Razmišljam..kakšne drzne misli  ima danes DD, ko mi v obraz vrže takšne stavke:

"Pa ti, a imaš kaj cepiv ? just in case, če te prešine crazy idea, da se mi pridružiš oz. te pridem počakat na letališče, ko bom že tam ;)

...te dni razmišljam o besedi - letališče....Večkrat, kot  bi to pravzaprav smela - grem tja na kavo...Srce je nekje visoko na nebo in ko gledam letala..me zagrabi...takrat zaprem oči..in občutek je hujši kot tisti poljub, ki je tako željan in močan...Kot, da bi mi nekdo strgal srce iz telesa..Ta letališča...zaljubiti se prav tam..usodno...O tem sem razmišljala..Tam bi se želela zaljubiti...tako na slepo kupiti tisto karto, zamižati in odleteti..

Če bi ti poznala vsaj del tistega, kar krepi moje sanje...me prav ne bi, izzivala s temi stavki..Če bi ti vedela kako grenka je kava na letališču...bi mi zašepetala, da potrebujem sladkor...

Ženska po imenu DD  - udobnost potovanja je edini adut, ki ga ona nima. Uspeh sprožijo samo refleksni gibi, ko njeno stopalo stopi tja, kamor nihče noče..Ne mara pravil, ker se lahko zgodi, da jo prezgodaj vržejo na pot, kjer ni nobene praktičnosti..Vedno na spodnjem robu življenja...To je DD...

Na potovanje z njo se odločiš, ko je življenje zelo občutljiva silnica in pritisk vedno bolj šibkejše narave...ampak ona zna narediti, da te zelo NEŽNO potegne za vsako stopalo, ker VE kdaj je potrebno pravočasno ukrepati. Hm...

Kakšna škoda bi se naredila, če ti nikoli ne bi povedala tega javno - od kar berem tebe - težko berem še kaj drugega v svojem življenju..Zdi se, da tisti smisel za humor masira samo cone mojega lobanjskega svoda..nikoli se ne pride do najvišje cone telesa...(po jagodici palca navzdol-)...

Razmišljam DD..pa vem, da sem se odločila. Morsko kosilo, ki mu bo sledil izdih in ta bo daljši od vdiha. Tokrat boš vozila TI in jaz bom sedela v Piranu toliko časa dokler ne bodo rekli; " Corone ni več"..

http://www.youtube.com/watch?v=aBKcKQHZXks&feature=related

Kakšen "sterilen" teden je to bil. Najbolje bi bilo, da bi se kar sama ulegla v vodo in počakala, da me odnese ali pa potopi. TA komunikacija, ta "ne bližina", to vse, kar ne oddajam te dneve. Težko prenašam sebe in če imaš sebe dovolj rad - potem nočeš tudi spregovoriti z menoj. Kakšne bedarije poslušam in kakšne bedarije si šele dovoljujem.

Včeraj - frizer. Če mene vprašaš, kaj NAJBOLJ SOVRAŽIM V ŽIVLJENJU - frizer!!..

Zobarja obožujem, ginekologa (beri; zamižim pa je, ne) ampak frizerko - A LAHKO ŠE KDO TOLIKO "GOVORI" ?..Tega ne morem poslušat. Prav psihično se moram pripraviti, da grem in ko grem točno vem - namesto ene ure bom tam sedele dve in ona bo govorila, govorila...

Včeraj pa sem rekla - STOP. Dva narobna stavka in obrnilo se mi je.

1. Najboljši so mi ljudje,  ki vedno mislijo, da so THE BEST in v sebi gojijo občutek, da so edini, ki so sposobni in najboljši.

2. Zakaj nikoli ne povemo kaj si resnično mislimo, ker v končni fazi TO STORITEV PLAČAMO?

..in počasi se mi je nabiralo...ko sem rekla; " Glejte (beri; rajši jo vikam, ker tako "redko" pride, da jo pošljem kam..(beri; čeprav je ona že tako ali pa tako povsod bila)..nadaljujem..

