Stopalo - zemljevid telesa in srca. Hodite do črte velikega otoka; skoraj do roba stopala, nato se spustite navzdol; proti peti; prečno stopite skozi stopalo in ob strani razširite svoja obzorja -dokler ne najdete izhoda.

Ne morete zgrešiti.

Zelo smešno. Današnji dan je HITROSTNO PREDOBER. Priznam. Izkopiš možgane in čakaš; ČAKAŠ, ker ugotavljaš, zakaj točno je dan predober, da bi se končal.

Ah, predober je dan za besede...Štejejo samo koraki. Zjutraj ob 4.45  jih bom ponovno štela.

-); Kaj pa ti? Kaj pa ti? Reci, da se imaš "vsaj "malo preveč rada. Reci, da gsm številke so še vedno anonimne. Reci, da se vsa elektronska pošta zatika nekje v "medmrežju"; Oh, RECI, da nisem jaz tista, ki piše "roza" beležke; Oh reci, da je vredno noč čakati do jutra; oh reci, da ne znam razmišljati jasno;

oh, povem "vsem"; na mojem odzivniku prosim pustite sporočilo in "ta" vam bo rekla; " Moraš se imeti rad", da mi pustiš sporočilo.

A sem omenila - na takšen dan se ne moreš zaljubiti v nič drugega kot nebo, ki riše RDEČE stopinje. Izklesano napiše; DANES SE MORAŠ IMETI RAD. (mogoče samo zato, da PREŽIVIŠ)..

Hej, če jaz hočem priti na tvoje valove  - moram nekaj narediti. Je tako? Moram. Zakaj že?

Če hočem spoznati tvoj val; moram razumeti gibanje, ki ga ti dopuščaš. Moram razumeti zakaj si zaljubljena v jutra. Vsaj zaželjeno je tako. Pomembne so tudi smeri tvojega gibanja. Celo veter moram upoštevati, da točno vem,  kdaj me ne boš zabrisala dol s tvojega vala.

To je preprosto. Vsaj zdi se tako. Mora biti. Ne?!

Ne morem vendar narediti tako, da stojim na obali in kličem »tvoj« val; » Eh, ljubica, a misliš priti na kopno in se razliti po meni?!...

Tudi do sem je jasno. Vsaj meni.

No, zdaj pa si mislim sledeče in to mi ni jasno;

• - Zakaj večina po prvem mailu napiše; » Hej, bejbi, greva na kavo?!..

            (a ti sploh veš »kako jaz diham«? Veš to? )

• - Ali to, kar se danes napiše; se to dejansko naredi samo zaradi tega, da se »dela vtis?«

           (je tako težko povedati RESNICO?..)..

• - Kje je ostalo; » Greva na sprehod?« in se nikoli ne vrniva...

Kje faking je ostalo to, da vsaj »malo« vložiš v sanje, ki jih sanja mogoče še kdo, ki ga ti ne poznaš?

Kje so ostali valovi, ki so prekrasni, ko jih samo opazuješ?

Kje so ostali ljudje, ki še znajo živeti brez tiste »navlake«, ki jo obvezno morajo prinesti v odnos?

Jaaaaa; le kje so ostale SANJE, ki jih je vredno sanjati? V dvojini?..

Kje za hudiča je ostalo tisto malo ljubezni, ki bi nas prebujala?..

Le zakaj vsi vsakemu naprej »zamerimo« in šele nato se lahko ljubimo?..

Sanje v pisani obliki danes najdemo v TRASH košu. Ali odpremo mapo z naslovom; »To je moje«...

Le zakaj je tako težko spregovoriti?..Le zakaj se vsi opirajo na slabe izkušnje?

Zakaj mogoče  ni potrebno napake PONAVLJATI, da se zavedamo, da smo se naučili »dialog« učenja?

Koliko žensk se počuti kot »dobrodelna ustanova«, ko rešujejo »osebe« iz globokih kriz?

Kdo ve kdaj se »humanitarne akcije« končajo?

