečno bela in sveža, ko sem te pila. Ali se bo tvoja koža razbarvala, njena svetlost zbledela? Ali se bosta tvoj vrat in vranica raztegnili?

Lahko je tako, toda, če si zlomljena, tedaj sem tudi jaz.

Takšna je bila, tukaj in tukaj.

By Jeanette Winterson - Pisano na telo

MOČ BESEDE

Gre za skrivnost nastanka. Nekdo je

moral prvi pokazati v žarečo kroglo

na nebu in ji dati ime. Morda je bil

to res le začuden vzklik, ampak bil

je prvi. Tisoči pred njim so že gledali

svetlobo in se greli na toploti, nihče

pa ni v tem zaznal presenetljivosti.

Samo on. Prvi ... Zaradi čuta za

izrednosti. Zaradi genialnosti čudenja.

In potem ostale besede. Iz vsake

govori duh starega modreca, ki je

zmogel videti neznano. Vse so se

čudežno zgostile iz njihovih presenečenj

ter postale težke od vsebine

in pomenov, ki jih komajkdo še sluti.

V tem je ravno fantastičnost: človek

izgovarja tisočkrat več, kot namerava,

in sliši tisočkrat manj, kot je izgovorjeno.

V neuporabljenih globinah

pa prebivajo duhovi. To je njihova

glasba, njihovo večno zadoščenje

stvarem, ki so jih iztrgali iz niča.

By Alojz Ihan

Vsak potrebuje čas. Za prihod. Ali pa odhod.

By mo2dra

Pomislim...Kava res nikoli ni samo kava. Je več ali pa absolutno nič. Sanje ali pa samo nora ideja. Kavni poljub ali pa črni objem. Spomin odprtih ali zaprtih oči.

Moralo se je zgoditi nekaj v dotiku. Mogoče v načinu približevanja. Ali pa so se samo strastno izpile besede...kava pa je ostala...nedotaknjena.

Dnevi dotika, ki se izgubljajo v kavnih poljubih.

Zato kava res nikoli ni samo kava.

Je prijateljstvo ali ljubezen. Spomin ali drhtenje. Vse to je dotik. Spomin odprtih dotikov.

Času je potrebno dati priložnost. 

Dokler se ti vse kocke ne znajdejo v dlani in nekdo v ozadju kriči:

" Za trenutek, ki bo dolg celo življenje"...

Robovi sanj

so vedno

prostor, kjer si

dovolimo

prepotovati svet

gor in dol.

Nikjer nam ni težje ali lažje.

  Naše življenje

je zgolj miza,

ki ima dva stola

 ter trdo

vzmeteno žimnico.

Povsod se sanjajo enake sanje.

Želiš si podariti

romantične sanje.

Ne,

 iz neke druge roke

za tujo stvar.  

Tokrat  za naše sanje.

Ne,

 ker si še vedno

premalo zaupamo.

Enostavno

 želimo nadaljevati

otipljivo

do roba,

da bo še dovolj

moči,

predno

skomignemo z rameni

ter si napovemo;

» Nenapovedljivo stanje«

By mo2dra

Začelo se je sveže vdihavanje kisika. Pregnali smo brezvoljnost, glavobol, duševno lenobo. Imunske celice smo prevetrili in srcu dovolili miren utrip, v ritmu, ki smo ga neznansko pogrešali.

Nobenih ovir za srečo nismo srečali med potjo.

"Vmes" so se mi pojavile takšne misli, ki bi kričale. Ostal je stavek: " Vsi smo šli po svojih poteh"..Zvezde so prižigale noči in ugašale z jutrom. Ogenj v meni nikoli ni nehal goreti. Dokler sebi nisem dovolila tišine. Pri tem "še danes" večkrat zamajem z glavo.

Sanjala sem svoje sanjsko doživetje. Pritisnila svoja stopala ob njena. Ujela sence na njenem obrazu. Morda pa le ni vse obtičalo v brezčasju. Morda pa se le nisem izgubila. Ko sem takšna, si enostavno pustim, da se z mene preberejo vse misli. Ganejo me prav vsi občutki.  Nežen vonj kože.  Vsi nedokončani stavki. Sunek vetra skozi njene besede.

Ko sem takšna pustim, da zemlja zakrpa vse spomine.

Glejte, vse se je zaraslo-)...