Zakaj vi mislite, da mi vedno nabolje "uredite" nadstrešek nad glavo? Vsi vemo, da frizer striže tako kot je razpoložen. Če ni  - je prav vseeno, če si dam rjuho na glavo, ker mi tako ali pa tako nihče ne bo verjel, da sem bila pri frizerju in če ima resnično dober dan - potem si pa tak, da si cel mesec ne bi šel umit glave domov.

nadaljujem...

In enako jaz mislim o vas - Včasih me tako "postrižete", da grem lahko samo še domov pod tuš in čakam, da mi zrastejo lasje ampak ko pa imate dan, da ste "IN" potem pa tudi jaz nočem domov. Nisem vedno zadovoljna čeprav vi VEDNO mislite, da ste naredila nekaj najboljšega z mojo glavo. Pa temu ni tako.

Dobila sem takšen zbuljen pogled in vprašanje: " Ja, zakaj pa ne poveste?"

Moj odgovor: "Ker pridejo trenutki, ko to enostavno nima smisla.." ..

(potem se je izkazalo, da je imela dan IN, če ga pa slučajno ni imela  - si ga je pa naredila)...

....

Že dolgo časa iščemo VSI DEBILI avtopralnico, ki bi ti resnično OPRALA avto tako dobro, da ti je prav vseeno za znesek, ki ti ga navedejo na koncu. Probam še v Domžalah. Čeprav ne verjamem...ampak vseeno probam. In izrečem, če je možno, da mi šipe operajo tako, da bodo recimo izgledale, da so "oprane" in ne samo še malo bolj zapackane?!!...In on meni nazaj: " Mi se trudimo gospa, veste":..

Ja, saj vem - vsi se trudimo ampak nihče ni zadovoljen. Vsi moramo plačati ampak vseeno je, če se nikoli več ne vrnemo nazaj.

Rezultat: Nisem želela domov. Kar vozila in vozila bi se. Zakaj ljudje ne razumejo, da ni problem v denarju? Daš samo naredi tako kot je treba. Površno znam narediti tudi jaz. V "svinjskem" avtu se pa ne morem voziti. Še manj razumem tiste, ki opravijo polovico svojih prehranjevalnih navad, prav v avtu -  in potem so sedeži takšni, da bi lahko jedilnik sestavil.

Odnos do stvari - vsi znajo pa izrekati - mi smo najboljši in še najcenejši. Fak, bodite najdražji ampak vsaj naredite vse stvari, tako kot jih  znate zaračunati.  

Ker "nesreča" pri nas nikoli ne počiva  - nam pa daje velikodušno možnost pestre izbire, ker "ona" nas bo uspešno zasledovala.

Bil je naporen teden. Izredno. IN čez vikend me ne bo. Kar ne bo me. Čakam, da bom dobila očitek - imam rojstni dan, veš...ALI FAK ŠE VEŠ, DA GA SPLOH IMAM?..

Ej, a ti VEŠ, da sem jaz samo ČLOVEK?!!!...V času, ki ga sploh ne morem tako imenovati, mislim, da je zadnja stvar, ki jo potrebujem  - ŽENSKA?! To iščem ampak NE HVALA...

 Nočem bežati po svetu samo zato, da ne bi čutila, da me  bo " bližina", ki je ni  - ubila počasi, na vse možne načine. Ne morem kimati, če ne čutim.  Ne bom  hodila po ostrih robovih življenja, ker mi je varnost "neznanega" pomena. Briga me, fak briga me, kakšne misli se podijo po glavam ostalih. Lahko sem egoist, šovinist, karkoli...TO SEM JAZ. A vi tudi sami sebe tako dobro poznate, kot vedno ocenjujete mene?!

Stanje; v izredno zavidljivi neuničljivi situaciji. Kot ponavadi!