Kdo to vse ve?...

Tako močno si želim, da bi se lahko preprosto pogovarjala. Brez laži in tistih intrig, ki stojijo v ozadju.  Mogoče celo izumiti banalni jezik, ki ga vsi razumemo ali pa samo dva, ki sta si namenjena. Všeč bi mi bilo, da nekdo noče delovati tako fantastično. Pogrešam pa tisto kemijo, ko lahko v nekoga ure in ure samo strmiš. In potem te iste občutke občutiš tudi naslednji dan. In tako dan za dnevom. Mene vedno nekaj zvije v želodcu in občutki niso več sproščeni. Vse je napeto. Vsem »nam« se preveč mudi.

Vsi bi bili radi »mokri« do kolen in vendar nosimo enake želje. Vendar manjka, tako prekleto manjka tisto strmenje brez besed.

Ko te zvije in sekundo kasneje pomisliš, da to bo sigurno najbolj intenziven trenutek, ki ga lahko doživljaš v življenju.

Motiš se, to si izrečem največkrat. Verjetno mora biti nekaj na meni. Mora biti, da privabljam ljudi, ki čudne besede izrekajo. Da nosim v sebi energijo, ki se ne more pomešati z osebo na drugi strani.

Verjetno se motim, ker čutim, da nočem živeti na polovico. Verjetno se motim, ker mi ni do tega, da hodim na razne »žure« in gledam, kako se je vse spremenilo v vseh teh letih. Verjetno sem tisti »zapečkar«, ki so mu celo nepomembne stvari pomembne.

Verjetno pa se ne motim, ko želim živeti. Kot si želim. Kot naj bi čutilo moje srce. V tem se pa sigurno ne morem motiti. Pa vendar imam nalepko »egoist«. Zanimiva je ta »nalepka«. Pa tista je tudi najboljša, da so mene preveč »razvajali« v otroštvu. Potem pride slednja, da sem preveč izbirčna, ker ne grem za prvo »žogico« v življenju in se podim za njeno »luknjo«. Oprostite. Narobe sem se izrazila. DA grem za vsako »žogico«, ki ima »luknjo«. Hm...

Jasno..Motim se.

In ko mi nekdo reče, da bo prekinil stike. Daj jih. Če bo potem manj zapleteno za tebe, daj jih. Jaz se sigurno ne bom podila za nikomer več. Tudi kolena si ne bom »zlizala«; ker bom nekoga prepričevala, da stvari stojijo drugače, kot pa so bile začrtane v glavah mnogih.

Daj naredi to. Jaz si dovolim to, da se motim. Seveda. Očarljivo bom izrekla tudi to, vsak ima svoje mišljenje. Upoštevam to. Ampak ponovno, proti svoji volji ne bom naredila prav ničesar več.

Lahko dobim še kakšno »nalepko«, pa moram povedati, da mi je vseeno. Aja, ker ne morem čutiti. Ja, seveda. To mora biti prav tako. Shit ne, ker ne dvigam slušalk ali pišem sms; ja, shit je vse to ampak enostavno se mi ne da poslušati, kako mi lahko nekdo pokvari dan ali pa mi samo ni do tega, da prav vsak dan poslušam stvari s katerimi se ne strinjam. Ne da se mi vsak dan »blažiti« pogovore in prepričevati polovico dejavnikov, da se ne razumemo. Klasičen stavek.

Se ne. SE ne bomo. In to je to. Aja, motim se...Iz navade verjetno.

P.S.

To so moje misli. Nastale v postelji. Niso namenjene prav nikomur. SE ne vežejo na nikogar. TO SO MOJE MISLI, KI SE MOTIJO.

Ne, nisem lagala v obraz. V enem samem trenutku sem bila tako "šokirana", da sem si želela, da mine "tista" ura tako hitro, da bi celo jaz premikala kazalce naprej, če bi se to dalo. Pustila bi, da moje besede ostanejo v vakumski cevi in se nenadoma vžgejo in razletijo. Hm...