Ko je tako slabo, res slabo - se naslonim nazaj in rečem: " Lahko bi se pretegnila na vse štiri, pa ne bi nič pomagalo. Zato se bom zgolj naslonila nazaj in čakala dež.

ampak JAZ...se ne dam...

http://www.youtube.com/watch?v=mg8x_40QG-o

 ...zeleno...ker te ljubim...zeleno...

http://www.youtube.com/watch?v=U3--JrsrguM&feature=related

NOW WE ARE FREE...Ko ti življenje da še eno možnost...od premočenih cest, zabrisanih sledi, brez tesnobe..Ko je pomemben le trenutek..upočasniš korak...uživaš na potovanju..nikoli ni konca..vedno je začetek..in lakota nikoli ne mine...

Šlo bo zares..še predno bo name padel dež...Kar se je utrdilo, se je..kar je propadlo - tega nihče ni mogel slišati..brez spomina, brez dotika...

Kakšen občutek..

 ...on v travi...spreminja svoje vedenje...

 ..moj pogled...utiša nebo...toliko čudovitih misli..

Hej ti,

ki nikoli nisi marala dežja.

Hej ti,

ki si vedno nagajivo korakala po stopnicah

svojih sanj.

Hej ti,

ki skrivoma opazuješ moj obraz.

Hej ti,

ki vedno pobegneš skozi zadnja vrata.

Hej ti,

nehaj me brati med vrsticami

daj roke iz žepa

vpni jih na platnice

pozabi na popisane liste.

Hej ti,

pokaži svoje oči

z usti oblikuj besede.

Hej ti,

stisni pesti

zavzdihni

ujeli se bova,

na enake pasti.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=7_aSoYX2ulQ&feature=related

Ko ni več zabavno, se zapreš v sebe. Nehaš razmišljati o trenutku, ko še ni bilo slabo. Nehaš razmišljati o svojih korakih, ki so vedno vodila do nje. Ko ni več zabavno, se skriješ v sebe, potegneš ravno črto, postrgaš vse, kar naj bi še ostalo. Oh, da,  ko ni več zabavno, nehaš skrivati navdušenje. Pričneš se obotavljati. Skoraj nemogoče je opaziti tisti pogled, ko si živ in vendar zakopan v sebi.

Takrat, ko ni več zabavno, slišiš v sebi nepozabno olajšanje. Nekaj ti leži na duši. Trudiš se, da bi prepoznal odgovor. Menjajo se letni časi. Odgovorov je vedno več. Vprašanja dobivajo tiste luknje skozi katere vedno nekaj pronica.

Kdo ve kam so odšli spomini? Verjetno sem jih pustila na nekem asfaltu, ko sem čutila, da je čas, da jih pohodi še horda drugih ljudi. Tistih, ki nikoli ne bodo vedeli, kaj dejansko so pohodili. Mogoče je bil to edini izhod.

Vendar vsi ti koraki, ki danes ne vodijo prav nikamor - se počutim kot terapevt na terenu. Koliko ljudi pogoltne svoja čustva in koliko časa traja, da pustijo, da vsi strahovi pridejo na površje. Večkrat si rečem, če je mogoče kaj takšnega na meni, da mi ljudje zaupajo svoje življenjske zgodbe. In vendar je nekaj res - namesto, da sem se samo zlivam v nekoga, sem se začela zlivati še v okolje v katerem živim.

Nikoli ga nisem poznala prav dobro. Ni bilo interesa ali pa velike želje. Mogoče misliš, da je net edino sredstvo, ki ti omogoča spoznavanje novih ljudi in vendar temu ni tako. Katka je vedno presenečena, ko se vrnem » s terena« in imam sama zaprta usta, ko razmišljam o ljudeh, ki jih srečujem.

Kako malo je potrebno, da se približaš nekomu in kako prepozno vedno prepozno mislimo, da nimamo nič več v sebi, kar bi nas primoralo do tega, da čutimo.

Jaz se moram zahvaliti njemu...Za vse nove ljudi, za vsa na novo obujena čutila...

..zadnje čase sem preveč odprt, preveč čustven, to bi bil lahko bumerang, ampak naj bo, nekega jutra me tako ali pa tako ne bo več, pobral bom svoje stvari in izginil, brez besed, brez poslavljanja, enostavno se bom obrnil in odšel, kakor okrutni brezglavni jezdec, ki še vedno verjame v svet....

By Novica Novaković

Obožujem,

ko postaneš nora

v času,

ko nihče ne zna čutiti.

Obožujem,

ker ti je vseeno

kaj je bilo včeraj

še manj

kaj bo jutri.

Obožujem

tvoj polet

skozi moje telo

z očmi.

Prideš,

ko zvezde spijo

sonce uspavaš

s svojim petjem.

Obožujem

tvoja realna tla

obraze

v tvojih dlaneh

imena,

ki jih ne izgovarjaš.

Mi smo

tvoji

tujci brez kril.

Vedno na vrhu

samo 

s teboj.  

By mo2dra

Se spominjaš?

Pobožnih želja

poljubov

svojega telesa

v mojem objemu?

Se spominjaš?

Daleč od sveta.

Skozi okno

v tuje dvorišče

mokra dlan

v naročju časa.

Se spominjaš?

Tako blizu smrti

bližje je bilo

samo življenje

v drugi sobi

čudna oteklina

ujeta v grlu

časa.

Se spominjaš?

Morda bi takrat

uklenila čas

v posmeh ironiji.

Morda

 bi takrat

z nekim čudnim

izrazom

lahko priznala;

» Skoraj sem ljubila«..

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=6XLGykwcm_4

Misliš, da mi je vedno vseeno

zaradi izgubljene strasti?

Misliš, da je vedno lahko

iskati korak,

ki vodi nekam,

korak, ki te ne zaustavlja

korak, ki te poganja.

Misliš, da je lahko

loviti sence,

ki so pred teboj?

Misliš, da je lahko

izgubiti?

Zakaj misliš, da ne razumem?

To, kar je tvoje

zlije se v moje

ta beseda

izgubljena senca

dežne ulice

pridi

ne bodi mi večno tuja.

By mo2dra

Zbudi se,

kjer koli spiš

Zbudi se

zajemi zrak

spusti iz sebe

bolečino.

Zbudi se.

Kaj boš

pogoltnila čustva

naslonjena obstala

preživela življenje

na tujih kavčih

DAJ NO

zbudi se.

Ni vreden trenutek

odpri oči

najprej

levo proti desni

nisi edina

še vedno znaš

obesiti

izgubljene sanje

na kljuko

ter zaloputniti z vrati.

Daj no

za tiste tople spomine,

ko si ležala

v objemu

svojih sanj

navdušeno

dihala zrak,

ki ti ni prišel do živega.

Daj no

dvigni glavo

kot nekoč.

Pogrešajo te

samotni nočni jezdeci.  

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=oYLseVbOHjk&feature=related

Če je objem varnost

potem si dovolim dolg poljub

v nekem drugem svetu

z drugačnim vonjem

brez ritma

z meglenimi besedami

večno izgubljena.

Če v tišini najdem tvojo dlan

zaustavim svet

in vseeeno bo

kar je bilo prej

Vseeno,

kar bo nastalo,

če je tišina odgovor

na vse.

By mo2dra

Med mojimi prsti, med mojimi koraki, med mojimi poljubi, med mojim glasom in tvojim molkom..

še vedno bereš vse te vrstice...

Kaj iščeš? Moje spremembe? Nove ljubezni? Neizgovorjene občutke?

Kaj je tisto, kar se pri tebi nikoli ne menja, ko bereš izliv mene?

Še vedno bereš...zdi se, kot da se ljubiš..v besedah, v nevidnem dotiku, v nedorečeni strasti, s solzami v očeh, v spominih, v novi prihodnosti..

..še vedno bereš...

Nisi srečna?

Ne?  Ne priznaš, nočeš, ne ljubiš, sovražiš, čakaš trenutek....

..še vedno bereš...

Kot, da se nič ni spremenilo in vendar se je. Mogoče jaz ali pa na koncu tudi ti. Šteješ? Koliko časa bereš? Šteješ in se sprašuješ; " Kdaj bo?"...

..nehala pisati...

To morje ne zna zapolniti vso praznino besed. Te dotiki ne znajo odnesti srca daleč proč. Te ptice ne znajo leteti brez kril..

In ti?