..igrati se z ognjem...Spominjam se tega občutka...Dejstvo pa je, da je tega vedno manj...v meni ali v meni podobno mislečim.

Želela sem pobegniti ..TAKOJ..v moje svetove...v moje besede..v stvari, ki so moje...Lahko bi rekla, da mi je kakšna beseda ostala celo "v glavi"...vendar mi ni. Verjamem, da zaradi takšnih "preživetih ur" se ti lahko zmeša..

Kakorkoli...

naslednjič, ko bom prišla v takšno situacijo...Bom naročila šest steklenic piva..(pozabimo na to, kako jih bom dejansko lahko spila)...in moje misli bodo postale čista podoba..avtomobilu, ki se bo zdaj zdaj razletel v bližnji zid ali pa bom letalo, ki bo okušalo nebesna krila..Lahko bom karkoli...celo najboljšo pesem bi se dalo uglasbiti na takšno bedo-)))...

Vendar...jaz se ne dam..To je bil moj končni stavek.

Najbolje, da me odpihne. V neznano.

Pošastno padam,

ko se prelomi beseda.

Ampak

me to ne moti,

ker v bistvu ne gre zares.

Mislim, da mi je celo všeč.

Limit mej.

Medtem

me  nekdo

od zunaj

opazuje.

Premisli misli.

Niso več otožne.

Te misli,

poznajo skrivnosti.

Hm..

Tuje skrivnosti so vedno slajše.

Od lastnih.

By mo2dra

198.

Pisati ne pomeni iskati. Ne moreš pa vedeti, kaj boš našel. Zato pogosto sploh ne začnemo iskati.

90.

 »Ljubezen, » je razložila V., » je, če se srečata dva človeka z enako nevrozo.«

365.

Pisati pomeni; tako dolgo tolči po stvareh, dokler ne razkrijemo svoje notranjosti.

388.

»Zdaj ljubiš, zdaj trpinčiš in se sramuješ,« je nekoč rekla.

In: » Zdaj te že malo poznam.«

390.

In da bi sploh nekomu spet rekla ljubica.

By Nicole Muller

Kava se po novem pije samo še na prostih površinah. Oči so uprte v daljavo, ki ji ni ne konca in ne kraja. Sliši se samo še sapa in koraki razmočeni od dežja. Časa zmanjkuje in vendar ga je na pretek dovolj. Telo se navaja na drugačne ritme. Najbrž ne moreš vedno čakati v kotu in pričakovati, da se bodo stvari spremenile.

V denarnici imam pesem (avtor neznan)...Vsakič, ko je preberem..začutim ljubezen, ki objame. Berem jo vzdih za vzdihom. Zdi se mi, da uspava vsa moja čutila. Razneži jih. Zapeljivo kroži po mojih mislih. Kot tisti poljub, ki se ga spominjam, ko zaprem oči. Poljub, ki me vodi v vse možne telesne govorice. Poljub, ki počenja enako kot počenjam jaz nazaj. Izliva iz mene vso mojo ljubezen.

Ko preberem to pesem...ne slišim prav nič...dotakne se mojih misli...

Ko se je rumeno listje predalo

nežni vztrajnosti zelenega,

si se dotaknila moje samote

in moja zrela, rjava luskina

se je predala nežni novosti.

Želim si vsako jutro, da bi se čas lahko ustavil. Tako močno bi se mogel ustaviti, da bi jaz celo slišala kako nekdo vzdihuje moje ime. Tiste tri najbolj nevarne besede. Tisto zmajevanje z glavo. Poljubi dolgi in počasni. Gibanje rok, ki jih ni mogoče ustaviti.

Tako močno bi se mogel ustaviti čas, da bi obležala sredi trave brez besed.

V bistvu pa vse, kar potrebujem  je tišina. In tisti stavek, da se vse prepusti času. Potrebno bo prestopiti meje lastne notranjosti. Ko se nimaš več kam skriti, takrat pride na dan tista volja po preživetju. Krogi se sklenejo. Misli ostanejo nedokončane.