Še vedno "samo  bereš"..

Prideš, ko ni nikjer nikogar. Obrneš hrbet, vzameš moje besede ter greš. Sovražiš, ker prihajaš nazaj.

In še vedno...prideš, da prebereš..da okusiš...potem skušaš pozabiti...in ko ne gre... ponovno prideš...

...prideš, da me prebereš...

Vmes se je v meni razlilo tisoč besed. Odšle so. Tja. Ti veš kam? Ti bi morala to vedeti. Le kam si ti varno pospravila vse svoje besede, vsa občutenja. Le kam si ti to skrila?

Pridi..vedno pridi..Pridi in me preberi...Tako odneseš vse, kar je v meni..

Nikoli ne zapustiš mojega pristana..

In ona?

Nikoli dokončno ne zapolni tvoje praznine...

Težko je. Vem. Živeti polovico vsega, kar imaš v sebi. Še težje je skriti, kar je ostalo.  Ne sme  videti tega na tebi. Ne sme čutiti.

In ti?

..prideš...okusiš...vonjaš..zapolniš vse luknje v spominu..

Ne jokaj. Vem.

Tukaj so. Moje besede - za tvojo praznino.

...vsaj tisto, kar je ostalo od mene.

Nikoli ne pozabi dotika v poljubu, ki te je spremenil.

 V  jutrih najine večnosti.  

By mo2dra

Čas pride samo zato,

da nam pokaže,

da lahko tudi mine

brez tebe

v njej.

Prisluhni

silovitosti

tistega, kar je ostalo.

Čas je edina resnica, ki nas sestavlja.

By mo2dra

Zaman razmišljamo, da lahko še vedno pobegnemo sami pred seboj. Pozitivno nas ocenijo, ko delimo pozitivne misli. Ko delimo polno košaro svežega sadja. Ali kdaj sežeš z roko v košaro in vzameš sadež na dnu? Ali ne sežemo vedno po tistem, kar nas omami? V bistvu nas mora tako močno oslepiti, da zaznamo nov občutek. In potem? Se ustavimo. Zanimivo. Kako "malo" je potrebno, da nastane "veliko"?

Kdaj smo se ustavili, ker smo sami tako želeli? Takrat, ko nas ni gnalo neko poželenje ali pa strast? Ali smo si kdaj rekli, da smo se odločili, da bomo postali samotarji? Ali je samota odločitev ali zgolj posledica neke ceste, ki ni vijugala zgolj naravnost?

Zakaj ljudje mislimo, če se nekdo ne smeje, da je v bistvu nesrečen? Zakaj potem mislimo, če se nekdo VEDNO smeje, da je srečen? Zakaj pomilujemo tiste, ki izrečejo, da nimajo ciljev? Zakaj enostavno ne sprejemamo tega, kar nas obdaja? Zakaj vedno iščemo tisti glamur, ki nam ne ustreza?

Zakaj za hudiča je tako težko govoriti po resnici? In zakaj, le zakaj, ljudje lažejo?

Le zakaj se je danes tako težko zaljubiti? Ali ima to kaj opraviti s tem, da je večina zaljubljena zgolj v sebe? Da moraš imeti prava očala, da znaš pogledati še ljudi okoli sebe?

Ali je res tako lahko? Zaljubiti se s pogledom? V dotiku? V tišini. Ali je res tako težko doseči trajanje neizbežnega?

Kratkotrajen ta pojav po imenu - zaljubljenost. Jaz jo mečem v povsem enak koš kot navdušenje nad nekom. Vsaj zbledi na enak način. Ima točno enake znake.

Ali se zaljubiš, ker se hočeš ali pa ker tako pogrešaš idejo, da bi bil?

Vem. Primanjkuje mi sape. Morda tiste, ki bi me gnala naprej. Ja, pa tisto razumevanje, ki vedno nekam ponikne.

priznam - meni leta, ki so prišla niso olajšala moje glave. Tudi misli mi niso sprostila. Zdi se mi, da vedno znova obešam na svoj obešalnik več stvari, ki jih NOČEM imeti ob sebi.

Občutek. To je edino po čemer bi se morali ravnati. Hm..pa smo lahko razočarani. Kaj ko bi si enkrat rekli; " Ja, pa kaj potem?"..Pač bomo. Tudi najboljšim se to dogaja. Mi pa nismo najboljši. Tudi najslabši nismo. Mi smo "sredinski ljudje". Vedno lovimo meje. Označujemo teritorije. Hodimo po sredini. Tudi pobegnemo čez drn in strn. Po sredini. V množici vedno hodimo po sredini. In ko smo sami sredi ceste - vedno - po sredini.

Ljudje mislijo, da znamo jokati. Se zlomimo. Negibno ležimo. Čakamo, da nas bodo prišli iskat. Kdo že? Kdo pride? Aja, najboljši prijatelji. Najboljša ljubimka. A " pridejo" ? Ponavadi se zgodi, da vedno pridejo tisti, ki tega nikoli nisi izgovarjali na glas. Tisti, ki so stali molče. Ob strani. Tisti, ki so nas opazovali in molče spremljali. Tisti, ki nikoli niso izgovarjali "samo" lepih besed. Tisti, ki so povedali tako realne stvari, da so nas odbili že v začetku. To so ljudje, ki pridejo. Ko je najhuje. To so ljudje, ki jih sami poiščemo. To so ljudje, ki jim rečemo: " Ti razumeš in si tujec v mojem življenju"...

Besede zarežejo. In potem mislijo, da prav vsak lahko izgovori besede, ki ostanejo v glavi? Da prav vsak lahko "lepovezi" in dela "gublene" ter si obeša "pokale" na steno? Zakaj vsi mislijo, da je to najlažje?

Jaz vprašam; " Le kaj za hudiča je potem zate najtežje?"

Vedno "hoditi" čez prehod za pešče. Zakaj? Ker so nam predstavili, da je to varno. Tam se nam ne more nič zgoditi. Živeti varno pa je pravzaprav najtežje. Vedno ustrežljiv. Vedno pazljiv. Deliti vero,  ki jo večina nima.   Sprogramirati sebe,  da se moraš ljubiti samo, če je varnost v ospredju. S tistim kančkom občudovanja. Zmoreš. Ne smeš biti sam..  Ker te lahko ocenijo, da si čudak. Kar pa za današnjo družbo - ni sprejemljivo.

A temu se reče življenje?

Seveda je to življenje. Pomembno je samo tisto, kar ljudje lahko vidijo. Kdo pa ima čas, da posluša in dejansko sliši?

BAJAGA  - Zažmuri

Zažmuri pa na sopstvenom platnu u glavi

Pomešaj sivu i zlatnu

lagano

da ne remetiš veče

ZAŽMURI

pusti film da isteče

Udahni

vazduh lepljiv

od krvi

Ne gledaj me kao vučica

Nije moja želja presuda

Baklje gore

pesma cigana

Pročitana s dlana sudbina

Ne gledaj me kao vučica

Noč je vlažna njuska vučija

Baklje gore pesma cigana

Pročitana s dlana sudbina.

Vse, kar je prepleteno

lepljivo

diši po hrepenenju.

To vse,

kar postane boleče

vse to

je najtežje občutiti

preložiti

 lastna bremena

v tuje dlani.

Najtežje

je leteti

z vklenjenimi krili.

Vendar vsak lahko leti.

Skozi tišino

proti novim barvam.  

Vsak lahko

 ljubi,

če stopi iz sebe

proti njej.

Vsak lahko

negibno

najde

večnost brez kril.

By mo2dra

Kakšen užitek, ko se prestopaš z ene noge na drugo. Kakšen užitek se je približevati in razkrivati. Kasneje sebi priznaš, da te je strah. Ugašati in prižigati. Izmenično menjavanje občutkov. Njen obraz kot pesem. Ne moreš si privoščiti izgub. Grlo je vneto. Zavita stoji v kopalni plašč. Gledaš. Razmišljaš o mejah. Z njo bi jaz tudi dve izmeni. Kjer koli. Občudovala svoj polomljeni pogled. Veter bi ji strgal obleko. Ublažili bi vse, kar se je preveč vnelo.