Okušati je potrebno...stare dobre čase.

Poraženka


Naučila se je izgubljati naravno,
brez cenene patetike, skoraj
z eleganco.
Še vedno ni odpravila globoke užaljenosti
ob porazih,
kot da je samopomilovanje le njej
nemenjen užitek.
Zmagati bi pomenilo ukrasti,
morda bi jo odmev kot
plaz pokopal pod sabo.
Vse ostalo je nepredstavljivo
v modrem steklu,
ki blaži bolečine in zamrzuje
tiste nežne dele,
ki jih nekateri kar naprej razgaljajo.
S sramom zakriva črne štrclje,
in odrezano drevo,
ki pomladi čudežno ozeleni.
Njeno telo je lokvanj,
ki se ponoči razpre,
znotraj je tema
in noč kar traja,
ožajoči se zrak sika
skozi njene nosnice.
Še pol litra.
In tu je vse kar je,
vedno je bilo le to,
odkod te bajke o nekom
in o krajih zunaj.
Morda je enako,
če si pritiska na oči
in vidi svetlobo, like, barve;
pod boletstnim pritiskom
nastaja lepota.

Jana Putrle

 

 

ženske kuhajo..Fantazija...

na koncu si privoščim še dooooolg sprehod (po dežju) ter si zaželim, da bi bilo resnično dobro, če neha deževati, ker vsaka "luža" ter blato ostaja na meni. Res pa je,

da včasih tudi slučajno ne bi ob takšnih dnevih uživala tako močno na dežju, kot se temu enostavno "ne morem" upreti danes.

Sonce - potrebovala bi sonce ...

Danes bi lahko celo jutro stala pod tušem. Ta krasna jutra so tako zgodnja in dež...Hm...dež je postal tisti "šibki" element, ko vabi iz mene vse, kar ostaja zakopano globoko v meni. Dež...in potem sonce, ki poljubi zemljo in vsa toplota puhti iz tal..Hm..magično opazovanje...

..lahko pa bi se zavila v objem...ter ostala...tako zastrupljena, da ne bi mogla premakniti telesa...Objemi..pa deževni dnevi...pa misli, ki so tukaj in zdaj...

Uf..."če ne bomo previdni"; bo prišlo do eksplozije..Spet!

Še vedno se najraje "telesno" ubijem v petek. Fizični samomor - od nekega začetka proti nekemu koncu. Brez vprašanj. Brez odvečnih odgovorov. Brez vsega. Takšno jo imam verjetno najraje.

Na deževni dan - in potem ta pesem v ozadju; Bruce Springsteen - Waitin " on a Sunny day - in moja ušesa onemijo.

Kdo potrebuje odgovore? Kdo sploh še sprašuje? Do kam vodi cesta in kje se konča? Kdaj ulice molčijo? Kdaj jutra ne govorijo?

Kdo za hudiča potrebuje odgovore?!

Not me anymore. Hvala za rože; ostal vam je prečudovit vrt. Vsake toliko časa ga pa le "malo" zalijte. Da bo raslo. Cvetelo. Da bo v nočeh pokazal svojo lepoto; pod zvezdami. Naredite "vsaj" to.-)

Življenje ima davek. Vedno. Jaz ga pač ne morem "odplačevati" dovolj hitro.

Počutje; Na koncu moje ulice - mora biti sonce-)

Nič drugega mi ni prišlo na misel kot pa to..« Ali veš kolikokrat pomislim nate?«

Vem, da zreš v zaprta okna. Vem, da si nekje, kjer nočeš biti. Vem, da se ti zdi življenje ena sama fizioterapija. Vem, da iščeš delce v prahu. Samo ti ne začutiš časa, ko si zaprta. Samo ti ..se ne premakneš...samo ti veš, da se bova začutili, ko prebijeva molk. Korakava skozi tišino. V tople spomine.