Niso oživeli letni časi. Mogoče le pogled. Premočena in polna popuščanja. Bodite previdni. Še vedno lahko preživim zaradi vnetja ušes. Mogoče me bo neznosno bolelo. Mogoče bom spominjala na drog ulične svetilke.

Zmrazilo me bo do kosti. To vem in čutim.

Kaj če bi

čas prepustili poljubu?

Skočili čez mejo

v objem prostoru,

ki bi se dotaknil

podrobnosti srca.

Kaj če bi

 šla s prsti skozi moje dlani?

To bi bil poskus

brez življenja.

Izdih.

Kaj če bi

svobodo časa prepustili vetru?

Napisali  pismo,

ki bi bolelo

zmrazili lastne ude

odložili slušalko

poslušali veter.

Kaj če bi

zaustavili čas?

Zaradi lesketajoče svetlobe

brez čustev

dokler

ne zmanjka besed.

Kaj če bi

poklicali viharje na ustnice?

Kaj če se

 nikoli

prav nič ne bi zgodilo?

Ujeli bi svoj spomin

v sončnična polja

odneslo bi nas s ceste

čuden bi bil odsev v ogledalu.

Kaj če

nikoli ne bi mogli

gledati z razneženimi očmi?

Vtisnil bi se ta

ČE

v moj spomin. 

Nekoč.

By mo2dra

Prekleto

ne gre samo za telo.

Okus poljuba 

vonj vanilije

zastoj srca

krči v besedah

brez očal

ujet pogled.

Prekleto.

To je adrenalinska magija. 

Prekleto

vsi ti strahovi

zaradi mene

brez nje.

Prekleto

utopila bom svoj glas

stisnila čas

drugam

razlezel se bo v nasmeh.

Prekleto.

To ne bo slab življenjski ritem.

By mo2dra

Tavali sva v temi. Iskali sva jutro. Ne vem ali je bila dolga noč ali pa jutro. Glasovi so telo stiskali. Zdelo se mi je, da se bova odpeljali domov. Zdelo se mi je, da potujeva po planetu, ki nima imena. Si končno dobila občutek, ko greš v mene in okusiš več kot pa samo mojo vrhnjo plast. Dovolim ti. Edini v tem letu.

Zbudila sem  noč . Za to jutro.  Vem, da te boli, ko ne izrečeš tudi besede. Vem, da izoblikuješ svoj poseben ton, ko mi skrivaš svojo bolečino. Vem, da v sebi nosiš zavito darilo. Tisto - z velikim pričakovanji. Čeprav sem jaz tista, ki noče ničesar več pričakovati.

Čeprav si ti tista, ki vdihne zrak, ko ne moreš spregovoriti o poljubih. Čeprav sem jaz tista, ko zaprem oči...

Slišim tvoj glas...tvoje dihanje..okus tvojih poljubov..

..čeprav sem jaz tista, ki občutim ugodje tvojih vzdihov..čeprav sem jaz tista, ki priznam, da sem želela izpiti tvoje poljube..DA sem želela sleči tvoje telo in te obleči v besede...Tvoje. Izgovorjene v tišini. V krikih.

Vem, da je bilo že boljše. Vem, da nisva bili vedno zaskrbljeni. Vem, da vsak odlomek življenja nas spremeni. Mogoče nisva za skupaj. Vpele sva se v življenje ena druge.

Lahko ustavim tvoje nočno kričanje. Lahko zmraziš moj pogled. Lahko pa tudi otopliš. Vendar najbolj zapleteno sporočilo  - najdeš sama v sebi.

Tako težko se je ljubiti s teboj. Tako težko je »iztiriti«. Pustila sem odprta vrata za tebe. Zdaj enkrat drviš proti meni in v naslednjem trenutku »treskaš« z vrati. Potem se smeješ. Želiš znova. V mesecu moje hladnosti mi skušaš pojasniti, da nisi pozabila na jezo. Potem zopet prideva preblizu ena drugi. Zožijo se najini pogledi. Omehčava se in nehava metati obleke v kovček.

Včasih si dovoliva, da naju odnese. Nikoli se »zadnjič« ne objemava. Nikoli ne priznava veliko napako. Kot par nisva čudoviti.

Sva mar v odnosu?

Potem molčim jaz.

Na gladini jezera se voziva s čolni. Zmedeno treščiva ena v drugo. Takrat, ko je najbolj mrzlo. Ti nočeš kave. Jaz pa ne izgubljene knjige.

 Ko se bo naredila največja škoda v življenju - takrat bo najmanj premišljevanja. Razumeš?

Mora obstajati magija na teh mojih poteh. Mora. Ker ta notranji občutek me včasih tako vrže, da neham šteti korake. Neham se čuditi ljudem, ko se zapletemo v pogovor. OSTAJAM ZAČUDENA - kako majhna je Slovenija in kakšne stvari zveš o ljudeh, ki si jih poznal. Ljudje, ki so me včasih ganili. Ustavim počasi korak ter poslušam. Potem se nasmejem in v smehu zamahnem z roko in sem vesela, da teh ljudi ni več v mojem življenju. "Teh žensk".

..odgovori...vprašanja...dotiki starih stvari...bežni pogledi...jasen pogled...To je zdaj.

Nedolgo nazaj sem sedela z neznanko na "bližnjem srečanju". Ves čas me je prepričevala, da je dobro spoznavati ljudi tudi, če se se ne ustvari nobena kemija. Potem je zrla v mene in jaz sem modro molčala. V glavi tisti odgovor; " Pa tole res nima nobenega smisla, da se sploh ponavljam"..in nato izreče stavek stoletja;

" Imaš prav. Mi iščemo magično kemijo."

Pravzaprav to je bila FAKING NAJBOLJ mučna kava - ever. Mislim, da sem slišala minute kako gredo nazaj namesto, da bi hodile naprej. Štopam. Ena kava. Ena voda. Čas pa ni in ni šel naprej. Si predstavljate ta občutek?

Mojim "izjavam" se je do solz nasmejala Katica. Stvari na "trgu" so se spremenile. Mlajše ženske so postale veliko bolj "odprtih glav" in "starejše" - tako komplicirajo, da se to sploh ne da povedati. Iz vsake stvari je treba narediti sto primerjav; iz vsakega koraka je potrebno najti dinamiko, ki nekam vodi. In ko mi ženska v "uvodnem govoru" začne govoriti o denarju, o ciljih, ki jih ima; o željah, ki se sploh ne skladajo z ničemer - takrat si rečem; " Ups, sorry drug telefon zvoni"..

Uporabim jutranji stavek, ki je prispel na moj telefon;

"Bolje osamljen sokol na nebu, kot kokoš v družbi sebi enakih nesposobnih letalcev".

Imate pravico - biti izbirčne. Vsak jo ima. Ker srca ne podarjaš sto krat v življenju. Ker oči ne zagledajo vsakokrat tisto, kar ljubijo. Ker srca ne najdejo vedno tisto, kar iščejo.

In ko je mene Katica vprašala na koncu najinega pogovora: " Kaj zdaj?"...

V razkoraku smeha sem ji odvrnila: " Nikoli ampak res nikoli ne bom pustila, da mi gre vsa volja v kanalizacijo. Lahko srečam deset enakih oseb ampak vsakič, ko vstanem iz stola si rečem: " Jaz grem naprej"...in SE NE DAM.

Ker vem. Jaz za sebe vem. Ljubila sem mogoče enkrat v življenju. Do tretjič ne bom prišla. Ker vem. Srce bom dala samo še enkrat.

"..odlazim, mokrom ulicom

dane protekle

brišem gumicom.

Trudim se,

da se ne sećam,

kad zaboravim,

lakše podnosim..."

By M. Bajagić

Imela je prav, ko je zapisala;

" Vsako preživeto leto je nadgradnja prejšnega?

...Jaz sem potrebovala skoraj "leto" dni, da sem prebrala zapisano posvetilo v knjigi...