Samo ti veš, da ne bova večno sami. Šepetali so....ko boš znala oditi od tam, kjer si že nekoč bila.

Po sončni strani ulice,

ovit v bencinske hlape.

na drugi strani ti.

s prhutajočimi gibi.

v sončni svetlobi junijskega dne.

z vonjem po medu.

s srečnim smehljajem

na obrazu.

razbeljen asfalt.

med nama.

migetajoče nebo.

srečno naključje.

By Novica Novaković

Merjenje noči

Zdelo se je preprosto. Vzameš december,

narediš kepo in ga vržeš v steklo januarja,

ki se raztrese po tleh, kristalčki odsevajo

eden v drugem, odsevajo vsi v vseh,

pred sabo imaš tepih univerzuma

- lunarno, sublunarno smer -

sam moraš posesati matafizični pepel.

In vse, kar si, je odvisno od tega, kar nisi.

Kadar ubiješ, je v tebi sled žrtev in dobrega.

Kadar si preprost, je v tebi zapleten pečat.

In kadar najbolj ljubiš, sovraštvo guba čelo.

Tam, kjer narediš posodo, je vredno ustaviti mesec

in ga pregovoriti: Za en dan, bodi daljši za en dan.

Ker ko vzameš december, vzameš zadnjo kepo tega leta,

ko razbiješ januar, urediš prvo stvar nadaljnjega štetja.

In če imaš v dobrem dan, je to ena noč in ena svetloba.

A potem, ko enkrat vržeš december, si zalučal svoj lastni konec.

Ko enkrat raniš januar, zadnje odseva v tvojem začetku.

Zdaj si december tega januarja nadene črno masko dneva

in zabija hrastovino krste.

Mrzli žeblji.

Luknje proti nebu.

By Primož Čučnik

Jaz sem novi heroj "modre". V morje sem se zaljubil že prvi dan in povem vam - voda je odlična za kopanje-). Na skrivaj mi je povedala, da se ji je uresničila dolgoletna želja. "Baje" je ves čas "kolebala" in se izgovarjala, da enostavno ni časa ampak kot kaže - nama gre prav odlično. Pravzaprav nihče ne verjame, da jo zjutraj sicer pustim spati do 6.30 (brez, da jo budim) in potem greva čez drn in strn. Veliko se tudi vozim, kar se prej nikoli nisem ampak - zdaj vem kje stanujem. V spalnico ne smem ("baje", ker sem fant) tja pa gredo lahko samo punce-)...Imam svoj prostor in novega gospodarja.

Ko se ljubita dve

V različnem času

Z različnimi osebami

Obstajajo podrobnosti, ki te naredijo drugačno. To opaziš samo ti. V svoji notranjosti imaš nalepljene slike in fotografije svojega življenja. Živiš; pa se ti predolgo zdi, kot da samo umiraš. Tisto umiranje, ko te ločuje življenjska  razdalja in oseba, ki je tam; na drugi strani.

Zakaj zapiraš oči? Zakaj vedno tako potihoma trgaš svoje misli? Zakaj nikoli ne greš domov z nasmehom? Zakaj se ustaviš na klopci in veš, da hodiš domov k napačni osebi?

Kot, da čakaš, da ti bo nekdo rekel, da je tvoj čas potekel. Kot, da čakaš, da bo nekdo našel fotografijo tvoje notranjosti in razumel. Razumel, kar nekdo doma nikoli ne bo.

Ko se ljubita dve

v času, ki ne obstaja.

Ko se ljubiš

proti svoji volji

v tukajšnjem življenju

ter čakaš...

Čakaš

na svoj vulkanski izbruh,

ko bodo podivjale vse nevihte,

ko bodo zaspale vse zvezde

Čakaš.

Kot, da se ti mora nasmehniti sreča.

Sreča, ki jo tako dolgo vadiš sama s seboj.

Ko se ljubita dve.

Ena brez druge.

V dialogu za obe.

By mo2dra